"Tracy?"
Presneto! Počasi sem se zasukala na petah in nekaj metrov stran opazila starega hišnika Frederika. Frederik je na šoli delal že vrsto let in znal je popraviti čisto vse. O ubogem možakarju so na šoli krožile za lase privlečene govorice, ki so se govorile za njegovim hrbtom. Jaz sem ga imela od nekdaj rada. Bil je prijazen in ne tako zagrenjen kot večina ostalih učiteljev.
"Hm, ja?"
Zvenela sem grozno neumno.
"Kaj pa počneš? Ne bi morala biti v razredu?"
Debelo sem pogoltnila.
"Pravzaprav," moji možgani so brneli ob iskanju idej. "Se... khm grozno slabo počutim. Slabo mi je."
Ne znam lagati. To je dejstvo. In Frederik mi je izgledal kot moški, ki hitro prepozna laži.
"In si šla v ambulanto? K zdravnici?"
In konec. Misija Tracy bo špricala pouk je spodletela.
Le še ena možnost je ostala.
"Ja," oh sovražim se, ko lažem. "Šla sem. Zdravnica je rekla, da je najbolje, da grem domov."
Tako neumen razlog.
"Samantha je to rekla?"
Še sama sem podvomila v svoje besede. Samantha je bila vrsta zdravnice, ki otrok ni nikoli pošiljala domov pa naj so bili še tako bolani. Vedno ti je dala zdravila ali pa je rekla, da malo počivaš pri njej. Nikoli ampak nikoli pa ni nikogar poslala domov.
"Am ja."
Hišnik je samo dvignil eno obrv in se z enim od tistih pogledov -lažeš!- zastrmel vame.
"Slabo ti je praviš? Ne izgleda, da bi ti kaj bilo?"
Zdaj pa mi je dokončno prekipelo. Človek je imel toliko vprašanj kot, da bi me zalotil pri ropu.
"Pa mi je. Slabo."
Rahlo sem se sključila in prijela za trebuh.
"Am," delala sem se kot, da sem rahlo bruhnila v usta. "Žal mi je. Se vidimo jutri. Upam."
Nato sem se samo obrnila in še vedno malo sključena stekla naprej po hodniku. To je bila najslabša akcija, ki sem jo lahko izvedla in prepričana sem bila, da se bo Frederik še v istem trenutku odločil preveriti pri Samanthi in vse skupaj sporočil mojim staršem. A s tem se bom ukvarjala pozneje. Zunaj na svežem zraku sem se počutila malo bolje. Sploh nisem vedela zakaj sem odšla in niti kam bom šla. A dovolj je bilo že to, da sem se malo oddaljila od te stavbe. Hodila sem naprej po ulici in opazovala nekaj malega prometa. Večina je bilo le malo avtov saj so vsi še bili v službah. Bil je oblačen jesenski dan in videlo se je, da se že pripravlja na zimo. Drevesa so bila že skoraj gola in na ulicah je že dišalo po kostanju.
"Živijo ljubica."
Sem nenadoma zaslišala tih star glas. Obrnila sem se in zagledala staro gospo, ki je bila odeta le v staro haljo v roki pa je držala star klobuček v kateri je bilo par kovancev.
"Imaš kakšen euro zame?"
Njene karamelno rjave oči so že izgubile nekaj leska a stavim, da so bile včasih čudovite. Strmela sem vanjo in njen proseč pogled me je prisilil, da sem iz žepa potegnila majhno denarnico. V klobuček sem ji položila bankovec za deset eurov. Njene oči so se zasvetile ob pogledu nanj in hvaležno me je pogledala.
"Najlepša ti hvala, dekle. Res sem ti hvaležna."
Pokimala sem.
"Z veseljem."
Stopila sem naprej po ulici in nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Vsaj nekomu sem polepšala dan.
Naenkrat sem se ustavila ob nenadnem sladkem vonju. Obrnila sem se in zagledala majhno kavarnico, katera je bila cela odeta v rožasto barvo. Notri je bilo precej ljudi in zato sem še sama sklenila vstopiti.
"Dober dan, gospodična!"
Presneto. Ta človek me je prestrašil. Bil je mlad natakar verjetno kakšno leto starejši od mene in zagotovo je bil tu na praksi. Njegove temno modre oči so se mi zdele znane.
Nemogoče.
Ben.
Tudi on je nenadoma obstal.
"Oh saj to ni mogoče," zarežal se je. "Gospodična Tracy!"
Nisem si mogla kaj. Planila sem mu v objem.
"Gospodič Ben!"
Zarežala sva se in tudi on me je stisnil v močen objem.
"Že sto let se nisva videla, madona!"
Zopet sem se zasmejala in se rahlo odmaknila od njega. Bil je isti kot sem se ga spomnila. Razmršeni rjavi lasje, temno modre oči in pokroviteljski nasmešek kateri me je takrat spravljal ob živce. Le malo je zrasel, še zmeraj pa je bil tako suh kot takrat.
"Pridi, sedi."
Odpeljal me je do mize na kateri je bila kartica Rezervirano.
"Stari piše, da je rezervirano."
Sem se zasmejala.
"Poglej zate lahko počaka ena rezervacija."
Pomežiknil mi je jaz pa sem se ponovno zasmejala. Že dolgo časa se nisem toliko časa naenkrat smejala.
"Kaj boš? Čaj, sok, kaj bolj močnega..." že sem hotela odpreti usta, ko me je navdušeno ustavil. "Saj res. Počakaj, vem kaj boš. Vročo čokolado ne? Obožuješ jo."
Nasmehnila sem se.
"Uu zanimivo, da si si zapomnil," naklonil mi je še enega tistih božanskih nasmeškov. "Jap, kar to bom."
"Prav. Daj mi minutko."
Vstal je in izginil nekam za kuhinjskimi vrati. To je skoraj nemogoče. Ben! Mislim Ben... Domišljavi najstnik, ki sem ga spoznala na počitnicah v Italiji, v osmem razredu. Ko smo z družino odšli v kamp in je bil edini Slovenec, ki sem ga spoznala. Tako sva se počasi zbližala in tisto je bila moja prva "zveza". Nič resnega ni bilo. Le romanca za eno poletje. Tako bi lahko rekli. Potem sva si še nekaj časa pisala ampak ne dosti. Izgubila sva vse stike. Mislim, da meni ni bila všeč "zveza na daljavo" zato sem ga pustila. Vem pa, da sem bila takrat noro zatreskana vanj.
"Evoga. Vroča čokolada za gospodično Tracy."
Pred mano se je pojavil Ben in predme položil skodelico rjavkaste tekočine iz katere se je kadilo.
"To pa je bilo hitro."
Srknila sem požirek in ugotovila, da že sto let nisem pila vroče čokolade. Bila je naravnost odlična.
Ben me je opazoval izza dolgih trepalnic.
"Kako si? Kako kaj življenje?"
Je izrekel sila filozofsko, da sem se morala zasmejati.
Nato sem se spomnila na svoje življenje.
"V redu."
Sem kislo izdavila a njemu se ni zdelo sumljivo.
"Tebi?"
Nasmehnil se je.
"Recimo, da super. Zdaj tu delam na praksi, da kaj malega zaslužim. Drugače pa vse... super."
"Lepo slišati."
Nato je med nama nastala grenka tišina. Nič čudnega, če nisva govorila že nekaj let poleg tega pa takrat razhod ni bil ravno rožnat.
"Lepo te je spet videti gospodična Tracy. Moram reči."
Uh hvaležna sem mu, da je prekinil tišino.
"Hvala enako, gospodič Ben."
Zasmejala sva se.
"Kako kaj starši? Queele?"
"V redu a stavim, da ne bi bili preveč veseli, če bi slišali, da sem te srečala."
Zarežal se je. Bena starši niso nikoli marali. Govorili so, da je nehvaležen in domišljav fant. Sreča je bila, da niso izvedeli kaj sem imela z njim.
"Oh ja. Nevem zakaj me niso marali, če pa sem bil vedno tako popolen."
Zdaj sem se še jaz zarežala.
"Nehaj!"
Sem izrekla med smejanjem.
"S čim?"
"S tem spogledovanjem!"
Namenil mi je hudomušen izraz.
"Zakaj? Imaš fanta?"
Stisnila sem ustnice. Takoj je opazil, da je šel predaleč.
"Neprijetna tema?" živčno se je popraskal po tilniku.
"Oprosti."
Bila sem tiho.
"Ampak," zazrl se mi je v oči. "Kaj praviš, da bi te povabil na zmenek? Jaz in ti. Lepa restavracija. Lepa glasba. Ognjemet..."
Zasmejala sem se.
"Uh ti pa ne oklevaš."
"Zakaj bi, če imam pred sabo tako lepotico?"
Zardela sem, ko sem videla, da naju opazuje skoraj cela kavarna.
"Ben! Cela kavarna naju opazuje! Boš nehal, če ti rečem, da grem na zmenek?"
Presenečeno me je pogledal nato pa zasmejal.
"Jap."
Nekaj trenutkov me je le opazoval nato pa sem iz ozadja zaslišala jezen glas, ki je klical njegovo ime.
"Uh to je Berta. Moral bom iti lepotička. Se vidiva."
Vstal je, mi pomežiknil nato pa ga ni bilo več. Zavzdihnila sem in nagnila skodelico, da sem izpila še zadnjih nekaj požirkov pijače. To srečanje je v meni vzbudilo mešane občutke. Bena se spomnim kot prijaznega a domišljavega človeka. Nevem, če mi bo to trenutno koristilo.
A na en zmenek že lahko grem.
Verjetno...
-----
Muahahahahhh
Odgovori:
KOMAJ ČAKAM NASLJEDNI DEL!!!!!
UPAM, DA DOBIŠ NAGRADO!!!!
Drugače pa je nasplošno zgodba res odlična, najboljša<33
Lp,
MM12
Še naprej bodi tako dobra učiteljica slovenščine hehe<3333
Rada te maamm<3333😘😘😘
vem d si ze prj kr dost objaulala sm ampak nikol se nism kj dost poglobila u tvoje zgodbice. sm pa tu in tam prebrala kksn deu in ze takrt sm vidla da... da ti pac znas hahah. ugl. lotla sm se brt tega in morm rect d je odlicno. <3 lovam d zgodba ni tak 'kliše' kot veliko zgodb o najstnikih. iz groznega zivljenja u popolno. nah. tvoja gre iz popolnega zivljenja u grozno (ceprov po temle delu sklepam d se bo to pocas spremenil ampak okej hahah). d tvojga talenta sploh ne omenjam. vidi se da si za vsak del posebej vzames cas in vanj daš velik del sebe. vsak del je dolg in do izredno dovršen. vidi se da pišeš s srcem, da ti je pisanje v veselje in da ti niso pomembni le ogledi, kot je žal danes veliko 'pisateljem' tukaj (zato ze tolikooo casa nc ne gledam v pisalnico).
enivejss spremljam pa sorci za napakice tukjj <333
Inn to od Rachell svetovno znane pisateljice zgodb hehe<333 Omgg tenkjuu sou muchh❤❤ Sploh nevem kaj nj rečem hehe😭 Pač hvala tii<3 Ful mi pomen in si mi dala eno ogromno motivacijo za naprejjj<333
Splohh pa kr js tut obožujem tvoje zgodbe in da si ti šla komentiratt moje ahh<333
Hvalaa<3
Uživajj<33
Bajj❤❤❤
(res si mi polepšala dann hehe)
Tvojii komentarckii so tok edinstevnii<33
Lyyy<33❤❤
Moj odgovor:
Svetovalnica
snep
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.