Nisem mogla več gledati. Pa tudi solze so mi zameglile pogled. Stekla sem stran. Vseeno mi je bilo. Tudi, če me bosta opazila. Naj gre vse k vragu. Dovolj imam vsega.
Nisem vedela kam grem. Ne kam hočem iti. Samo nisem prenesla pogleda na Lily. Na to kako je prijela tisto cigaro in tisto stekleničko. Postalo mi je slabo. Tista lazanja se mi je dvignila po grlu in sklonila sem se nad majhnim grmičkom. Izbruhala sem čisto vse. Nato me je prijelo, da bi se zgrudila na tla in ostala tam. Ostala tam dokler se ne bi moje obupno in brezvezno življenje končalo. Zahlipala sem. Vsakič, ko so me oblile grozne misli in pogled na Lily, ko je vdihnila tist smrdljiv vonj. Sesedla sem se na klop v bližini. Bila sem v parku. Ni bilo toliko ljudi kot sem mislila, da jih bo. Verjetno so bili vsi še na delu. Počutila sem se grozno izmučeno. Vsa hrana, ki sem jo zaužila je šla iz mene, to je že res. A počutila se nisem nič lažje. Zdelo se mi je, da imam na bremenih še huje breme kot sem ga imela do zdaj. Zgrbila sem se v dve gubi. Sovražim se. In svoje življenje. Preprosto ne more biti huje.
Pustila sem si par minut za solze a potem se je zazdelo kot, da bi se moje oči izsušile in zdaj sem le še tiho hlipala. Zaslišala sem vesela glasova in zagledala par, ki sta izgledala toliko stara kot jaz. Poskusila sem skriti svoje zabuhle oči a tako ali tako nista bila pozorna name. Držala sta se za roke in punca mu je nekaj srečno razlagala, on pa je prisrčno zavijal z očmi. Nato pa sta se skupaj zarežala. Spet sem dobila željo po solzah.
*i*Zakaj to ne morem biti jaz?*i*
Vprašanje se je zaglodalo v dno moje duše a nisem imela odgovora.
Ali pa sem ga imela.
*i*Ti si vsega kriva. Ti si vse uničila.*i*
To je bilo res. In pred tem se nisem mogla skrivati. A nato me je zajela zlovešča misel. Če bi bilo vse še v redu. Če bi bil Eric še vedno moj fant in Lily moja najboljša prijateljica. Kaj bi bilo potem? Bi bila jaz na Lilyjinem mestu? Bi stala tam, nepremična in strmela v alkohol ter tisto cigareto? Tako kot Lily? In kaj bi storila? Tisto kar Lily. Vzela bi. Ker sva si vseeno *i*blazno podobni*i*. Vse bi naredili, da bi bili nekje sprejeti. Pa, če tudi bi zato uničevali sami sebe. Jaz sem zdaj to dojela. Slabše kot sem zdaj ne morem iti. Tako bi to zavrnila. A Lily? Lily ni. Še zmeraj se slepi. Za trenutek se mi je zasmilila. Čeprav se bi mi mogla že ves ta čas. *i*Jaz*i* sem jo spravila v vse to. Njo in Erica. Sprašujem se kdaj je začel početi to. Vedno so ga imeli vsi radi in povsod je bil zaželjen a nikoli ni kadil ali pil, da bi bilo tako. Ali pa vsaj jaz nisem vedela. Bog ve kaj vse mi je še prikrival. Ali pa se je tudi on začel slepiti.
V glavi se mi je nenadoma zavrtelo. Za trenutek sem mislila, da bom omedlela. Vstala sem in se zamajala na nogah. Pred očmi so mi zaplesale pikice. Zelene in črne. Nato sem padla.
In potem se ne spomnim nič več.
-------
Bilo mi je neudobno. To vem. Hotela sem se premakniti a še vedno me je malo bolela glava.
"Tracy?"
Ta glas mi je pošteno znan presneto. Komu že pripada? Odprla sem oči čeprav mi je bilo veliko lepše, ko je bilo vse črno.
Oh. On? Kaj on počne tu? Sranje.
"Tracy si v redu?"
Ben se je nagnil čisto blizu k meni in roko prislonil na moje čelo.
"V-v redu sem."
Presneto sem v redu ja! Komaj govorim pa še vrti se mi. Še zmeraj sva bila v parku. A ne na tisti klopi, ki se je spomnim.
"Kaj-kaj se je zgodilo z mano?"
Ben me je namrščeno opazoval.
"Nevem," sedel je poleg mene in hotela sem se odmakniti a se nisem mogla premikati. "Sprehajal sem se po parku, ko sem videl nekoga pasti. Nato sem ugotovil, da si to ti."
Ta zgodba je zvenela presneto neumno.
"Huh," spet se mi je zavrtelo in počutila sem se omamljeno. "To zveni neumno."
Ben me je pogledal in verjetno mislil, da nisem čisto pri sebi čeprav sem *i*bila.*i* Mogoče ni hotel verjeti, da mu ne verjamem, ker še sam sebi ni verjel a nisem hotela več drezati vanj.
"Tracy povej mi. Kdaj si nazadnje kaj popila? Vodo, sok, čaj... karkoli... Ali pa vsaj kaj konkretnega pojedla?"
Hotela sem ugovarjati, da ga neupravičeno skrbi, a so se moja usta avtomatsko zaprla. Brskala sem po spominu in se želela spomniti kdaj sem nazadnje popila kozarec vode. Nisem se spomnila. In kdaj sem res kaj pojedla? No definitivno več kot sem popila a še vedno malo. In zdaj sem res začutila neznansko suha usta in razpokane ustnice. In želodec, ki se mi je glasno oglašal. Ben me je zgroženo pogledal, ko sem oklevala z odgovorom.
"Sranje Tracy!" sklonila sem pogled. "Si normalna?! Popolnoma dehidrirana si! In lačna! Kaj se greš? Kaj je narobe s tabo?"
Raje sem mu zamolčala moje izbljuvke, ki so smrdeli v grmovju.
Hotela sem mu ugovarjati a zvenel je resno in vedela sem, da ima prav.
"Pridi," ponudil mi je roko. "Nekaj moraš popiti. In pojesti."
Tiho sem zastokala. Nikamor nisem želela. Sploh pa ne z njim. Vse bo slej ko prej navleklo na moj beden *i*pobeg.*i*
"Ne," namrščil se je. "Domov grem."
"Ne Tracy," napol me je zvlekel po konci. "Nikamor ne boš šla. Ne moraš mi obljubiti, da boš doma dovolj spila. Ali pojedla. Nevem kaj sploh ti je? To bi se lahko končalo zelo drugače!"
Stisnila sem pesti a sem to takoj obžalovala. Spet se mi je zavrtelo. Sedla sem.
"Hočeš reči, da bi se slabo končalo, če ne bi *i*ti*i* prišel? Ne potrebujem tvoje pomoči Ben! Tako kot je nisem tisto poletje! Hvala bogu, da sem te takrat pustila. Navaden posmehljiv samovšečen kreten si."
Vstavila sem se šele ob njegovem zgroženem obrazu. Spačil se je kot, da bi pojedel celo limono. Šla sem predaleč. Veliko predaleč. Sploh nevem kaj sem izblebetala. Še zmeraj se mi je rahlo vrtelo.
"Pridi," spet me je povlekel po konci. "Blizu je lokal. Samo par minut."
Mogoče se je želel delati, da mojih besed ni slišal. Močno me je prijel pod roko in počasi hodil ob meni. Nisem imela moči, da bi se mu iztrgala sploh pa nisem tak idiot, da bi v takem stanju tekla do doma. Kot kakšen kužek sem mu sledila in se močno trudila, da ne bi spet bruhala. Čeprav ne vem kaj. Vodo? Saj je v mojem telesu skorajda nič ni. Postalo mi je grozno ob misli kdaj sem nazadnje pila. Idiot si Tracy. Sama sebe boš ubila.
"Pridi."
Zvlekel me je v lokal v katerem ni bilo dosti luči. Pravzaprav je bila napol tema. Nekaj ljudi je sedelo pri pultu večino miz pa je bilo praznih. Okna so bila zarošena in zamazana z nekakšno črno snovjo. Mlada punca za pultom, naju je nasmejano pozdravila.
"Ben kje si stari? U, kdo pa je to? Nova punca?"
Zarežala sem je in opazila sem, da je njena obleka kazala veliko preveč. Ben ji ni vrnil nasmeha in tudi meni se ni zdelo smešno.
"Windy prinesi veliko vode. In nekaj konkretnega za pojesti. Vseeno mi je kaj. Samo nekaj."
Obrvi je staknila čisto skupaj.
"Stari kaj ti je haha?" še bolj se je zarežala a nato opazila Benov pogled. "Prav prav... veliko vode in nekaj za pojesti. Razumem!"
Roke je dvignila v zrak in izginila za kuhinjskimi vrati.
Ben me je odpeljal do mize in utrujeno sedel.
Noben od naju ni nič rekel. Dokler ni tista Windy prinesla velikega vrča z vodo.
"Izvolita."
Postrani je pogledala Bena nato pa je spet ni bilo več.
"Na. Pij."
Nekaj mi je nalil v kozarec in mi ga porinil v roke. Ko sem začela piti se nisem mogla več ustaviti. Voda je blažila puščavo v mojih ustih. Spila sem tri kozarce, ko mi je že skorajda zmanjkalo sape.
Kozarec sem odložila pred sebe in se utrujeno zazrla v mizo.
"Ne bi rabil tako skrbeti zame. Saj to veš, ne?"
Tudi on je pogledal stran.
"Ja. Vem."
Nato je med nama spet zavladala nerodna tišina.
"Oprosti," živčno sem si popravila zapestnico na roki. "Za tisto prej. Jaz... sploh nisem vedela kaj sem govorila. Zaradi dehidracije se mi je že mešalo veš? Žal mi je."
Še zmeraj me ni gledal v oči.
"Res sem navaden posmehljiv samovšečen kreten ne? Prav imaš."
Zajela sem sapo. Hotela sem ugovarjati, ko se je prikazala Windy in predme položila krožnik z ogromnim hamburgerjem in krompirčki.
"Jaz..."
"Jej."
Zastrmela sem se v hamburger in pojedla en krompirček. Bila sem grozno lačna. Naredila sem velik ugriz v burger in še nikoli nisem jedla česa tako dobrega. Nekaj minut sva sedela v tišini. Jaz sem jedla on pa me je opazoval. Prišla sem že do polovice burgerja in želodec se mi je obračal, ker sem vse prehitro zbasala vase. Potrebovala sem premor. Naredila sem še en požirek vode.
"Ben prosim. Nisi kreten. Sploh pa ne posmehljiv in samovšečen kreten. Žal mi je res. Jaz sem bila kreten v tsitem trenutku. Mešalo se mi je od vsega."
Bil je tiho.
"Dober... dober prijatelj si."
Debelo sem pogoltnila.
"Zakaj si me takrat pustila?"
To vprašanje je vame priletelo kot bumerang. Za trenutek sem ostala brez besed.
"Nevem Ben... jaz... imela sem trinajst let...."
"Ampak zakaj?"
Moj bog. Zardela sem. Kaj naj rečem? Kaj *i*hoče*i*, da rečem?
"Nevem... nisem vedela kaj se sploh grem. Všeč mi je bila misel, da sem imela nekoga kateremu sem lahko rekla fant.... Nekoga, ki je bil tam, ko sem potrebovala objeme ali pa poljube... Ti... ti si bil enkraten. In spet sem jaz zamočila. Zato mi je žal. Samo... samo pozabi na to prav? Ni se zgodilo."
Ujela sem njegov pogled. Njegove kostanjevo-rjave oči, ki so mi bile takrat tako zelo všeč. Spominjale so me na jesen, ki jo imam tako rada.
"Prav. Ni se zgodilo," pogledala sem v tla. "Hočem le reči, da... da si enkratna oseba. Lepa. Pametna. Talentirana. In res sem bil potrt, ko si me takrat pustila. Bila si moja prva punca. Mislil sem, da bo vedno tako. Da nikoli ne bom našel tiste prave. Ker sem bil prepričan, da si *i*ti*i* ta prava."
Postalo mi je grozno nerodno. Najraje bi se udrla v tla. Predstavljala sem si trinajstletnega Bena, ki sem mu strla srce. Tako kot Ericu. In Lily.
"Ben... jaz... žal mi je... nisem vedela, da te bo to tako potrlo..."
"V redu je."
Vedela sem, da *i*ni*i* v redu. Samo, da mi tega ni želel zaupati.
"Pojej do konca."
Spet sem pogledala v burger. Nisem bila več lačna čeprav sem bila prepričana, da se bo to čez uro spremenilo. Počasi sem v usta nosila krompirčke, ko me je Ben opazoval. Hotela sem kaj reči. Počutila sem se neznansko krivo. Ampak nisem vedela kaj. Dvignila sem pogled in se mu zastrmela v oči.
"Žal mi je Ben. Res. Ampak imela sva le trinajst. Bilo je poletje. Romanca za eno poletje. Jaz... nisem si predstavljala, da bo kaj več od tega. Ti pa si si. In res mi je žal. Ker zdaj vem kako si se počutil. Imel si strto srce. Tudi jaz ga imam. Le, da sem tokrat spet *i*jaz*i* kriva za *i*moje*i* strto srce in še za dva druga. Jaz sem spet vse uničila," zastrmela sem se v mizo. "Takšna pač sem. In mogoče bi bilo bolje, da se ne zapletaš s takimi kot sem jaz. Dobro srce imaš. In taki kot sem jaz ti ga samo stremo."
Vstala sem. V oči so se mi prikradle solze in močno sem se trudila, da sem jih zadržala. Z ustnicami sem oblikovala šibek: *i*"žal mi je"*i* nato pa se zasukala na petah. Naredila sem par korakov. Hotela sem iz tega temačnega lokala. In čim daleč stran od njega. Nato sem na rami začutila njegov močen stisk. Obrnila sem se.
"Ben samo pusti me prosim."
Moj glas je zvenel proseče ampak Benov obraz je ostal neomajen.
"Mogoče si mi res strla srce. In mogoče mi ga boš še enkrat," pogledal me je v oči. "Ampak jaz te ljubim."
------
Iiiiii končnnn<3333 Omggg:smirk::heart::heart::heart: