Stopila sem notri.
Prvo kar sem zagledala je bila mami, ki je sedela na kavču pred vklopljeno televizijo. Naslednje sem zagledala očija. Objemal jo je okoli ramen ona pa se je naslanjala nanj. Oba sta izgledala utrujena. Le, da je bila mami še čisto rdeča in njene oči so bile čisto zabuhle. Queele ni bilo. Čisto tiho sem odložila plašč čeprav ne vem zakaj. Tako ali tako sta me takoj opazila. Skoraj istočasno sta oči zasukala k meni in nisem prenesla tega pogleda.
"Kje si bila?"
Mamin glas je bil miren. Z hladno modrimi očmi je strmela vame.
Ne laži. Ne laži Tracy. Ne več.
"Imela sem predstavo. Muzikal."
"Aha."
Mami je prikimala in oči zapičila v neko točko na televiziji.
Oči je bil tiho. Niti gledal me ni.
"In kdaj si nama mislila povedati?"
Debelo sem pogoltnila. Pa se je začelo.
"Kmalu. Žal mi je. Res mi je. Prisežem, da bi vama povedala takoj po tej predstavi."
"Aha."
Spet ta *i*aha*i*. Nelagodno sem se prestopila.
"In koliko časa že to traja? Koliko časa sodeluješ v muzikalu z tujci? Ne, da bi nama povedala?"
Vdih. Izdih...
"Malo."
"Koliko časa?"
"Ne vem..."
"Koliko časa Tracy?"
Mami je za malenkost povzdignila glas.
Vdala sem se.
"Ne vem no! Kakšna dva tedna? Ali manj."
Sem suho izdavila.
"Aha."
Stisnila sem pesti.
Sprehodila sem se do stola in sedla. Noge so me grozno bolele.
Če že moram prestajati najbolj grozen pogovor v mojem življenju bom vsaj sedela.
Po tako dolgi tišini sem se odločila spregovoriti.
"Poglej mami, res mi je žal. Zelo. Hotela sem samo..."
"Kaj?" mami me je znenada hladno pogledala. "Kaj si hotela Tracy?"
Debelo sem pogoltnila.
"Jaz..."
"Ne veš, kaj?"
Zazrla sem se v tla.
"Si sploh predstavljaš? Si sploh predstavljaš kako sem se počutila?" mamin glas je z vsako besedo bolj naraščal. "Moja hčerka... Moja hčerka je pred celotno opero prekinila nastop," nosnice so ji zaplapolale. "Uprizorila strašno pomemben govor!" zasmejala se je. "In me tako osramotila, da ne vem, če bom lahko še kdaj, kateri od mam, tvojih soplesalk pogledala v oči."
"Ploskali so. Vsi so ploskali."
Sem bleknila.
Prhnila je.
"Ja Tracy. Ploskali so. Ker so navadni *i*strahopetci!*i* Strahopetci ploskajo takim kot si ti," kazalec je zapičila vame. "Nikar ne bodi ponosna na to. Na to, ker ti je ploskala cela dvorana strahopetcov, ki mislijo, da so taki podvigi kakršen je bil tvoj zlata vredni," v očeh so me žgale solze. V prsih mi je razbijalo srce. V mojih možganih pa je utripalo od vprašanja, kako je lahko tako zlobna ženska moja mati. "In tudi *i*ti*i* sama, si strahopetna. Zbežala si. Ustrašila si se svoje vloge. In namesto, da bi pokazala iz kakšnega testa si, si stekla k svojim prijateljčkom," spačila je glas. "K svojim prijateljčkom s katerimi ste uprizorili muzikal. Bruh, muzikali so za reve," kar sikala je nesramne besede. "Naj te bo sram Tracy. Naredila si sramoto meni, kot tudi sebi. Na tvojem mestu bi se pogreznila od sramu."
Strmela sem v njen zlobni obraz in solze so mi počasi začele teči po licih. Nisem jih mogla več zadržati. Bilo je kot, da bi plavala proti zelo močnem toku reke.
"Kako... kako si lahko tako zlobna? Do... do svoje lastne hčerke?"
Moj glas se je tresel in dvomila sem, da me je kaj razumela. A po njenem nenadnem krohotu se mi je zazdelo, da je.
"Zlobna? Jaz, zlobna?!" vstala je in za trenutek se mi je zazdelo, da me bo zadavila. Stopila je k meni in mi obrisala eno solzo iz lica. "Oh kar jokaj otrok," ustnico je razpotegnila v ravno črto. "Čeprav bi morala jokati jaz! Nihče me ni še tako razočaral!"
Drhtela sem in vase vlekla ravno toliko zraka, da sem se obdržala pri življenju.
"Česa ne razumeš?" sem zahlipala s šibkim glasom. "Ne maram plesa! Ne maram ga! In nisem ti ali pa Queele, da bi uživala v njem!" brisala sem si solze in počasi vstala tudi jaz. "In, če tega ne razumeš mi je vseeno. Nehala bom plesati."
Ko sem izrekla zadnji stavek je bilo kot, da bi iz sebe dala nekaj težkega bremena. Zdaj sem vedela. Ta stavek bi morala izreči že zdavnaj.
Mami je osuplo zajela sapo.
"Kaj... kaj si rekla?"
Bila je videti zmešana. Blazna. Kot, da me bo vsak čas zadavila.
"Rekla sem, da nočem več plesati," sem odločno ponovila. "Rada bi sodelovala v gledališču."
Nisem si upala izdihniti ob pogledu na mamin obraz. Njene oči so izgledale kot morje, ki je doživelo najhujšo nevihto v svojem obstoju.
"Ne. Ne bom ti dovolila."
"Vseeno mi je kaj si *i*ti*i* želiš. Ne moraš me prisiliti."
Oči je stisnila v ravno črto in izrekla stavke, ki so me zadeli v dno srca.
"Kdo si? Ne poznam te. Nisi moja hčera."
Razširila sem oči. Ne. Nisem slišala tega.
"Kaj... kaj si rekla?"
Sem tokrat jaz vprašala. Najine oči so bile oddaljene za le en centimeter.
"Rekla sem, da nisi moja hčera."
Ni popustila pogleda. Ni trznila. Zvenela je smrtno resno.
Nenadoma sem zarjovela. Kot ranjen lev. Zvila sem se in imelo me je, da bi jo mahnila.
"KAKO LAHKO TO REČEŠ?! KAKO LAHKO REČEŠ, DA ME NE POZNAŠ?!" sopla sem. "SI NAJHUJŠA OSEBA KAR JIH POZNAM. IN KO, SMO ŽE PRI TEM TUDI TI NISI MOJA MATI!" za niti sekundo nisem razmišljala o besedah. "Za svojo mati nočem imeti ženske, ki je najbolj zlobno in zahrbtno bitje na tem svetu... in poleg tega... poleg tega pa še..." zajela sem sapo. "Spi z mojim ravnateljem."
Nato sem pograbila plašč in ključe ter za sabo zaloputnila z vrati.
-------
:sob::heart: