Bil je naveden šolski dan. Hodila sem po svoji poti v šolo; mimo moje prijateljice. Na poti sem se ustavila in pogledala naokoli. Iz torbe sem privlekla mačje brikete in jih stresla. V grmovju je nekaj zašumelo, nato je iz njega pritekel majhen mucek.
»Grmi, tu si. Izvoli briketek.«
Grmi je hitro povlekel briket in pobegnil nazaj v grmovje.
Nadaljevala sem pot. Moj cilj je bil pri moji prijateljici.
Prišla sem do hiše moje prijateljice, a jo tam ni bilo.
Nato je izza mojega hrbta nekaj skočilo in jaz sem s svojo karate-potezo tistega spravila v stran.
»Av!«
»Eva, oprosti nisem vedela, da si ti!«
»V redu je. Drugače je bilo to presenečenje.«
»Presenečenje za kaj?«
»Em…. Tvoj rojstni dan, seveda. Si pozabila.«
»O, ja sem. Saj veš. Moja mami in ati samo gledata televizijo in…«
»Vem…Sreča? Je kdo?«
Ostala sem tiho. Res je. Nobenega ni bilo, da bi me posvojil. Ostala sem sama. Eva je bila edina ob meni. Ampak starša… Moja družina sta. Ne morem.
Na poti v šolo mi je Eva podarila darilo.
»Vse najboljše, Katri.«
V svojem življenju rojstni dan, darila in take stvari niso pomembne. A Eva mi je zmeraj na rojstni dan prinesla darilo, me razvedrila, če sem bila slabe volje, tega moja starša nista naredila.
Odvila sem darilo.
V njem je bila voščilnica, ki jo je Eva verjetno sama naredila. Poleg voščilnice je bila v darilu frnikola v modri barvi. V njej so bili koščki, ki so se svetili v temi.
»Eva…«, ustavila sem se.
»Vem, Katra. Moja najljubša frnikola. Ti jo vzemi. Tebi starši nič ne dajo. In, zato ti jo dam.«
»Eva…. Hvala.«
Objela sem jo.
»To je najboljše darilo, ki sem ga kdaj dobila.«
»Si danes tudi Grmija nahranila.«
»Seveda. Samo pozabil mi je voščiti.«
Smejali sva se do šole, potem, ko sva zagledali šolo, sva se ustavili, spogledali, se poslovili in šli vsaka v svoj razred.
Imela sem slovenščino. Ni mi bila ravno težka, zato sem jo zlahka opravila.
Bil je odmor z Evo sva se zmenili, da se vidiva v jedilnici. A mi je pot zaprl Greg. Nisem imela Eve, da bi mi pomagala.
»Glej, glej, koga imamo tu. Nimaš Eve, da bi te rešila?«, zasmejali so se.
»Pusti me pri miru, Greg.«
»Kako prosim?«
»Pusti me pri-«
»O, ne. To pa ne bo šlo.«
Obkolili so me. Ni bilo poti nazaj.
Bil je blisk Videla sem Evine svetlo rjave lase in Greg in njegova tolpa so bili na tleh.
»Pusti jo pri miru, Greg!«
Zbežali so.
»Si v redu? Skrbelo me je, zato sem prišla pogledat.«
Eva je bila zame super prijateljica, do mene se je vedla, kot, da sem njene hčerka.
»V redu sem. Hvala Eva.«
»Oh ne zahvaljuj se meni. Zahvaljuj se njim.«, pokazala mi je njene roke.
»Daj nehaj.«
---
Dan se je lepo nadaljeval.
-----------------------------------------------
men je zlo všeč.
lp, pigi