Zakaj zakaj zakaj sem se sploh zvlekla na to zabavo? Solze so mi lile iz oči, ko sem tekla do avtobusne postaje. Sranje. Koliko je sploh ura? Iz žepa sem hitro potegnila telefon in neštetokrat pritisnila gumb za vklop a zgodilo se ni nič. Presneto presneto! Nisem bila tako pametna, da bi telefon dala polniti preden sem šla na zabavo. Končno sem pritekla do avtobusne postaje in se ustavila pred tablo s prihodi in odhodi avtobusa. Naslednji pride šele čez dvajset minut. Seveda, ker je ta ravno odpeljal. Preklela sem in obraz zakopala med dlanmi.
Dvajset minut. To je veliko preveč. Pa še pojma nimam koliko je ura.
Saj res. Taksi! Lahko pokličem taksi. Nekaj drobiža še imam.
Ampak, če bo kakšen sploh pripeljal mimo. Če tako gledaš zakaj bi peljali mimo avtobusne postaje, saj vendar ljudje čakajo na avtobus, ne na taksi. Vsi razen mene seveda. Samo še ena možnost mi preostane. Štopanje. Postavila sem se čisto blizu ceste in en palec dvignila v zrak. Prosim naj se me kdo usmili. Minilo je par minut in roka me je že tako bolela, da sem mislila obupati.
Nato pa je črn audi ustavil pred mano.
"Potrebuješ prevoz?"
Zoožila sem oči, ko sem videla kdo je sedel v avtu. Hitro sem si obrisala še zadnje sledi solz čeprav me je minilo, da bi zopet planila v jok.
*i*Jack.*i*
Smehljal se mi je in jezno sem stisnila pesti. Ni šans, da se bom peljala z *i*njim*i*.
"Koliko je ura?"
Sem hitro vprašala in počasi je pogledal na zaslon v avtu.
"Deset do devetih."
Sranje.
Pognala sem se v avto brez vprašanja in vrata zaloputnila za sabo.
"Dam ti vse, če me v petih minutah pripelješ do mojega doma."
Pritisnil je na gas in nerodno sem se pripela.
"To je izziv veš? Še zame, ki sem dirkač formule 1."
Prhnila sem.
"Oprosti gospod dojenček. Za formulo 1 sem na zadnje slišala v vrtcu."
Skomignil je z rameni.
"Škoda."
Vsako sekundo sem gledala na uro. Še ena rdeča luč. Super.
"Ah ne bo mi uspelo," sem zastokala. "Dobila bom hišni pripor za celo leto."
Jack se je obrnil k meni in šele tedaj sem opazila kako čeden je bil v usnjeni jakni.
"Dvomiš v takega dirkača kot sem jaz?"
Zavila sem z očmi.
"Kaj si sploh delal tam? Kako si me sploh videl?"
"Pah malo sem se vozil naokrog in veš vedno rad pomagam ubogim štoparjem, ki potrebujejo prevoz."
"Lažeš."
Sem bleknila ne, da bi se sploh zavedala.
Zasmejal se je.
"S čem lažem?"
Delala sem se, da stavka nisem slišala.
"Te Will ni povabil?"
Z prsti je potapkal po volanu in živčno potrobil človeku pred nama.
"Me je. Ampak nisem prišel."
Pritisnil je na gas in vrglo me je nazaj.
"Zakaj ne?"
Pogledal me je in zavil z očmi.
"Ti bi pa že lahko vedela. Napiješ se nato pa se zgodi kaj takšnega kot se je nama in zaradi tega si uničiš celotno srednjo šolo."
Zardela sem in našobila ustnice.
"Nisem si uničila celotne srednje šole."
"Ne? Kaj pa potem."
"Poglej tisto se je zgodilo zaradi tebe!"
"Mene?"
Njegove oči so se zastrmele v moje.
"Ja! Ti si dovolil to!"
Zajel je sapo in se zasmejal.
"*i*Ti*i* si bila totalno pijana!"
V očeh so me zapekle solze.
"Ja ti pa dokaj trezen! Lahko bi ustavil vse to!"
"Sem vendar jaz kriv zato, da si *i*ti*i* še enkrat ponavljam, spila veliko preveč! Ne polagaj vse krivde name! Ker dobro veš, da nisem samo jaz kriv!"
Dihaj. Čeprav sem še tako poskusila zadržati naval solz mi ni uspelo. Njegove besede so mi odzvanjale v ušesih. Tudi on je zavzdihnil in prisilila sem se nekaj reči.
"Samo pozabi."
Sem rekla s tresočim se glasom.
"Ne, prav je, da se pogovarjava. To sem želel že ves ta čas a seveda *i*ti*i* nisi hotela."
Pogreznila sem se v stol. Na živce mi je šlo kako je poudaril besedo ti. Obrisala sem si solze z mokrega obraza a takoj, ko sem storila to so me v očeh zapekle nove.
*i*Ne jokaj!*i*
"Napaka je bila, da sem sprejela prevoz."
Sem zamrmrala in preklela sama pri sebi, ko sem ugotovila, da sem to izrekla naglas. Moralo bi doneti le v mojih mislih. A na to ni odgovoril.
"Ja mogoče. A še vedno si mi dolžna uslugo."
Sunkovito je ustavil pred mojo hišo in pogledala sem na uro. Štiri do devetih.
"Adijo."
Odprla sem vrata in jih zaloputnila za sabo.
"In hvala."
Sem zamrmrala a njega že ni bilo več. Stekla sem proti hiši.
Mrzlično sem iskala ključ in ga končno našla. V hiši je bilo čisto temno in hitro sem prižgala luči. Ne maram teme. Stekla sem v sobo in z sebe hitro slekla obleko. Nase sem navlekla staro trenirko in majico kluba, ki mi je bila že dolgo časa premajhna. V kopalnici sem iz sebe sprala še vso maskaro in šminko ter svoje lase, ki niti malo niso bili tako lepi kot prej spela v čop. Nato sem na dovozu zaslišala avto. Oddahnila sem si. Vse se je izteklo lepo in prav. Kljub vsemu kar se je zgodilo. Čeprav me to še zdaj spravlja v obup. Legla sem na posteljo in se do vratu pokrila z odejo.
"Tracy?"
Sem zaslišala iz pritličja.
"Khm ja?"
"Dobila sem obvestilo, da te ni bilo v šoli. Skoraj cel dan."
Mami se je že znašla na vrhu stopnic in se utrujeno naslonila na vrata.
"Am ja glede tega... slabo sem se počutila."
Zavzdihnila je.
"Ampak gospod Frederik mi je povedal, da je preveril in se sploh nisi oglasila v ambulanti."
O presneto. Pozabila sem že na Frederika.
"Ja, khm tako slabo sem se počutila, da sem šla raje domov."
"Zakaj si lagala Frederiku?"
Vprašanja so se vrstila en za drugim. Meni pa bo kmalu zmanjkalo logičnih odgovorov. Pravzaprav mi jih je že.
"Jaz... prepričana sem bila, da me bo poskušal zadržati ampak nisem imela moči, da bi še bila v šoli."
Neumno, neumno, neumno Tracy. To je bilo vse kar so moji možgani dojemali.
Mami si je pogladila čelo kar dela vedno, ko ji nekaj ni všeč.
"Prav. In potem si prišla domov? In si bila ves čas doma?"
Uh. Čudno, da je tako hitro spustila tisto, da sem se izmuznila iz šole.
"Ja. Oprosti mami. Nisem bila pri močeh za trening."
Obrvi je staknila čisto skupaj in se zastrmela v tla.
"Je že v redu. Ampak kaj si potem počela? Doma mislim?"
Oh hvala bogu. Izvlekla se bom.
"Počivala sem.... brala... pojedla večerjo... pila čaj..."
"Aha."
Mami me je pogledala v oči.
"Zakaj sem potem od Willovih staršev dobila obvestilo, da si bila prisotna na zabavi pri njemu doma?"
O sranje. Sranje, sranje, sranje.
"Mami kako...kdo... zakaj?"
Sem jecljala.
"Vseeno je Tracy. Samo povej mi. Zakaj si lagala?"
V očeh so me zapekle solze. Moj obraz je bil verjetno rdeč kot lava. Bilo me je sram. In zdaj je bilo resnično konec z mano.
"Oprosti, jaz..."
"Ah," zavzdihnila je. "Vsi smo že utrujeni. Najbolje, da greš spat. Se bova jutri pogovorili."
Samo prikimala sem in mami je odšla. Sovražim, ko pogovore prestavlja na jutri. To ne pomeni nič dobrega. Ugasnila sem luč. Vse kar sem čez cel dan želela potlačiti vase je prišlo nazaj. Kako sem lahko sploh pozabila na vse kar mi je izrekla Lily. Zapekle so me oči. Zdaj je bilo vseeno. Zdaj lahko jočem. Vsaj bolje sem se počutila. Ko sem dala vse iz sebe. V trebuhu mi je zakrulilo. Pojedla sem večerjo, ja. Definitivno. Nevem zakaj nisem bila tako pametna, da bi na tisti neumni zabavi vsaj kaj pojedla.
Jack je imel vsaj glede ene stvari prav. Nikoli več ne bom šla na zabave. Iz njih povlečem samo slabo. Za Lily ne bi trdila tega. Postalo mi je slabo ob misli na njeno mečkanje z Ericom. Čeprav sem bila to jaz. Včasih. Z glavo sem udarila v povšter, da bi ga lahko vsaj malo zmehčala. Bil je čudno trd.
Zavzdihnila sem.
Še en *i*grozno*i* obupen dan. Nato sem se spet prepustila solzam.
-------
Tadaaa:smirk:
lov ju all pa upamm da uzivateee v soliii<333 jss sm še zmer bolana sam je bols. Tko lah bi rekla da mi nc ni sam k se testiram za korono sm pa skoz pozitivna:sob:
Hvalaa vm vseem za lepe komentarčkee<3333
Zaenkrattt obveščam:

I love dance:sparkling_heart:
Bela
majči

Upamm da nismm na kogaa pozablaa sorčii če smm drgač pa me vedno lahko spomnette če sm vs pozabila pa če bi radi da vs obveščam<33
Lov uuu:heart: