Ola amigos!
Kako ste? Tukaj je nov del. Uživajte.
Lysm, Nice girl

Konec prejšnjega dela:
___________________________________________________
»Ne razumem teh Gelltancev. Zakaj se sploh želijo osamosvojiti? Saj smo jim dali jasno vedeti, da tega ne bomo trpeli,« je začudeno in jezno hkrati razmišljal Davies. »Tudi jaz jih ne razumem, a vem, da se tako kot ne mi, tudi druge države ne strinjajo, da bi se Gelltanija osamosvojila,« je počasi dejal poveljnik. »Edward, zdaj mi je jasno!« je naenkrat vzkliknil Harvey.
___________________________________________________

Nov del:

»Orožja ne želijo prodati, ker vedo, da se bodo lahko odključili le z njim! Mi jim namreč ne pustimo, da bi se osamosvojili.« »Resnično neumni smo! Kako to, da se tega nismo spomnili že prej?« je premišljeval Edward. »Počakaj malo. Kdaj se namerava osamosvojiti?« je tuhtal Davies. »Ne bi vedel, govorice o samosvojitvi se širijo le kak teden, torej verjetno kmalu. Čez teden dni, bodo verjetno že samostojna država,« je zamišljeno odgovoril poveljnik. »Vem, kaj hočejo doseči s tem! Torej nam ne preostane drugega kot...« je razjarjeno premišljeval Harvey. »Kot vojna! Branili bomo našo državo in ne bomo dopustili, da nam jo podre ničvredna Gelltanija!« je zmagovalno vzkliknil Davies. V kasarni je zavladala popolna tišina. »Pa res misliš, da je tako prav?« je čez nekaj časa zaskrbljeno vprašal Edward. »Pomisli,« se ni dal Harvey, ki se mu je to očidno zdela odlična zamisel. »Kaj pa naj naredimo? Saj bodo drugače res še samostojna država, in če bomo vsi stopili skupaj, nam jo bo kljub orožju uspelo premagati!« »Prav, telefoniral bom predsedniku, da premisli o predlogu in se o vsem skupaj pogovori z drugimi predsedniki,« se je vdal Edward, ki se mu je predlog očitno zdel vse boljši. Iz kasarne sem zaslišala korake poveljnikov, ki sta se mi vse bolj približevala in hitro sem se skrila za vodnjak. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. »Napadli bodo Gelltanijo!« Iz oči so se mi vlile solze. »Kaj pa moji domači? Moram jih posvariti.«
Počakala sem, da so se koraki oddaljili. Edward in Davies sta zavila za vogal, premišljevaje, kaj bi lahko storila, zato me sploh nista videla. A pravzaprav nisem vedela kaj naj naredim. Predsedniku se bo ideja sigurno zdela imenitna, zato bodo Gelltanci kaj kmalu v nevarnosti. A če jih ne posvarim, se ne bodo mogli pravočasno braniti. In šele tedaj mi je v glavo kapnila misel: »V napačni vojski sem!« Morala bi se boriti za Gelltance, ki bodo prej ko slej v nevarnosti, ne pa proti njim! Previdno sem s ozrla na okoli. »Kaj naj?« sem se potihoma vprašala, a začudeno ugotovila, da sem dobila odgovor. »Posvari jih,« se je oglasil glas iz teme. Za trenutek sem se ustrašila, nato pa sem si rekla, da so to najbrž le čudne sanje. Da bi se prepričala, sem se uščipnila v roko. »Au,« sem zajavkala, a z grozo spoznala, da to niso sanje. Iz žepa sem potegnila majhen nož, ki mi ga je za petnajsti rojstni dan podaril očka. »Kdo je?!« sem zaklicala v temo.