Za trenutek sem resnično uživala ob poljubu. Njegove mehke in polne ustnice so mi dajale občutek domačnosti. A nato sem se spomnila na Erica. Na njegov izraz, ko je izvedel kaj sem storila.
Ben se je trenutek za tem odmaknil od mene.
Videla sem, da mu je bilo neprijetno.
"Tako dobro se poljubljaš kot se spomnim."
Ah zmotila sem se.
Temu človeku nikoli ni neprijetno. Smehljal se mi je s tistim izrazom, ki ga je imel že ves čas na obrazu. S tistim pokroviteljskim samovšečnim nasmehom.
"Jaz... Ben nevem, če je prav, da se je to zgodilo."
Sem zjecljala in pogled usmerila v tla. Še zmeraj sva stala. In več kot pol restavracije naju je opazovalo. Vsaj plesanje in petje se je končalo. Hitro sem sedla in v usta utaknila še eno žlico tiste kreme z jagodami. Tudi Ben je sedel a kar molčal. Sovražim to, ko nastane tišina.
"Ampak zakaj Tracy? Zakaj že ves čas tako omahuješ?"
Njegov glas je bil tokrat resen. Pogoltnila sem.
"Poglej, pred nekaj časi sem končala zvezo," oh Tracy zakaj mu govoriš to, se je oglasil glas v meni. "In jaz... okej ne bom ti govorila kaj vse se je zgodilo, ampak lahko ti povem, da sem bila kriva jaz. Jaz sem naredila napako."
Nisem omenjala še Jacka ampak vseeno se mi je zdelo, da se prvič po vsem tem času počutim lažje. Kot bi povedala nekaj kar bi moje telo naredilo lažje.
"Razumem," Ben me ni gledal v oči. "Ampak zakaj imaš zadržke glede naju?"
Potrudila sem se, da mu nisem v obraz zasikala: *i*naju ni.*i*
Samo globoko sem vdihnila in se mu zastrmela v oči.
"Oprosti Ben. Ne morem."
Glas se mi je tresel in v očeh sem začutila solze. Pograbila sem torbico in napol v solzah stekla iz restavracije. Kakšna totalna budala sem! Jezno sem si obrisala solzo, ki mi je stekla po licu. Dovolj imam tega, da vedno vse pokvarim! Ampak ne morem. Ne bi prenesla Benovih poljubov. In njegovih objemov. Vsaj ne še zdaj.
*i*Zakaj si potem sploh šla na zmenek?*i* To vprašanje me je glodalo, a poznala sem odgovor. A takšna kot sem bila mi odgovor ni bil všeč. Nisem se hotela sprijazniti z njim. A vseeno sem zdaj zelo prizadela Bena. Mislil je, da bi kaj lahko bilo, če sem prišla na zmenek. Nove solze so me zapekle, ko sem pomislila na njega, vsega mrkega in žalostnega za mizo, kjer sem ga pustila. Vsaj glede nečesa sem imela srečo. Ko sem pritekla na avtobusno postajo je ravno pripeljal avtobus. Hitro sem se pobrala gor in mrzlično iskala sedež. Noge so me grozno bolele čeprav sem le nekaj minut hodila. Preklela sem, ko sem opazila, da so mi zasedli vse sedeže. Le en je bil prost. Sranje. Sovražim tisto babico. Ni šans, da bom sedela zraven nje, ko me bo prosjačila za slušalke. Veste kaj, bom pa stala. Prijela sem se za drog in skoraj padla, ko je avtobus speljal. Argh.
"Saj veš, da je tu prost sedež kajne?"
Obrnila sem se in njene oči so se prijazno svetile. Še trdneje sem stisnila drog.
"Ja, hvala."
Kislo se je nasmehnila.
"Ah mladina... včasih ljudi odrivajo s stolov včasih pa ne želijo sesti, če lahko. V mojih časih ni bilo tako."
Vdih izdih. Vdih izdih. Trudila sem se, da ne bi znorela. *i*Pomisli zakaj nočem sesti tja!*i* Sem zagodrnjala v svojih mislih, ko je avtobus sunkovito ustavil, da me je poneslo skorajda do voznika. Mogoče imam prisluhe a zazdelo se mi je, da slišim tisto gospo kako se potiho hihita.
--------
"Postaja 8. Rakova cesta."
Končno. Pobrala sem se z avtobusa in pohitrila korak. Moj bog. Pozabila sem na uro. Sranje. Telefon sem iskala v žepih kavbojk in ga končno našla. Pol devetih. Močno sem si oddahnila. Verjetno bodo vsi doma ob devetih. Prispela sem do hiše in poiskala ključ. Poskušala sem ga obrniti v pravo smer a ga nisem mogla. Presenečeno sem z roko potisnila kljuko navzdol in ugotovila, da so bila vrata že odprta. Sem vendar pozabila zakleniti? Ampak ne. V mislih sem imela jasen prizor kako sem zaklenila.
"Očitno si že domišljaš Tracy."
Sem rekla sama sebi in zavila z očmi.
"O živjo."
Sranje. Skoraj me je kap. Sranje, sranje, sranje. Obrnila sem se in za sabo zagledala Queele. O presneto.
"Queele... kakšno lepo presenečenje."
Sem bleknila in se uščipnila v roko. Bodi tiho. Če sem govorila je to le še poslabšalo vse. Prestopala sem se z nogo na nogo. Sranje. Kako se je to lahko zgodilo? Potrudila sem se, da nisem izustila vsaj stoka.
"Tracy kaj zaboga se greš? Kje si bila?"
Njen glas je bil oster, obrvi pa je imela staknjene čisto skupaj. Mrščila se je. In to zelo.
"Khm Queele kako, da si že doma?"
Videla sem kako so se njene pesti stisnile. Nato sem se spomnila kako dobro se je znala tepsti, ko sva bili obedvi še otroka. Takrat sem imela po telesu stalne modrice. Waw to mi res pomaga sem zastokala in debelo pogoltnila.
"Prej sem končala na faksu. In ne spreminjaj teme!"
Skoraj je že kričala in zastrmela sem se v tla.
"Ven sem šla prav? Žal mi je. Razumem, če boš povedala mami. Samo pusti me."
Hotela sem že iti po stopnicah v sobo a ona me je zgrabila za roko. Njen pogled je bil zdaj sočuten a dokaj žalosten.
"Zakaj to delaš Queele? Zakaj vse to? Kaj se dogaja?"
Njen glas je bil nekaj hujšega kar sem doživela danes. Kot, da... da nima več upanja nad mano. Kot, da je že zdavnaj obupala. V očeh so me zapekle solze.
"Nič se ne dogaja," sem hladno odvrnila. "Spusti me, da grem. Rada bi se oprhala."
Zožila je v oči.
"Ne. Moja sestra si. Pravico imam vedeti kaj se dogaja s tabo. In zakaj trpiš."
Komaj sem še zadržala solze.
"Trpim? Od kje ti to da trpim? Nikoli nisem trpela."
Privzdignila sem glas. V grlu me je peklo ob moji nenadni laži. Ničesar ne ve. Ne more vedeti.
"Vidim Tracy. Vsak dan izgledaš slabše. Grozne podočnjake imaš. In misliš, da ne slišim kako vsak dan jočeš. Zvečer, ko bi že zdavnaj morala spati. Sobo imam poleg tvoje. Vse slišim."
Zdaj pa je bilo dovolj. Skrčila sem se v dve gubi in začela jokati. To je bil moj nekakšen obrambni mehanizem. Solze so mi lile iz oči. Hotela sem steči v svojo sobo in se zaviti v odejo, ter samo pozabiti na vse. Slišala sem Queele kako je žalostno zastokala potem pa me odpeljala do stola. Takoj sem se sesedla.
Pramen las mi je zataknila za uho in mi privzdignila brado.
"Zakaj nam nisi ničesar povedala?"
Zahlipala sem in zopet povesila pogled.
"Saj nič ni."
A zdaj so te moje besede zvenele trapasto. Nisem se mogla več pretvarjati. Vsaj ne pred Queele. In to je ona dobro vedela.
"Samo z Ericom sva se malo sprla."
Lily sem raje zamolčala.
Privzdignila je obrv.
"In to traja že par tednov?"
Dobila me je. Še bolj sem zajokala. Solze so mi tekle po licih in Queele je vstala ter iz predala potegnila cel paket robčkov. Zastokala sem.
"Na. Potrebovala boš."
Še hvala nisem mogla reči. Samo jokala sem in poskusila vse solze brisati sproti. A mi ni uspelo.
"Povej. Vse."
Zaječala sem nato pa se vdala.
"Z Ericom sva se razšla," ob spominu na to sem samo še bolj zajokala. "In z Lily sva se sprli."
Ob tem je rahlo odprla usta.
"Z Lily?"
Razumela sem jo. Razšla sem se z Ericom. Prav. A da bi se sprla z Lily. Tega tudi sama ne bi nikoli verjela. Bili sva prijateljici že od vrtca.
"Ampak zakaj?"
Obraz sem zakopala med dlanmi. Zaradi mene! Lily je imela prav. Navadna mrha sem. Še bolj sem se zgrbila v dve gubi.
"Zaradi mene," sem pobito rekla in ponovila besede, ki sem jih izrekla že v mislih. "Jaz sem kriva. Erica... Erica sem prevarala z njenim... z njenim fantom."
Besede so tako bolele, da ne morem opisati. Lažje bi mi bilo, če bi na mestu umrla. Če bi Queele nenadoma iz predala povlekla nož in me zabodla. Hkrati me je bilo sram. In hkrati sem bila jezna nase. A najbolj sem čutila žalost. Žalost, ki se je kot pajčevina razlezla po meni. Smrkala sem. Nisem si upala dvigniti pogleda.
"Tracy jaz... nisem vedela. Žal mi je. Ne predstavljam si... kako težko ti je moralo biti." Tudi njej se je zatresel glas. Ampak nevem zakaj je govorila tako kot, da sem bila samo jaz žrtev. Ne. Jaz sem bila ta. Jaz sem bila ta, ki je vse uničila in naredila, da so drugi postali *i*žrtve.*i* In zdaj jaz tu jokam. In se smilim sama sebi. Sovražim to, kako je povedala ta stavka. Nisem. Jaz. Žrtev. In to bi mi moralo biti jasno že vse od takrat, ko se je to zgodilo. Začutila sem kako me je Queele objela.
"Ne skrbi. Vse bo še bolje," zdelo se mi je, da je še manj verjela v svoje besede kot sem jaz v njih. "Kar jokaj. Daj vse iz sebe. Zdaj ti bo lažje. Povedala si mi. Kar je super."
Stisnila me je k sebi ampak njene besede mi niso nič pomenile. Vsakič, ko sem se samo spomnila na to je iz mene prišel nov naval solz. Jokala sem v njeno ramo in hlipala. "Kar jokaj Triksi moja. Kar."
Ob vzdevku Triksi sem le še bolj zajokala. Tako me je klicala, ko sva bili še čisto majhni.
"Rada te imam."
Je šepnila s tresočim se glasom in nato se mi je zazdelo, da je tudi ona zajokala.
"Tudi jaz te imam."
----------
:sob::sob::sob::sob::sob::sob: Ajm krajing rajt now. So deep. And tenkju za vse lepe komentarčke seveda:sob::sob::sob: Res ste zlati<333
Pa trenutno obveščam: (da ne pozabm haha)

I love dance:sparkling_heart:
Bela
majči
Fantasy_girl

Upam da sm vse prov napisala haha. Pa če bi radi da vs obveščam kr povejte<33 Aja pa dans je bil mal krajši del hehe.. Nism vedla več kaj nej napišm pa sm rajš kr končala... sj dobite jutr novga<33
Lovv juuu alll in upam da ste uživall v šolii<333
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart: