Zgodba: Žrtvovanje
2.
Z mojo novo ekipo stojimo pred velikimi vrati našega mesta. Za njimi je temačen gozd poln nepredvidljivih stvari. Za gozdom se razprostira velika planota polna prijaznih hišk in prijaznih prebivalcev. Še noben ni bil tam. Noben še nikoli ni odšel v gozd za trdnimi vrati Earyja. Na Prijazno planoto ti seže pogled le, če splezaš na streho Glavne hiše. To v bistvu ni dovoljeno, a jaz sem bila tam že nešteto krat. In ponoči, in podnevi.
Za planoto pa spet gozd, še bolj grozljiv kot ta v katerega smo ravnokar namenjeni. Ta je poln neprehodnih in poraslih poti, poln temačnih kotičkov in še bolj poln pošasti. Ko se drugi gozd konča, vidiš pekel. No ni ravno pod zemljo, tako da bi lahko rekli Pekel nad zemljo. Tam mrgoli vseh vrst pošasti in spak. A za pekel na drugi strani Temačnega gozda sem slišala le v mitih o Dralonu, največjemu junaku vseh junakov.
Pekel nad zemljo očitno zares obstaja, saj mora naša mala skupinica živa priti do tja, ukrasti diamantni prstan in se živa vrniti v Eary. Ja, če mene vprašaš je to nemogoča naloga, a kaj moreš. Če si izbran nimaš izbire. Si pač izbran in zato moraš svoje življenje žrtvovati za druge. Pravično, ne?
"Miray! Si še z nami?" nenadoma zaslišim glas zraven mene. Ozrem se in zagledam dekle, dedinjo iz Wayesa. Globoko se ji priklonim. Čast elementa zemlje, je kakor čast kralja. Zemlja je ustvarila vse elemente. Ustvarila je potoke, reke, jezera, morja, oceane... Predstavnike vode. In veter, vreme, neurja... Predstavnike zraka. In ogenj, ki nas vedno tako lepo pogreje, ko gori v kaminu. Moj element. Zemljin element je ustvaril vse.
"Ne rabiš se mi klanjati," mi reče in zasačim se, da sem še vedno v priklonu. Hitro se dvignem. "Sem Alaysa. Dedinja zemlje. Ampak to očitno že veš. Ampak zberi se. Pred nami je smrtonosna naloga!" Še vedno kot nora buljim vanjo. Ampak dovolj ima, saj to pokaže s spretnim in grobim prijemom moje roke. Zdrznem se. "Zberi se, Miray," reče z ledenim glasom. Naglo prikimam. Takoj ugotovim, da si nje ne želim za sovražnico.
Župan nam plaho odpre vrata in izjeclja: "P-p-pojdite," nas potisne skoznje in jih s truščem zapre. Sadaj ni več poti nazaj. Lahko gremo samo naprej. In Alaysa to brez omahovanja naredi.
To je drugi del! Uživajte! Vesela bom vseh lajkov:heart: in komentarjev:speech_balloon:!
Lexi
Z mojo novo ekipo stojimo pred velikimi vrati našega mesta. Za njimi je temačen gozd poln nepredvidljivih stvari. Za gozdom se razprostira velika planota polna prijaznih hišk in prijaznih prebivalcev. Še noben ni bil tam. Noben še nikoli ni odšel v gozd za trdnimi vrati Earyja. Na Prijazno planoto ti seže pogled le, če splezaš na streho Glavne hiše. To v bistvu ni dovoljeno, a jaz sem bila tam že nešteto krat. In ponoči, in podnevi.
Za planoto pa spet gozd, še bolj grozljiv kot ta v katerega smo ravnokar namenjeni. Ta je poln neprehodnih in poraslih poti, poln temačnih kotičkov in še bolj poln pošasti. Ko se drugi gozd konča, vidiš pekel. No ni ravno pod zemljo, tako da bi lahko rekli Pekel nad zemljo. Tam mrgoli vseh vrst pošasti in spak. A za pekel na drugi strani Temačnega gozda sem slišala le v mitih o Dralonu, največjemu junaku vseh junakov.
Pekel nad zemljo očitno zares obstaja, saj mora naša mala skupinica živa priti do tja, ukrasti diamantni prstan in se živa vrniti v Eary. Ja, če mene vprašaš je to nemogoča naloga, a kaj moreš. Če si izbran nimaš izbire. Si pač izbran in zato moraš svoje življenje žrtvovati za druge. Pravično, ne?
"Miray! Si še z nami?" nenadoma zaslišim glas zraven mene. Ozrem se in zagledam dekle, dedinjo iz Wayesa. Globoko se ji priklonim. Čast elementa zemlje, je kakor čast kralja. Zemlja je ustvarila vse elemente. Ustvarila je potoke, reke, jezera, morja, oceane... Predstavnike vode. In veter, vreme, neurja... Predstavnike zraka. In ogenj, ki nas vedno tako lepo pogreje, ko gori v kaminu. Moj element. Zemljin element je ustvaril vse.
"Ne rabiš se mi klanjati," mi reče in zasačim se, da sem še vedno v priklonu. Hitro se dvignem. "Sem Alaysa. Dedinja zemlje. Ampak to očitno že veš. Ampak zberi se. Pred nami je smrtonosna naloga!" Še vedno kot nora buljim vanjo. Ampak dovolj ima, saj to pokaže s spretnim in grobim prijemom moje roke. Zdrznem se. "Zberi se, Miray," reče z ledenim glasom. Naglo prikimam. Takoj ugotovim, da si nje ne želim za sovražnico.
Župan nam plaho odpre vrata in izjeclja: "P-p-pojdite," nas potisne skoznje in jih s truščem zapre. Sadaj ni več poti nazaj. Lahko gremo samo naprej. In Alaysa to brez omahovanja naredi.
To je drugi del! Uživajte! Vesela bom vseh lajkov:heart: in komentarjev:speech_balloon:!
Lexi
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wowww jaz preprosto obožujem to zgodbo!:heart_eyes: Vsekakor bi ti morala priti na višje stopničke festivala:heart::heart:
lp,
BL:game_die:
lp,
BL:game_die:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ej, moram priznati da je tole bolje kot prvi del :D
V drugem stavku si sicer zamenjala osebe (šla si iz prve v tretjo osebo), ampak se to naprej ni več ponovilo.
Še vedno upoštevaj moje nasvete iz komentarja na prvi del, ne pozabi pa tudi paziti na vejice.
Mogoče bolj opisuj občutke glavnega lika, to je eno pravilo pisateljev, ki se mu reče 'show, not tell', torej 'pokaži, ne povej'. Ti bom razložila.
POVEJ: Zvrtelo se ji je, tik preden je omedlela.
POKAŽI: Vid se ji je zameglil, ko se je opotekla, iščoč neko oporo, s katero bi se držala pokonci. Svet se je nenadoma zavrtel pred njenimi očmi in tik preden jo je zagrnila tema, je čutila ostro bolečino v glavi, ko je zgrmela po tleh.
(Vidiš, v čem je razlika?)
V drugem stavku si sicer zamenjala osebe (šla si iz prve v tretjo osebo), ampak se to naprej ni več ponovilo.
Še vedno upoštevaj moje nasvete iz komentarja na prvi del, ne pozabi pa tudi paziti na vejice.
Mogoče bolj opisuj občutke glavnega lika, to je eno pravilo pisateljev, ki se mu reče 'show, not tell', torej 'pokaži, ne povej'. Ti bom razložila.
POVEJ: Zvrtelo se ji je, tik preden je omedlela.
POKAŽI: Vid se ji je zameglil, ko se je opotekla, iščoč neko oporo, s katero bi se držala pokonci. Svet se je nenadoma zavrtel pred njenimi očmi in tik preden jo je zagrnila tema, je čutila ostro bolečino v glavi, ko je zgrmela po tleh.
(Vidiš, v čem je razlika?)
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 6"){kind=small}
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(149)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
ooooo kako lepoo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
