Lara je vstopila v šolsko knjižnico, polna želje, da si vzame trenutek miru in se poglobi v knjigo. Po napornem dnevu v šoli je potrebovala nekaj tišine, da bi se sprostila. Ko je stopila skozi vrata, je takoj začutila tišino, ki jo je pomirila. Izbrala je svoje običajno mesto ob oknu, kjer je imela idealen pogled na drevesa zunaj, in si pripravila knjigo. A preden je uspela začeti, je opazila deklico za mizo v kotu knjižnice.

Deklica se je precej matra z domačo nalogo. Njen obraz je bil poln zmedenosti, listi na mizi so bili zmedeni z enačbami in grafikoni iz naravoslovja. Lara je najprej pomislila, da bi sedela in prebrala svojo knjigo, vendar jo je nekaj ustavilo. Opazila je, da dekle potrebuje pomoč.

„Ej, vse v redu?“ je vprašala, ko je stopila bližje.

Deklica je dvignila pogled, bila je nekoliko presenečena, ker Lara ni bila njena sošolka, temveč samo nekdo, ki jo je opazil v knjižnici.

„Oh, hvala, da si prišla,“ je rekla dekle in zmajala z glavo. „Imam težave z nalogo iz naravoslovja. Res ne vem, kako naj začnem.“

Lara je sedla nasproti nje in pogledala nalogo. „Ni tako hudo, kot izgleda,“ je odgovorila samozavestno. „Poglejva, najprej morava poiskati osnovne informacije. Začniva z enim vprašanjem, potem bo vse ostalo lažje.“

„Res?“ je vprašala deklica, še vedno nekoliko zmedena. „No, lahko poskusim.“

Lara je začela razlagati osnovne korake in ji povedala, kaj mora narediti. Z vsakim odgovorom je deklica začela bolj razumeti nalogo. Medtem ko je Lara potrpežljivo razlagala in ji pomagala, je dekle vse bolj verjelo v svoje sposobnosti.

„Oooo, zdaj mi je vse jasno!“ je rekla, ko je rešila prvo vprašanje. „Hvala, Lara!“

Lara se je nasmehnila, ko je opazila, kako se je deklica sprostila. „Ni za kaj. Včasih je le treba najti pravo pot.“

„Seveda,“ je rekla deklica in nato, kot da se spomni nečesa pomembnega, dodala: „Ah, pozabila sem se ti predstaviti. Sem Anamarija. Tebe pa že poznam, si Lara, kajne?“

„Ja, to sem jaz,“ je odgovorila Lara z nasmeškom. „Se vidiva v istem razredu, vendar v različnih oddelkih. Nismo se še nikoli pogovarjali.“

„Prav imaš,“ je rekla Anamarija z rahlim nasmeškom. „Zdaj, ko si mi pomagala, sem vesela, da sem te spoznala!“

Z nasmehom sta se nadaljevali z nalogo, vsak odgovor pa je prinesel nov smeh in več zaupanja. Zdaj, ko sta se spoznavali, sta začeli razpravljati o različnih temah – o šoli, učiteljih, prijateljih. Lara je izvedela, da je Anamarija precej tiha in resna, vendar je imela tudi veliko smešnih zgodb, ki jih je začela deliti. Anamarija je ugotovila, da Lara ni samo dobra učenka, ampak tudi zelo prijazna in vedno pripravljena pomagati.

Ko sta zaključili nalogo, je Anamarija s smehom rekla: „Zdaj sem bila res zmedena, a ti si me res rešila! Hvala še enkrat. Zdaj pa vem, da se lahko vedno obrnem nate, če bom imela težave.“

„Ni za kaj,“ je odgovorila Lara. „Vedno sem tukaj, če potrebuješ pomoč.“

Obe sta se nasmehnili in si izmenjali nekaj besed, preden sta pobrali stvari in se odpravili iz knjižnice. Kljub temu da sta šli v različne oddelke, sta se počutili, kot da sta začeli graditi pravo prijateljstvo. In čeprav sta se srečali le zaradi naloge iz naravoslovja, je njuno prijateljstvo začelo rasti iz tega majhnega trenutka, ko sta si med nalogo ponudili pomoč.