Z Martinom, Izabelo in Leno, kot izvem da je ime punci ki jo Izabela pozna iz matematičnega tekmovanja, odigramo še par iger, pri čemer se na polno zabavamo in butasto režimo. Postane mi popolnoma vseeno, kdo bo zmagal. Po skupnem seštevku zmaga Martin. Za hec mu sežem v roko in tako mrzle roke ima, da jih skoraj odmaknem. Videti je čisto normalen, toda njegove roke ledenijo. V istem hipu v sobo stopi učitelj z druge šole.
"Učitelj Tomaž," šepne Martin.
"Kosilo! Vsi v jedilnico!" Zakliče učitelj, v tistem pa se vrata odprejo in noter skušata smukniti Luka in črnolaska, s katero je prej odšel.
"Ja, Zala, kje pa sta bila ti in tvoj prijatelj?" Vpraša učitelj. Črnolaska skomigne in se prihuli za Luka.
"Kako je pa tebi ime?" Ga vpraša učitelj, Luka pa potiho odgovori: "Luka."
"Aaa, Luka. No, Luka, in tudi ti, Zala; Poljubljanje, objemanje in nasploh parčkanje, je v tej šoli v naravi prepovedano!" Zagrmi učitelj Tomaž, Luka pa miceno pokima. Pha, saj mu je tudi prav! Naj grmi po njem! In seveda tudi po njegovi črnolasi prihuljenki! Obupano kričim v glavi. Luka potisne Zalo proti njenim prijateljicam, pošlje kratek pogled proti naši mizi in ujame moje oči, nato pa odkoraka do svoje mize.
Primem se za glavo. Zdaj pa res želim domov! Ta šola v naravi me spravlja ob pamet!
Pospravim enko in se kot ena izmed zadnjih odpravim skozi vrata proti jedilnici. V trebuhu mi kruli in po licu mi drsi solza. Le zakaj se je pojavila ta butasta žabarska šola iz Ljubljane! Neskončno zavidam Zali, ampak če Luka hoče njo, jo pa naj ima. Globoko v svojih mislih sem, zato sploh ne opazim Luka, ki je ravnokar zadnji v koloni in opazuje moja sključena ramena. Nežno se dotakne mojega hrbta, jaz pa se vstrašim, skorajda odskočim in prevrnem stol. Luka ga pobere, jaz pa se začnem butasto smejati. Zakaj vsi drugi na svetu zardijo, ko jih je sram, jaz pa se začnem režati kot trol! Ni pravično.
"Hej," se mi nasmehne Luka. Zakaj se pogovarja z mano!? Ob živce me spravlja. Poženem se naprej skozi vrata in se postavim k Izabeli. Vprašujoče me pogleda, ampak ko vidi moje stanje ne reče ničesar samo objame me preko ramena. To je točno to kar v tem trenutku potrebujem. Res je enkratna. Glavo naslonim na njeno ramo in tako objeti čakava za A-jevci.
Za kosilo so zarebrnice s krompirjem in zeleno solato, toda ko jih žvečim mi sploh ne teknejo toliko kot bi mi, če bi jih jedla doma. Namerno sem se vsedla obrnjena proti steni, ker mi res ni do tega da bi se še tukaj zaradi Luka sekirala kako izgledam ko jem. Po kosilu imamo navoljo čas za počitek, jaz pa se izgovorim da moram na stranišče in se izmuznem ven. Sprehajam se po potki ob gozdi, toda začne se mračiti, zato se vrnem. Na poti nazaj odkrijem stransko potko, ki vodi do visokega drevesa ob katerem visi lestev. Pogled uprem navzgor. Lestev vodi do drevesne hišice, ki je zelo velika in zanima me kaj je zgoraj, toda morda je bolje da ne izvem. Tukaj sem čisto sama in nobeden ne ve kam sem šla.
Ko prispem v kočo, ni v našem nadstropju nikogar. Zato zavijem v jedilnico, kjer začnem malce težko dihati, kajti tudi tam ni nikogar. Kaj če me iščejo?! Me oblije kurja polt. Začne me zebsti. Odprem vrata sobe kjer smo prej igrali družabne igre in v trenutku me roke potegnejo v notranjost. Učiteljica Mira me malce strese za ramena, nato pa me nadere:
"Zarja! Kaj se greš?! Kje si bila?"
"Na veceju sem bila," ji mirno odvrnem, misleč da sem se izmazala, toda zajame me nov val:
"Pol ure?! Ne laži, Zarja! Kje si bila?"
Oh, od takrat je minilo že pol ure? Mislila sem, da sem zunaj okoli petnajst minut. Začutim številne poglede na sebi. Pritisk mi naraste, vročina mi šine v glave, da me kar strese. Najbolj pa mi je nerodno, ker se spet začnem butasto smejati.
"Bila sem zunaj. Na sprehodu." Pojasnim.
"Zakaj nisi nič rekla? Pa tudi opravičila se še nisi!"
Skomignem z rokami. Le zakaj bi se opravičila? Saj nisem rekla nič takšnega. In kakor sama pravi, kar je bilo je bilo. Sedem k mizici, kjer sem sedela že prej. Ne želim sesti k Izabeli, saj se bojim, da bi sošolci gledali najino mizo, česar Izabela ne prenese. Sovraži, ko jo vsi gledajo in je v središču pozornosti. Jaz nimam problemov s tem. Naj me ljudje gledajo če hočejo. Samo neprijetno mi bo, ker vem da sem čudna. Učiteljica začne govoriti o dejavnosti ki bo sledila.

Se nadaljuje.......