Pozdravček!
Odločila sem se, da napišem zgodbo za Pilov festival :) Če vam je všeč, lahko likate in komentirate. Dobrodošle so seveda tudi kritike :) Zgodba bo imela več delov.
Uživajte v branju <3
~ Lauren
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Slišala sem njene težke, zagrnjene korake na kamnitih tleh, ki so odmevali po kamnitem hodniku. Imela sem belo oblekico, z modrimi tankimi črtami. Segala mi je do tal, zato bi lahko rekli da mi je bila prevelika. Kostanjevih lasje, si mi padali na rjave oči in mi zakrivali pogled na hodnik. Nisem vedela kaj naj storimSkrila sem se v temen kot in zadrževala dih. Na srečo me madam Viglleg ni opazila. Potem bi spet zatežila: "Princese se ne smejo plaziti!" "Princese ne smejo hoditi izven sobe ob poznih urah!" "Princesa Alison, takoj odidi v svojo sobo!" Itd. Ko je zavila v vogal, ki je hodil v knjižnico, sem takoj zgrabila priložnost za pobeg. Ko sem stopila na trda, kamnita tla sem se zdrznila. Odmev mojih čevljev z mini peto je bil neskončen. Slišala sem škripajoče odpiranje vrat. Vsa vrata, so bila lesena in stara približno petdeset let. Nisem še premaknila. Ne, da se nisem hotela ampak se nisem morala. Bila sem... Prizemljena na točno ta hodnik. V točno tej palači. V točno tem trenutku. Ko so se vrata škripajoče (do konca) odprla, je iz njih pogledala majhna deklica z ravnimi in svetlimi lasmi. Oblečena je bil v rdečo oblekico, ki ji je segala do kolen. Nosila je ljubke, majhne rdeče čeveljce. Najbolj pa so mi bile všeč njene svetlo zelene oči. Pomirja le so me. Ko me je deklica zagledala je okamenela. Druga drugo sma gledali približno eno minutko, ko sem zbrala pogum in končno spregovorila. "Pozdravljena," sem jo nagovorila. "Ž-živijo," je odgovorila s kančkom strahu in nezaupanja. "Jaz sem princesa Alison, " sem se predstavila. "Živim tukaj, v tej palači. Pa ti?" "M-moje ime je Diana. Princesa Diana," je odgovorila, še vedno malce prestrašeno. "Živim v kraljestvu oziroma v palači Karys." je odgovorila, tokrat že malce bolj samozavestno. Že je hotela nekaj dodati, ko sma zaslišali težke korake. "O ne. Madam Viglleg!" Diana je hitro odšla v sobo iz katere je prišla. 'Po vsej verjetnosti je to njena soba' , sem se zamislila. Ampak razmišljanje ni trajalo dolgo, saj so se koraki madam Viglleg vse bolj bližali. Stekla sem, tokrat ne v temni kot, temveč v svojo sobo. Sezula sem si čevlje in začutila mrzla kamnita tla. Ko sem prišla v svojo sobo in za sabo zaprla lesena škripajoča tla, sem se hitro preoblekla v spalno srajco in se v legla v posteljo. Ravno, ko sem zaprla oči, so se moja vrata škripajoča odprla in nato čez nekaj sekund zaprla. 'To pa je bilo blizu. Načrt spet ni uspel. In kako je tista Diana prišla v našo palačo? Ali oče to ve? Bom ga že jutri vprašala', sem razmišljala sama pri sebi. Potem sem potonila v globok spanec.