»Čakaj…. Spali bova tu?!«
»O, seveda. Ti nisem omenila?«
»Ne! Ti-si-mrtva!«
»Haha, Ne, če me uloviš!«
Začeli sva teči sem in tja.
Zaslišali sva glasove, nekdo naju je potegnil h tlom.
»Av, cukaš me!«
»Pssst!«
Zaslišalo se je oddaljeno govorjenje.
'Človek' (upajmo, da) naju je izpustil.
»Kaj-je-narobe-s-tabo!?«
»Sem John Linsberg.«
Ko je Eva videla njegov obraz je takoj prijela roko.
»Pfft, čudak.«
Skomignil je, jaz sem pa samo zavila z očmi.
»Greva, delo imava.«
»No… Kaj pa…«
»Ne, niti slučajno.«
»Prosim….«
»Prav… Naj ti bo. Ampak ne spi poleg mene.«
»Prav! Lahko spiš poleg mene? Če hočeš, seveda.«
»Seveda. Ime?«
»Oh, sem Eva. Tole je Katra. Lahko jo kličeš Katri.«
»Ne.«
»Kaj, Katri??«
»Gremo.«
Fant mi ni bil všeč. Srhljiv. Temen. Zloben. Pa še Eva je zaljubljena vanj… Takoj vem, kdaj je ona zaljubljena v koga.
»Torej kje imata to hišico?«
»Hehe… Tukaj doli…«
Ko smo prišli do hišice mu je Eva pokazala hišico. Jaz sem zunaj čakala.
John je prisedel poleg mene, ko nam je Eva pripravljala prigriske.
»Hej. Vem, da me ne maraš ampak…«
»Špricaš šolo?«, nisem ga pogledala.
»… Ja…«
»Hm.«
»Saj ti tudi!«
»Danes…«
»Hm.«
»Nehaj.«
»Opro-«
»Ne.« , vstala sem in odšla v hišico.
Eva je v hišici prepevala in še zmeraj pripravljala prigriske.
»Eva. Koliko časa potrebuješ, da pripraviš prigriske?«
»Še petnajst… minut.«
»Hm.«, John se je spet pojavil v hišici.
»Ugh!«
»Kaj je Katri?«
»Pridi, pomeniti se morava.«
»Kaj, zakaj?«
Evo sem potegnila skozi vrata, Johnu dala morilski pogled.
»Kaj-je-Katri?«
»Ne sme ostati. Ni fajn. Ne verjamem mu.«
Eva je ostala tiho.
»No…«
SE NADALJUJE…