Celo pot do doma sem razmišljala kaj se vse sem si nakopala tistega dne. Ne samo, da sem morala narediti predstavitev o živalih, ko se jih bojim najbolj na svetu, ampak sem sem se morala še učiti za kup drugih predmetov. Bila sem malo jezna nase, ker bi učitrljici lahko rekla, da predstavitve ne morem narediti in če ji kaj ne bi bilo prav, bi bil to njen problem. Jaz imam svojih tako ali tako preveč. Začelo me je skrbeti in v trebuhu sem začutila znan občutek, ki se mi je razlezel po vsem telesu. Počutila sem se, kot da bi za kosilo pojedla nekaj poskočnega in bi mi to zdaj poskakovalo po trebuhu. Začela sem hoditi bolj hitro, saj bom tako hitreje doma in se bom lahko čim prej posvetila svojim opravkom. Mrzel veter mi je še bolj neusmiljeno bičal obraz in zato sem bila še toliko bolj vesela, ko sem stopila skozi vrata naše hiše in začutila toplino našega doma. Z glave sem si potegnila kapo in si odvezala šal. Urno sem ohitela v zgornje nadstropje in previdno pokukala v bratovo sobo. Zelo sem morala paziti, da nisem po nesreči česa pohodila, saj je imel moj starejši brat Matija zelo grdo razvado, da je vse stvari pustil kar na tleh. Ker ga ni bilo v sobi, se predvidevala, da se je na poti domov kje zadržal s prijatelji. Vseeno sem bila vesela, da sem bila sama. Sem imela vsaj več miru!
V sobi sem težko šolsko torbo odvrgla kar v enega izmed kotov in se usedla na stol. Na plan sem privlekla zvezke in se brez obotavljanja lotila domače naloge. Ko sem končala z matematiko in sem odgovorila na vsa vprašanja pri slovenščini, sem se odločila, da se posvetim kemiji. Vzela sem Klarin zvezek in začela listati po njem, da bi našla pravo stran. Pomislila sem, da to res ne bo prezahtevno, saj bom nalogo le prepisala iz mojega zvezka. Poleg tega je bila naloga res kratka in naredila jo bom precej hitro. Ko pa sem si začela malo bolj ogledovati njen zvezek, sem ugotovila nekaj, zaradi česar bi skoraj padla v nezavest. Klari ni manjkala le ena naloga, manjkalo jih ji je vsaj deset! Izgledalo je ravno tako, kot da bi na začetku leta naredila nekaj nalog, a bi ji kmalu postalo dolgočasno in je zato meni dala zvezek, da bi ji naredila naloge za zadnje 3 mesece! Bila sem jezna. Zelo zelo jezna! Nimam se časa ukvarjati s stvarmi, ki jih drugi ne naredijo, ker niso dovolj odgovorni. Za hipec sem pomislila, da bi ji nalogo rešila napačno, a to bi bilo otročje. Lahko naloge ne bi naredila in ji naslednji dan rekla, naj se kar sama potrudi. Vendar nekaj mi je vedno znova govorilo naj nalogo naredim. Klara bi bila namreč zelo jezna name, ker ne bi vedela, da ji naloge nisem naredila in bi ona zato mislila, da bo v šoli vse v redu, čeprav na koncu ne bi bilo. Klara je včasih tudi malce zamerljiva. In zagotovo bi bili skregani zelo dolgo, če ne celo do smrti. Poleg tega je moja prijateljica. Ne morem ji narediti tega. In tako sem se lotola njenih nalog. Vse skupaj mi je vzelo kar nekaj časa. Ravno, ko sem končala je na moja vrata nekdo potrkal.
"Ja?"
Vrata so se počasi odprla in v mojo sobo je pokukala mamičina glava.
"Ojla!" me je pozdravila in se mi nasmehnila. Stopila je v mojo sobo in se ozrla na mizo, kjer so ležali Klarini zvezki.
"Kaj pa počneš?" me je sumničavo vprašala in spet pogledala na mizo. Hitro sem zaprla zvezke in se ji karseda normalno nasmehnila:"Nič, nič. Samo naloga je."
Mami hje pokimala in se na mojo srečo odpravila iz sobe.
................
Tale del je malo krajši.