Jaz sem Miha.
Star sem 11 let.
Imam veliko problemov.
Ves čas razmišljam o njih.
Ko grem spat, v šoli, na nogometu...
A o njih z nikomer ne spregovorim. Vedno, ko se komu pritožim, rečejo, da sem preobčutljiv.
V šoli sem tarča posmeha, doma pa se derejo name.
Imam mlajšega bratca Maksa in njegovo sestro dvojčico Milo.
Vedno, ko kaj storim narobe, me zatožita. Ker sta mlajša, so starši na njuni strani.
V šoli pa so vsi nesramni in se mi smejejo. Razen Maše. To je moja sošolka. Vedno je prijazna.
Sicer pa učitelji tudi niso sposobni ničesar ukreniti. Vem, da nisem njihov najljubši.
Ampak, če kaj poveš učiteljem, bodo zgagarjem samo rekli: Bodite prijatelji, razumite se...
Vedno pravijo, da imajo toliko dela z učenci, da zase nimajo časa. Dajo pa nam toliko domače naloge, da je joj. Mislijo, da živimo samo za šolo? V šoli pa itak nič ne naredimo, ker vedno nekdo nekaj najde, da ne nadaljujemo s poukom (npr. v razred prileti čebela). Vedno se mi to dogaja...
Ampak, kaj čemo, tako je življenje.