Uh, zdaj pa bolj neprijetne zadeve. Tisi ne morem naravnost povedati, da odhajam. Najbrž bi me zaprla v svoje stanovanje in me imela zaklenjeno dokler se ne bi spametovala. V resnici se nimam kaj spametovati. Vem, da imam prav in ostala bom pri svojem. Tisi bom napisala sporočilo in ga ji pustila. Ostane pa še Keith… Tole je moj naslednji korak takoj, ko se pripravim na pobeg. Vse kar potrebujem sem stlačila v majhen nahrbtnik. Ni veliko stvari, oblačila žitne ploščice in nekaj malenkosti, ki so se mi zdele pomembne, da jih vzamem.
Zdaj pa h Keithu. Priznam, oklevala sem. Nisem bila prepričana ali bo načrt sploh deloval. Bo prisila tudi vrnila spomin name, če ga je že vzela? Vredno je poskusiti.
Pri stanovanju moje tete se je zbralo že več kot pol šole. Dvomim, da je Keith ostal v svojem stanovanju, zato sem se prerivala skozi množico prestrašenih plemičev, da bi ga našla. Končno sem v kupih različnih glav zagledala njegovo urejeno razmršeno frizuro. Pospešila sem kolikor se je pač dalo in se mu prikradla za hrbet.
Potapljala sem ga po rami, sunkovito se je obrnil. »Spet ti, stavim, da je tudi to tvoje maslo!« je nekoliko preglasno rekel.
»Uh…dolga zgodba. Bi šel z mano tja, nekaj ti moram povedati.« sem tišje rekla. Ker je samo zrl vame sem dodala: »Glede Sofie.« majhna laž ne bo nikomur škodila.
»Prav, ampak res na hitro.« je privolil in odšla sva na stranski hodnik proč od množice.
Osredotočila sem se na njegove oči in znova spregovorila z mirnim glasom: »Spomni se me. Prejšnji ukazi zate ne veljajo več.«
Nekajkrat je zmedeno pomežiknil, kot bi se ravnokar zbudil. »Vivian? Živa si…in tukaj na akademiji…rešena! O, kaj se je vendar zgodilo tukaj?«
Od olajšanja sem zadihala. »Spomniš se me! Uspelo je, ne morem verjeti!«
»Zakaj se te pa ne bi spomnil?« je presenečeno vprašal.
»Dolga zgodba. Nekaj se je zgodilo…«
»Mi boš drugič povedala. Tako sem te pogrešal.« me je prekinil in svoje ustnice pritisnil ob moje.
Tako srečna sem bila, da mi je uspelo, a ne bo trajalo dolgo. Tega sem se dobro zavedala. Čas je bil, da grem. Odmaknila sem se od Keitha, ta pa me je presenečeno pogledal.
»Tudi jaz sem srečna, ne razumi me narobe, ampak nekaj sem naredila. Vse bo prišlo na dan in takrat moram biti daleč stran. Želela sem te…hm, najbrž še sliši zelo nerazumljivo, ampak rešiti. Zdaj pa odhajam, moram iti. Ni druge poti, ne tukaj. Pogrešala te bom. Prosim ne pozabi me. In žal mi je, da moram to reči, nisva več par. Ne moreva biti.« vedela sem, da ča bom še sekundo tukaj ne bom mogla več oditi. Obrnila sem se na petah. Solze so mi spolzeli po licih, ta noč je bila preveč zame. Za seboj sem slišala Keitha kako hlipa, lahko sem čutila njegovo trpljenje, saj je bilo hkrati moje. Ampak tako je bilo najboljše za vse. Morala sem jih zaščititi pred mano.
Tisi sem na poti položila listek na mizico v njenem stanovanju, potem pa se odpravila ven. Ven iz akademije. Ven v neznano.