"Počakajte, počakajte!"
Sem zakričala taksiju, ki je ravnokar... odpeljal mimo.
"Arghh."
Sem preklela in se pognala čez cesto, ne menoč se za rdečo luč.
"Me lahko kdo zapelje do..."
Zaletela sem se v semafor in preklela.
"Sranje, sranje, sranje."
Ura je bila petnajst čez šest. Ne, ne, ne. Prosim prosim naj nekdo vstavi!
Na bližnji stojnici sem zagledala čarovnika, ki je ravno kazal trik zajec iz klobuka, z mikrofon v roki. Pognala sem se k njemu in mu ga iztrgala iz rok.
"Samo minuto," sem rekla in stopila na zid. "Hmm posluh prosim!" vsi mimoidoči so se ustavili in se zazrli vame. "Khm... ravnokar sem zbežala iz opere... pustila vse moje soplesalke in učiteljico brez glavne vloge... in jah... razočarala svojo mati, da se me bo verjetno do konca življenja sramovala... Ampak ja haha," sem se zarežala in z roko živčno potegnila skozi lase. "Namenjena sem na drug konec mesta na hah, drugo predstavo -no saj je vseeno, pustimo podrobnosti- in prosim, prosim, me lahko kdo zapelje do tja? Karkoli bo pomagalo! Skiro, kolo, karkoli! Prosim. Plačam lahko kolikor želite, samo naj me kdo pripelje do tja," sem zastokala. "S prijatelji imam predstavo in prosim ne recite, da sem dva tisoč ljudi pustila brez točke Hrestača za katerega so plačali in, da se bom zdaj samo osramočeno vrnila domov..." z rokavom sem si obrisala oči. "Prosim."
Nastala je tišina. Vsi so strmeli vame, ko se je oglasila majhna deklica, ki je stiskala svojo mamo za roko.
"Hmm... jaz imam tole kolo, če ga želiš?"
"O ja, ja, ja, ja! Hvala, hvala, hvala," pognala sem se z zidu, čarovniku v roke potisnila mikrofon in se pognala do... hm zelo majhnega kolesa. "Hvala, hvala, hvala ti. Junakinja si veš? Rešila si mi življenje," zadovoljno se mi je smehljala jaz pa sem se obrnila k njeni mami, ki je kot lipov bog strmela vame. "Poiskala vas bom in vam vrnila kolo, obljubim!" pognala sem se na nanj in lovila ravnotežje. Ko sem že skoraj popolnoma odšla, sem se obrnila preko ramen in zaklicala. "O, in ne zaupajte čarovniku! Luknjo ima v klobuku, da bo iz nje preprosto privlekel zajca!"
Nato sem se nasmehnila in z majhnim kolesom, ki je imel mimogrede še pomožna kolesca, odpeljala naprej.
------
Če odštejemo, da sem zapeljala čez vsaj osem rdečih luči, podrla najmanj petnajst pešcev in skoraj končala v zaporu, zaradi prehitre vožnje s kolesom, sem kar dobro prispela do gledališča.
Kolo sem vrgla na tla pred vhodom in se vsa zadihana pognala notri.
"Prosim, prosim."
Sem molila, da nisem ničesar zamudila.
Vladala je čudna tišina in... V očeh so se mi nabrale solze. Kaj, če ni nikogar več? Kaj, če... kaj, če bo kljub vsemu kar sem žrtvovala gledališče šlo v propad? Stekla sem v dvorano ter se skoraj zaletela v gručo ljudi. Jezno so preklinjali in nato sem za njimi zagledala Mala. Ki... ki jih je trudil pomiriti. In zdaj mi je postalo jasno. To so ljudje, ki so prišli... ki so prišli gledati... mene. In obraz na Malovem obrazu je bil hujši kot, da bi mi nekdo zabodel nož v srce.
Trpel je.
In zadnja stvar, ki si jo želim je, da bi še kdo trpel zaradi mene.
"Mal!"
Sem zakričala ter se prerinila mimo.
Ko me je zagledal sem videla kako se mu oči zalesketale. Obrnil se je in me pustil tam. Nato sem zagledala Lu. Bilo je še huje. Vedno je bila tam ob meni. In zdaj me je gledala... ne, ne z jeznim pogledom, temveč z... razočaranim. Kar je bilo še huje. In nato Ben. Njegov trpeči pogled. V trebuhu me je zvilo. In potem so bili tam ostali... Fred, Sophia, Donald...
Vse sem razočarala.
Solze so mi spolzele po licih nato pa...
"POČAKAJTE!"
Moj krik je razparal neodobravajoče mrmranje s strani gostov, ki so odhajali.
Nastala je čista tišina.
"Jaz sem ta. Jaz sem ta, ki bi jo morali gledati. Glavna vloga, ki je zamudila," obrisala sem si solzne oči in pogledala v tla. "Zelo mi je žal. Lahko ste jezni. In razočarani. A prosim, prosim sedite še enkrat in počakajte dve minuti, da se pripravim. Ne prosim zame, temveč zanje," z roko sem pokazala na Mala, Lu, Bena in vse ostale... "Prosim zanje, ker si to zaslužijo. Zaslužijo si ogromen alpavz. So najboljše osebe kar jih poznam. Najbolj vztrajne. Najbolj pogumne. In najmanj kar lahko storite zanje je, da sedete in uživate v predstavi v katero je čisto vsak od nas..." debelo sem pogoltnila in jih zopet pogledala. "... v katero je čisto vsak od nas izlil svoje srce. In prepričana sem, da ga boste začutili."
Tišina. Lahko bi slišal še šivanko, ki bi padla na tla. Nato se je zaslišalo tiho odobravajoče mrmranje. Takoj sem odprla usta.
"U, in vsi, ki boste sedli ter poslušali dobite zastonj pijačo!"
Zasmejala sem se in to jih je dokončno prepričalo. En za drugim so hodili nazaj do svojih mest ter -že boljše volje- sedli nazaj.
Široko sem razprla oči, ko sem se zavedla, da mogoče... mogoče res še ni vse izgubljeno. Stekla sem v zaoderje ter se ustavila pri svojem čudovitem kostumu.
"Čakal si name, ne? In jaz sem nate."
Nasmehnila sem se ter iz sebe skoraj iztrgala kostum iz opere.
Dvignila sem obrv nato pa ga zabrisala v osamljen kot.
"Adijo."
Navlekla sem nase novega in se zazrla v svoj odsev v ogledalu.
Verjetno bi si morala urediti vso frizuro, a še zmeraj sem bila brezkrbno naličena in z rahlo razkuštranimi lasmi sem izgledala čisto... čudovito.
Globoko sem vdihnila ter stopila do zavese, ki je ločevala zaoderje in oder. Za njo so se skrivali vsi ljudje, ki so čakali name. In tokrat... tokrat sem bila pripravljena, da jim pokažem kaj znam.
Ob meni sta se nenadoma znašla Mal in Lu. Debelo sem pogoltnila in se živčno prestopila.
Razumeti moraš, če bosta jezna Tracy.
Saj bom. Bom razumela.
Lu se mi je šibko nasmehnila, stopila poleg mene in mi stisnila roko.
Čakaj... mi je res oprostila?
Nato sem pogledala Mala. Tudi on se mi je nasmehnil in stopil poleg mene ter mi stisnil drugo roko.
"Oprostita mi? Po vsem tem kar sem storila?"
Sem vprašala.
"Naredila si napako," je preudarno rekel Mal in zastrmela sem se v tla. "A jo potem tudi popravila. In to je edino kar šteje," še močneje sta mi stisnila roko. "Zdaj pa zažigaj."
Je še rekel nato pa se je živo rdeča zavesa odgrnila.
------
Stoječe ovacije. Waw. Čakaj. Resno?
Strmela sem v publiko, ki je stala na nogah in vzklikala. Oči so se mi osolzile. Ta trenutek je bil veliko boljši kot sem lahko pričakovala v katerih kolih sanjah. Tega trenutka ne bi zamenjala za nič na svetu. Bilo je tako lepo. Stoječa tam na odru sem pozabila na vse skrbi. Bilo je kot, da bi živela v drugem svetu. V svetu kjer jaz nisem jaz. V dobrem smislu seveda. V svetu kjer sem nekdo... kdor hočem biti. In ta svet je veliko lepši od tistega v katerem živim zdaj.
Z razmišljanja so me zbudili ostali, ki so pritekli k meni, da smo se skupaj priklonili.
Lu je zacvilila in me objela, ko se je zavesa zagrnila.
"Iiii, Tracy odlična si bila! Vsi so stali! Totalno navdušeni so bili!"
Zasmejala sem se.
"Hvala tii, Lu. Zlata si."
Val čestitk se ni in ni nehal vrstiti. Na koncu je do mene prišel Ben. Zardela sem in hitro začela momljati.
"Ben tako zelo mi je žal... Povedala bi ti res. Pač imela sem še drug nastop iz jazza in potem..."
Ahh...
Zakaj so njegove ustnice tako sladke? Ben me je prekinil z dolgim strastnim poljubom. Ko se je odmaknil od mene se mi je božansko nasmehnil.
"Odlična si bila."
Zardela sem.
"Ti tudi."
Ben me je objel okoli ramen in me poljubil na čelo.
"Sicer bi Mal verjetno rad proslavil ampak kaj, ko bi šla midva kam? V mesto? Na lučke?"
Ben me je zapeljivo pogledal in hotela sem smeje potrditi, ko sem se spomnila na mami. Na očija. Na Queele. Na gos. Williams. Na Jessie...
V trebuhu me je tako močno zvilo, da sem mislila, da bom bruhala. Minilo me je vso navdušenje.
"Hvala Ben a moram iti..."
Naredil je žalostno grimaso.
"Zakaj?"
Je zastokal in me še enkrat poljubil.
"Rada te imam."
"Jaz tebe bolj."
"O, ne jaz!"
"Ne, ne, ne."
Zasmejala sem se.
"Če bo šlo tako naprej se bova prepirala do konca sveta."
Sem rekla in ga tudi jaz še enkrat poljubila. Nato sem objela še vse ostale in jim navdušeno pomahala.
"Se vidimo! Rada vas imam! In predstava je bila vrhunska!"
Nazdravili so mi z dvigom kozarcev v zrak in morala sem se nasmehniti.
-------
Bila sem na ulici tik pred mojo hišo. S tistim kolesom od male punčke sem zavijala pod lučmi in se režala. Pozabila sem že kako zabavna so pomožna kolesca.
Jutri bom dala na splet oglas za kolo. In upam, da se bosta punčka in njena mami oglasili ter prevzeli kolo. Res ne vem kako bom lahko mami v nedogled razlagala kaj pri nas v garaži počne kolo za petletno punčko.
Mami...
Spet me je zvilo v trebuhu. Sovražim ta občutek.
Kolo sem pustila pred vhodom in stopila po stopnicah navzgor. Z roko na kljuki sem zaprla oči.
Karkoli se bo zgodilo... ničesar ne obžalujem. Niti trenutka v prejšnih treh urah. In karkoli bo, vesela sem, da sem se tako odločila. In mislim, da sem ravnala prav.
Dvignila sem brado in samozavestno vdihnila.
Vse bo v redu Tracy.
Nato sem pritisnila na kljuko.
--------
bahahah tutt to se ni glavnn deuu. idkk za vsazgaa je nekii druzga glavnn deu ahahaha<3 dobitee danss vsajj se engaa
upamm da ste uzivall pa iskrenn povejte a vam je ta deu vsecc