Zaslepljena Sarah 1. del
8
S solznimi očmi gledam Amy in ona mene. Ne vem zakaj se je hotela pogovoriti z mano, ampak me počasi malce skrbi. Solze se ji pričnejo nabirati v očeh in ona mi seže po rokah in me prisrčno pogleda. Še vedno med nama vlada skrb vzbujajoča se tišina. Ni mi bilo jasno kaj želi povedati z njenimi dejanji. Res je bilo nenavadno od nje. Amy je bila znana po dobri volji, smehu in najboljši prijateljici. Zdaj pa se mi je zdela prav drugačna. Njene zelene oči so bile napolnjene s solzami in nič ni mogla spregovoriti. Tako me je strah zanjo. Kaj se dogaja?
Amy me je kar naenkrat objela. Ta objem je bil topel kot vsi prej ampak nekaj mu je manjkalo. Vem, da mu je. Strah se je širil po mojem telesu kot formula ona pa me je še vedno stiskala v objemu. Bilo je prijetno ampak malce nenavadno. Občutek v objemu je bil popolnoma drugačen. Nisem občutila tistih občutkov kot sta svoboda in veselje. Čutila sem približno tako kot bi se objela z bratom. Lepo ampak ne dovolj za prijateljstvo. Nekaj je bilo narobe. Z mano ali pa z Amy, ali pa je med nama manjkala kakšna prijateljska iskrica. Ni mi bilo jasno kaj je ta malenkost ampak me je nepopisno skrbela. Malo sem odrinila Amy iz objema, da sem lahko zadihala svež septembrski zrak ter ji zastavila vprašanje: »Amy, si v redu? Potrebuješ pomoč? Karkoli?« Amy se mi je nasmehnila, malo kislo ampak je zgledalo kot nasmeh ampak ne njen ves navdušen nasmeh bolj njen žalostno prijazen nasmeh in mi podala roko. Vodila me je nekam v temno jesensko noč. Bilo je res lepo poleg tega, da mi je prijateljica, ki nekaj skriva raztegovala rokav mojega puloverja je bilo prekrasno, saj sem prvič tukaj.
Amy me je še vedno močno držala za roko in me vodila po temnih ulicah napolnjenih z jesenskim odpadnim listjem. Podali sva se čez gozd ter nato po svetli zeleni jasi vse do majhnega žuborečega potočka. Kmalu sva se posedli na majhno leseno klopco ob potočku in zopet strmeli ena v drugo. V tistem trenutku me je Amy zopet objela in dejala: »Sarah vedi, da ti bom vedno stala ob strani. Ampak najini načrti se bodo malo spremenili.« Majavo jo gledam in ona končno pokaže njen ves navdušen nasmeh. Bila sem bolj vesela, ko sem zagleda njen nasmeh ampak mi ni bilo še čisto jasno o čem govori. Kateri najini načrti se bodo malo spremenili in kako to misli. Iz obupa jo ogovorim: »Amy, kaj je narobe? Kar povej nič se ne boj, saj sva prijateljici kajne?«
Amy me je pogledala in v njenih očeh sem lahko zaznala obup in žalost, ki je ne morem opisati. Bila sem čisto obupana nad njenimi čustvi. Nič mi ni bilo jasno, nobena mimika nobena njena beseda. Nisem vedela kaj sploh doživljam, bilo je preveč zapleteno in nad vse skrivnostno. Ampak vem, da bi mi Amy kakršno koli težavo zaupala kot vedno. Kot takrat, ko ji je umrl hrček in sem jo vsak večer preko telefona tolažila in ji vedno odgovorila na sporočilo, ki mi ga je poslala. Če tudi je bilo potrebno to storiti ob dveh zjutraj. Nikoli je nisem pustila na cedilu.
Amy me je kar naenkrat objela. Ta objem je bil topel kot vsi prej ampak nekaj mu je manjkalo. Vem, da mu je. Strah se je širil po mojem telesu kot formula ona pa me je še vedno stiskala v objemu. Bilo je prijetno ampak malce nenavadno. Občutek v objemu je bil popolnoma drugačen. Nisem občutila tistih občutkov kot sta svoboda in veselje. Čutila sem približno tako kot bi se objela z bratom. Lepo ampak ne dovolj za prijateljstvo. Nekaj je bilo narobe. Z mano ali pa z Amy, ali pa je med nama manjkala kakšna prijateljska iskrica. Ni mi bilo jasno kaj je ta malenkost ampak me je nepopisno skrbela. Malo sem odrinila Amy iz objema, da sem lahko zadihala svež septembrski zrak ter ji zastavila vprašanje: »Amy, si v redu? Potrebuješ pomoč? Karkoli?« Amy se mi je nasmehnila, malo kislo ampak je zgledalo kot nasmeh ampak ne njen ves navdušen nasmeh bolj njen žalostno prijazen nasmeh in mi podala roko. Vodila me je nekam v temno jesensko noč. Bilo je res lepo poleg tega, da mi je prijateljica, ki nekaj skriva raztegovala rokav mojega puloverja je bilo prekrasno, saj sem prvič tukaj.
Amy me je še vedno močno držala za roko in me vodila po temnih ulicah napolnjenih z jesenskim odpadnim listjem. Podali sva se čez gozd ter nato po svetli zeleni jasi vse do majhnega žuborečega potočka. Kmalu sva se posedli na majhno leseno klopco ob potočku in zopet strmeli ena v drugo. V tistem trenutku me je Amy zopet objela in dejala: »Sarah vedi, da ti bom vedno stala ob strani. Ampak najini načrti se bodo malo spremenili.« Majavo jo gledam in ona končno pokaže njen ves navdušen nasmeh. Bila sem bolj vesela, ko sem zagleda njen nasmeh ampak mi ni bilo še čisto jasno o čem govori. Kateri najini načrti se bodo malo spremenili in kako to misli. Iz obupa jo ogovorim: »Amy, kaj je narobe? Kar povej nič se ne boj, saj sva prijateljici kajne?«
Amy me je pogledala in v njenih očeh sem lahko zaznala obup in žalost, ki je ne morem opisati. Bila sem čisto obupana nad njenimi čustvi. Nič mi ni bilo jasno, nobena mimika nobena njena beseda. Nisem vedela kaj sploh doživljam, bilo je preveč zapleteno in nad vse skrivnostno. Ampak vem, da bi mi Amy kakršno koli težavo zaupala kot vedno. Kot takrat, ko ji je umrl hrček in sem jo vsak večer preko telefona tolažila in ji vedno odgovorila na sporočilo, ki mi ga je poslala. Če tudi je bilo potrebno to storiti ob dveh zjutraj. Nikoli je nisem pustila na cedilu.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kul.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aaaaaaaa rabmo nadaljevanje in to takooooj:rage::rage::rage:
1
Mam napisanga sam nimamo wifija in nemorm poslat prek raxznalnkka na pilu sm pa vexinoma na telefonu zato ga ne bo😭😭😭😭😭😭 najbrz
Moj odgovor:
lll
potrebuje pomoč ali nasvet v






Zgodba o prijateljstvu