1.
EVA


Dragi dnevnik,
danes sva z Julijo Ani povedali vse svoje probleme. Ampak samo zelo na hitr. Tako nekako: Vse se je začelo, ko sva bili še zelo majhni. Najina starša sta se ločila. Zdaj se še kar razumeta. Recimo. Kar nekaj časa po ločitvi je imela mami novega fanta. Nikoli mi ni bil pretirano všeč. Ampak sej moje mnenje itak ne šteje zato je vseeno. Potem je imela mami z njim tri otroke. Vsi so ful prijazni in ful luštni. Ime jim je David, Lana in pa Klara. No mami se je s tem fantom razšla. Ta mali živijo pri njemu, midve z Julijo pa imava skrbništvo pri mami. Najin oči je medtem našel punco in se preselil k njej. Z njo ima dve hčerki, dvojčici Mijo in Tijo. Najina mami je imela spet novega, sam da je bil ta legenda. Pač ful je bil prijazen in še kupil je psičko. Ime mu je bilo Luka. In psičko imam zlo rada. Ime sem ji dala Nelly. Sam ni blo vse tako lepo kot smo mislili da bo. Nekega dne me je iz treninga pobral oči. V kombiju je sedela tudi Julija in mi vse razložila. Rekla je da se je mami napila. Ampak res tko ful. In da se je drla na Luko. In ne samo to. Še tepla in brcala in grizla in ne vem še kaj ga je. Julija je rekla da je samo vzel Nelly in šel. To me je potrlo. Naslednje dva tedna bova živele pri očiju. In zdaj sva tu…
Eva odloži pisalo. Po licih ji polzijo tihe solze. Prisluhne če je kdo na hodniku. Nič. Sliši se le dihanje iz sosednje sobe. Eva si obriše oči. Hvala bogu da nikogar ni, pomisli. Pred ljudmi nikoli ne pokaže žalosti ali šibkosti.

Dva tedna kasneje…
Dragi dnevnik,
danes sva šle po šoli z Julijo že nazaj k mami. Občutek imam da Luke ne bo več nazaj. Nikoli. In to pomeni da tudi Nelly ne bom več videla. Nikoli. Ko pomislim na to me oblije žalost. Velika žalost.

Čez en teden…
Po polju se sprehajajo tri postave. Na sebi ima vsaka tisto svojo resno masko, ki ne prepušča nežnosti. Pod masko pa vsaka svoje misli. Na levi hodi Julija. Njena visoka in koščena postava se počasi ziba v neznanem ritmu. Njeni rjavi kodrasti lasje ji padajo čez ramena. Njene sinje modre oči zrejo nekam v daljavo. Razmišlja o mami, ki jo je še pred kratkim brcala, ko ji je na tisti pijani večer uničila življenje. V sredini hodi Ana. Nižja je od Julije a za svoja leta še vedno ravno povprečno visoka. Ima ravno pravšnjo postavo. Lahko bi rekli, da je precej normalna. To bi rekli če je ne bi poznali. Nihče ni NORMALEN ali pa POPOLN. Še posebej pa ne ona. Popolnost v resničnem svetu ne obstaja. Njeni lasje plapolajo v rahlem vetriču, njene oči zrejo daleč. Daleč čez polje, daleč čez cesto, ki vozi mimo, daleč od gora in še dalj. Obsedena je z razmišljanjem o preteklem tednu. O svojem novem najboljšem prijatelju. O spraševanjih. Pa o glasbi, ki jo ljubi najbolj na svetu. Tretja postava na desni pa pripada Evi. Najnižja od deklet je. Ker je tudi najmlajša. Prav tako je suha in koščena kot njena sestra in tudi ona ima sinje modre oči. Njeni lasje pa so dolgi, blond in valoviti. Ona razmišlja o svoji Nelly, ki jo tako zelo pogreša. Vse tri so tako zatopljene v svoje misli da jih neskončna tišina sploh ne moti. Ko pridejo do fitnesa, se usedejo vsaka na svojo letvico telovadne naprave. Julija in Eva se začneta pogovarjati nekaj o šoli. To Ane ne zanima, saj ne hodi na enako šolo. Ona še naprej razmišlja o čisto nepomembnih stvareh. Kar na enkrat jo Eva ogovori in Ana se zdrami iz svojih sanj. »Pa o čem ti tok razmišlaš?« jo vpraša Eva. »Ah nč pomembnega.« hitro odgovori Ana. »Lažeš.« To je vse kar Evi še uspe reči. Prekine jo glasba iz sestrinega telefona. Nekaj časa samo še sedijo in poslušajo. Vsaka spet razmišlja svoje. Julija si v glavi poje besedilo pesmi. Ana ugotavlja, da ima Billie Eilish dejansko dobro glasbo, čeprav ni rock. Eva pa samo šteje sekunde do konca pesmi.

Dva dni kasneje…
Dragi dnevnik,
povedala ti bom nekaj kar ne ve še nihče (razen Julije). Danes sem šla z Loro in Taro kupit vape. Za njiju seveda! Zgledal je tko, da je šla Tara v trgovino, midve z Loro pa sva ostale pred trgovino. Tara je vzela željene okuse, sam so na blagajni malo dvoml, če jih lahk kupi. Rekla je da jih kupuje za mami in poklicala Loro. Ta je govorila tko kot da bi bila njena mami. In Tari so prodal vape. Res pa je da imam zdaj jaz oba doma, ker ju nista mogle vzet s sabo domov. In ne obljubim da ju nisem probala. Nista lih slaba.

Teden in pol kasneje…
Dekleta se spet sprehajajo po že zelo utemeljeni poti. Danes so naredile še dva dodatna ovinka. Ravno hodijo mimo gasilnega doma, ko Eva začne razlagati eno svojih prigod. »Ej Ana a veš, da sem šla zanč s frendicama kupt vape?« razlaga Eva in obnovi zgodbo iz dnevnika. Med tem, ko našteva okuse tistih vapeov, ki so dobri in tistih, ki niso, se je večkrat vmešala Julija s pripombami kot na primer: »js sem kadila tud že prave čike« ali »a veš, da moja sošolka pije vino?.« Ana ju je gledala z odprtimi usti in ni mogla skriti tistega s-kom-se-jaz-družim obraza. To sta seveda dekleti opazili in želeli zamenjati temo, a ju je Ana prehitela z zgodbo njenih sošolcev. »Enkrat je en moj sošolc kupu vape od enga druzga sošolca in ga pol prodov ta tretmu sošolcu. Pač nima logike… in pol ga je mel model predn ga je naprej prodov še cel dan tko v žepu.«

Čez dva tedna…
Dragi dnevnik,
Selimo se k babi. Res je da bova še vedno hodile v šolo v center. In da se bo treba do tja z busom peljat. In to pomen da se bova zbujale ob petih. Ampak bo že nekak šlo. Vsaj tuki ne bo treba hodit v šolo. Ker ni šans da bi zdržala pri teh kmetih. Še vedno sem pač navajena na center Ljubljane.




Dva dni za tem…
Dragi dnevnik,
Včeri smo se preselil k babi. Danes zjutraj sva šle v šolo. Res sva se zbudile ob petih. Popoldne pa sva poimenovale sosedove mačke. Ime jim je Načo, Moči in Oreo. Naš novi sosed ima mini kmetijo. No sej jo mamo tut mi če lahko tako rečeš parim mačkam in prašičkom.

En teden kasneje…
Dragi dnevnik,
Zdej se vsako jutro v šolo z busom voziva že en teden. V bistvu niti ni naporno. Sej tut na busu spiva. Jutri pa greva spet k očiju.

Čez dve leti…
Oh dnevnik,
že zelo dolgo te nisem odprla in pisala. Malo sem prebrala za nazaj in ti bom zaupala vse spremembe. Kar se tiče Ane je uspešno končala osnovno šolo in bo šla letos v srednjo, kar se tiče pa tistega njenega fanta…še vedno je živ. In še zmer sta skup. Ta dva bota umrla skp grem stavt. O moji sestri ne bom zgublala besed. Sam povedala bom da je trenutno zelo zasedena s pripravami na drugi letnik. V bistvu je precej odsotna. Pa ne mislim tako da je ni. Zgleda ko da se špika. Sam to ni moja stvar. Vse moje skrbi pa so pršle na dan. Res vse kar sem skrivala pred ljudmi. Ne morem reč da sem zdej depresivna, ker to je hujše. V šolo nisem šla že en mesec. Zlo lahko je napisat opravičilo če znaš ponaredit podpis. In če vas zanima kam hodim takrat, ko bi mogla bit v šoli je odgovor preprost. V centru je pač lahko najt družbo. Sploh je pa fino če majo kake vape. Sam zdej že dolg nisem kadila tistga sranja. Kadim sam še travo pa čike. Zdej pa morem it, da ne zamudim busa prot Ljubljani, ker bom če ga ujamem čez eno uro pa pol že loh bla v centru s frendi…
To je bilo vse kar je še uspela napisati, ker je za tem tekla na avtobus. Ujela ga je le za las in kmalu je bila na poti proti Ljubljani. Danes so jo prijatelji pričakali s čudno sanjavimi obrazi. »Hej kva dogaja?« jih je pozdravila Eva. »To morš probat« ji odgovori ena od deklet. Iz žepa potegne plastično Lidl vrečko. Iz nje pa… inekcijo, ruto, žličko, limono, vžigalnik in pa malo vrečico polno…belega prahu. »Okej, sam Hana jaz tega ne znam uporabljat« je Eva počasi spravila iz sebe, oči pa je imela pritrjene na vrečico. »Ni problema, ti bom jaz pokazala kako« to je rekla punca, ki jo je Eva v resnici prvič videla. Nato je Eva povlekla gor rokav puloverja in se zazrla v dekle, »no pa dej«. Dekle je vzela v roke žličko in nanjo dala drogo, nakapala zraven malo limoninega soka nato pa je prižgala vžigalnik in prekuhala vsebino žličke. Zatem jo je potegnila v brizgalko. Hana je med tem postopkom Evi privezala ruto okoli roke, malo nad komolcem. Dekle je prijelo Evino roko in z mojstrsko potezo poiskala veno. V roko je zapičila brizgalko in Evi v roko zabila celo četrtinko. Skozi Evo je švignil močan sunek, a je že v naslednjem trenutku občutila občutek topline in vsi njeni prejšnji problemi so izginili.




Zvečer istega dne…
Dragi dnevnik,
Dans sem probala H. Ja vem da se čudn sliš, sam mi je ena ženskica pokazala kak pa kaj morm narest. In ne nisem zasvojena. Sam probala sem. In tud ne bom se zasvojila. Nikol. Če bi vi vedl kak feeling je to. V bistvu vam nemorm povedat ker se ne spomnim lih dobr. Tud tista punca je rekla, da ko je prvič probala H se je zbudila v naročju od svojga fanta in da ji je reku da se je onesvestla. In da ji je sam iglo ven iz roke potegnu. Pa da je bla nezavestna pol ure. Tko da sem jo jst še kar dobr odnesla. Sam ne spomnim se kaj se je zgodil. Rekli so mi da sem ostala pri zavesti. No sam še zmer se spomnm nečesa. Vem, da je občutek, ki ga čutiš ko se zadaneš toplina. In to tiste vrste toplina, ki te pogreje. Prov čutiš kako ti gre do vsakega najmanjšega delčka tvojega telesa.

Čez nekaj mesecev…
Dragi dnevnik,
Kokr sem rekla sem heroin sam probala. Nism nadaljevala. Prva brizga je bila hkrati tudi zadnja. Preprosto ne morm si zapičt igle v roko. Tud moja sestra je šla zdej v nek center in se odvaja. Nism je vidla. Sej po pravici tud če jo ne vidm več nikol. Vedno sva ble skregani, sam da zdej je še hujš.

Naslednje leto…
Dragi dnevnik,
Julija je prišla z zdravljenja. In pobotale sva se. Rečmo. Mislm še zmer se kdaj skregava. To je pač normalno. Sam ne kregava se pa več tok ful kokr sva se včasih. Pa še nikol ne ostaneva skregani dolg.


2.
ANA

Očitno mi je bilo namenjeno, da svetujem in pomagam ljudem. Eva in Julija sta bile šele začetek. Zdaj so tu še nekateri sošolci, ki mi očitno zaupajo, ker jim pomagam reševat težave in probleme.
Kako smo se me tri spoznale vas zanima? Iskreno nimam pojma. No ja ni čisto res. Z bratcem sva na nek zasnežen zimski dan kidala sneg z dovoza. In ko sva bila proti koncu naju ogovori sosed in nama predstavi svoji hčerki in njunega prijatelja. Cel dan smo se igrali na snegu. In morda tudi naslednji. Potem sem malo pozabila da obstajata. Ko pa je nekega pomladnega dne prišel in na naša vrata pozvonil isti sosed. Spet s hčerkama. Od takrat se družimo vsakič, ko prideta k očiju.
Vsi mi pravijo, da dobro rešujem probleme. Nočem se hvaliti ampak znam poslušat, ko je treba. Lahko pa tudi samo govorim in govorim…in potem govorim še več…
Tistega dne sta mi razlagale svojo življenjsko zgodbo. Zapomnila sem si vsako besedo, ki sta jo Eva in Julija rekle. Res me je šokiralo kaj vse se dogaja in kako dobro znajo to ljudje, ki se jim take stvari dogajajo to skrivati.

Dva tedna kasneje…
Danes mi je Eva spet pisala. Pravi da misli da Luke in Nelly ne bo več nazaj. Glede na to kako zelo je imela Nelly rada ji je to najbrž grozljivo.

Čez en teden…
Danes sem šla spet na sprehod z Evo in Julijo. Sam da smo bile danes bolj tiho kot po navadi. Vsaka je imela svoje misli. Ali pa sem jih imela samo jaz. Razmišljala sem o preteklem tednu. O svojem novem najboljšem prijatelju. In malo tudi o spraševanjih. Res čisto malo. Razmišljala sem tudi o vseh šestih albumih, ki mi jih je dal ''bestie'' za poslušat. Šest dolgih albumov.

Teden in pol kasneje…
Danes sta mi govorile take stvari da sem si mislila sam ''omg s kom se jaz družim?'' Itak imam take sošolce, da sem tega navajena. Oni so še hujši. Sam pri njih ne bom izgubljala besed. Vmes mi je tudi uspelo poslušat tistih šest albumov, bila sem na počitnicah, po novem imam fanta, vsi so me pogrešali, bilo je tudi nekaj novih ocenjevanj, ampak ni nič kaj veliko novega.
Ta vikend sta bile spet tuki Eva in Julija. V soboto nismo delale nič kaj posebej zanimivga, razen da sem zvedla da so se preselil. Nekam še naprej od Grosuplja. Ne vem točno kam. Pa zvečer smo šle teč. Res je bila lepa noč. Pa še luna je bila ogromna. Čeprav Eva ni lih velik tekla. To so pač te astmatiki, ki se skor zadušijo če predolgo tečejo. V nedeljo smo šle tut teč sam, da ni nobena lih velik tekla. Zato smo šle pa na sprehod čez pokopališče.

Dve leti kasneje…
Že dolgo nisem videla Eve ali Julije. Sploh ne vem če sta še žive. Ne sej to je samo hec, najbrž sta živi in zdravi kot vedno.

En mesec za tem…
»Prosim?« se Ana oglasi na telefon. »Em, Ana… Julija tuki… kličm kr mam manjši problem…« se oglasi Julijin glas na drugi strani. »Oooookeeeej? Kaj pa je?« jo vpraša Ana. »Ja no poglej začelo se je…«. Julija ji opiše zadnji dve leti in ji pove vse o heroinu in ostalih drogah. »…no in zdej hočm nehat, sam nimam pojma kako… Ana?«. Ana je stala ko kip. Ni se mogla premakniti. Ni mogla verjeti, da sta njeni prijateljici na H. »Ana a si ti ok?« jo je spet vprašala Julija. »Kdaj maš že rojstn dan?« jo po dolgem molku vpraša Ana. »Januarja. Zakaj te to prov za prov zanima?« jo zmedeno vpraša Julija. »No ja… sej pravš da hočš nehat ane? No lahko greš v kakšn center za odvajanje odvisnosti.« ji razloži Ana. »To pa sploh ni tok slaba ideja… kako da se tega nism prej spomnla?… ja točno to bom nardila… obiskala bom kak tak center… hvala Ana… morm it.« To je vse kar je Julija še rekla preden je prekinila zvezo. Ana je zaprepadeno gledala predse. Kar naenkrat pa se iz nikoder kot vedno prikaže njen fant. »Hej Ani, kaj dogaja?« jo pozdravi. Ana pa je še vedno v neki svoji dimenziji. »Ana pa kaj je s tabo? Še bl si čudna kt ponavad« jo sprašuje. Ana se kar naenkrat predrami. »O hej piki. Kako si?« ga takoj vpraša. »A ti nočš odgovort al si preslišala moja vprašanja?« jo vpraša njen fant. »Kakšnih vprašanj?« ga vpraša Ana, ki prav zares ne ve o čem govori njen fant. »Vprašu sm te kva je dons s tabo kr je zgledal ko da bi bla v nekem transu. Tko na drugm planetu« ji razloži. »Oh sori, očitno sm te res preslišala…ena frendica me je klicala, da ma neke probleme pa je rabla mojo pomoč« mu pove Ana. »Kakšne probleme?« se seveda pozanima njen radovedni fant. »O moj bog. A rabš res vse vedt?« se zdaj Ana majčkeno razjezi zaradi njej nadležne poizvedavosti njenega fanta. »Ja res rabm vedt vse, kr če se ne motm sva si oblubila, da med nama ne bo skrivnosti« jo opomni. »OK to je res. No ja ta frendica je na H. In hoče nehat pa ne ve kako in zato me je klicala« mu pove Ana. Njen nadvse šaljivi fant pa si ne more kaj, da je ne bi malce zbodel zato jo vpraša, »pa joj Ani kakšne maš ti to prjatle?«. »Dej piki no to ni hec. Enkat u lajfu se zresn no« mu reče Ana, čeprav šale seveda ni prezrla.

Naslednje leto…
Hja stvari so se uredile. Sej se vedno nekako.

3.
JULIJA

Poznate tisti občutek, ko se želite ubiti ampak nočete umreti? Jaz z njim živim že celo življenje.
Začelo se je z ločitvijo mojih staršev. Mislila sem da od tam ne mora iti še bolj navzdol. No, šlo je. Že to da sem dobila sestro je bilo grozno. Zdaj jih imam pet in še bratca. Najhuje pri vsem je da sem najstarejša. Vedno se vsi zanašajo nate in zato si tud vsega kriv. Jaz bom preskočila dolgočasne začetke, ki jih ima moja sestra navado pisati. Veste že o najinih starših, pa o psu in o vsem ostalem zato nima fore še enkrat razlagat. Tudi negativne občutke je treba preprosto potlačiti. Potem maš z njimi manj dela. Jaz se raje kot preteklosti posvečam sedanjosti. Rada na primer berem knjige. Pa zdaj imava z Evo klavir. Velik pesmi že znam in tut posnamem se včasih. Sam pošlem sam najboljši prijateljici. Na primer Ani ne bi nikdar poslala. Ona obvlada, ker si vse zapomne na pamet. Pa sovražim šolo. Sem samo normalen otrok, ki hodi v osmi razred. Aja in probite poslušat rock. To je tko najboljša zvrst glasbe. Par dobrih skupin lahko predlagam Mother Mother, Guns N' Roses, Pink Floyd, Bon Jovi, Queen, Dire Straits, Depeche Mode itd. Sej veste pač klasike. Naprej pa sami raziskujte.

Dve leti kasneje…
Lepo povedano sem zasrala. Tehnično gledano sem že mrtva. Živi okostnjak. In to vem, sam ne morem nehat. Sam skos hočem met tist dober feeling, ko kar naenkrat nimaš več nobene skrbi. Začela sem pri štirinajstih. Takrat sem prvič probala H. In od takrat se špikam redno. Vsak dan vsaj dvakrat. Vsi gibi so mi že prišli v glavo, vzemanje pribora iz vrečke, prekuhavanje, vbrizgavanje, vse to mi je naravno tako kot za ne zasvojenca npr. umivanje zob. Samo vprašanje časa je kok lajfa mi je še ostal. Sam vedn ko pomislm na to, se grem še enkrat zadet. Počas je denar že problem. Vi ne veste kok je H drag. Pač tko en gram stane 30 EVR. In za šestnajst let starga človeka to še zmer ni lih mal. Sploh če si odvisen.

Tri tedne kasneje…
Julija se pogovarja po telefonu s svojo mamo…
»Okej dost mam js tega!« se zadere Julija »ne grem se več! Ja mami vem da sem shujšala za skor 15 kil! Nism slepa! Zakaj pa mislš da sm rekla da se ne grem več?! Pač šla bom v neko ustanovo na zdravljenje in začela lajf od začetka! Povn kufr te mam že s tem tvojim ''ja pa nehi z drogami''! A mislš da če bi blo to tok izi narest ne bi že js sama zgruntala kako?! No dej povej a mislš da ne bi?!«. Julija se je samo še histerično drla na svojo mamo. Na drugi strani telefona je bila smrtna tišina. »Halo? A je še kdo tm? Mt ne se delat da te ni kr slišm tvoje dihanje!«. Kar na enkrat pa se oglasi Julijina sestra Eva. »Oh hello. Sm slišala da se špikaš. A je to res?«. Ko je Julija slišala sestrin glas je skoraj prekinila klic, potem pa se je spomnila, da ima za njo še par vprašanj. »Ne ni res, po novem. Kaj pa ti kej Eva? Kako gre lajf?«. » O zelo v redu. Vmes ko te ni blo sm probala H. Sam sm hitr ugotovila da to ni zame. Preprosto ne morm gledat igle v svoji roki. Zato niti vejpam ne več. Zdej sm totalno clean«. Ko je Julija slišala zadnji stavek si ni mogla pomagati. Planila je v jok »O Eva kok si želim da ne bi nikol probala H. da ne bi nikol postala odvisna. Da ne bi bla nikol kle k sm zdej«. »Mhm okej… lej prov maš… nikol ne bi smela začet«. Eva je kimala vsaki besedi, ki jo je izrekla v slušalko. Julije to ni pomirilo »o moj bog, kok mam neuporabno sestro«. Ko je Eva to slišala se je razjezila »človk, Ani tež s tem. Ona zmer ve kaj nej reče. Aja pa če maš ti neuporabno sestro… je moja odvisnik!«. Po tem je prekinila zvezo. Julija se je počasi sesedla na tla in jokala.

Čez dva meseca…
Pred približno dvema mesecema sem poklicala Ano in ji povedala vse o H. Predlagala mi je, da grem v kakšen center za odvajanje odvisnikov. In zdaj sem tu. Zdravim se že približno mesec. Nisem imela nobenega stika z nikomer. Vsi ljudje ki jih videvam so terapevti in delavci, ki mi nosijo hrano. Zunaj je lep jesenski dan. Vsaj okno pa imam v sobi. Brez njega bi bila to kot neka mala bela celica.

Naslednje leto…
Končno sem se vsaj na pol odvadila. Šla sem ven iz tistega centra in nadaljevala s šolo. Ugotovila sem da se mam lahko lepo tudi ko sem popolnoma clean, torej ko nisem na drogah. Našla sem si tudi fanta in začela življenje praktično od začetka. Ne skrbi me da se bom kdaj vrnila k drogam, ker jih preprosto ne potrebujem. Zdaj imam vse kar sem si kdaj želela. In celo s sestro se razumeva. Delno.