Ne bi točno vedela,
kdaj sem te prvič zagledala.
A vem, da že predolgo je tega,
kar sva se nazadnje srečala.

Tako pogrešam naju,
nikoli več nisem v čisto pravem raju.
Nihče se ne zaveda,
da trpim, ko me kdo pogleda.

In prav zato boli vsak pogled,
včasih si želim samo umret.
Toda vem, da ti tega ne bi želel,
saj v srcu rad si me imel.

Saj ne vem,
kako naj skozi to grem.
Tako sem jezna na vse ostale,
ki so najino prijateljstvo 'zasrale'.

Preprečili so nama vse,
kar zgodilo lahko bi se.
Dekle in fant, to skupaj ne gre,
vsi so pravili, da to se ne sme.

Midva pa sva prav to storila,
tako sva jim odgovorila.
Kljub vsemu, kar se je zgodilo,
mi ni žal da se nama vse to je pripetilo.

Za vedno se bom spomnila,
kaj vse sva skupaj ušpičila.
In v srcu vem,
da tudi ti ne boš imel dilem.

S teboj bilo je vse mogoče,
čeprav tega nihče verjeti noče.
Zaupala sem ti še in še,
ker bil si meni vse.

Tako želim si te nazaj,
še sama ne vem točno zakaj.
Le tisto nekaj v tebi je bilo,
kar mi svet je odprlo.

Včasih se sprašujem,
kaj vse ti sploh dolgujem?
Odgovor je: veliko!
Veliko več kot le neko najino sliko.

Po razmisleku vem, da ne dolgujem ti nič,
potem po najinem dogovoru bila bi slabič.
Tega pa seveda ne želim,
saj potem več dni ne spim.

Oh, kako me mori vse to,
najraje sprijaznila bi se kar tako.
A to bi druge spodbudilo,
in s tem najine prisege razbilo.

Pomagal si mi tudi takrat,
ko nisem premislila niti dvakrat.
Mogoče sem zato te izgubila,
mogoče preveč dolgo sem si to tajila.

To sem takrat razmišljala
a danes vem, da sem si vse le domišljala.
Ti me nikoli ne bi kar tako zapustil,
to si tudi sam nekajkrat izustil.

Zato sem sedaj prepričana,
da ni mi treba biti uničena.
Enkrat boš prišel nazaj,
tudi, če ne ravno takoj zdaj.

Takrat bo spet vse po starem,
ne bom več sama v tem svetu rjavem.
Brez tebe umazanija je neskončna,
bolečina pa premočna.

Pogrešam te, prijatelj moj,
četudi včasih bil si preveč samosvoj.
Upam, ampak hkrati tudi vem,
da enkrat mi spet lahko boš padel v objem.