Čim prej sem morala zapustiti prizorišče boja. Zabredla bi v velike težave, če bi me našli tukaj. Po hodniku si se naglo bližali koraki, a bili so še daleč. Dovolj daleč, da pobegnem. Stekla sem skozi vrata in stekla. Na hodnikih je bilo vedno več zmede, požarni alarmi se sicer niso oglasili, a v zraku je bil izrazit vonj po dimu. Ni bilo mogoče, da bi neopaženo šla mimo.
Ustavila sem se šele pred Sofiinimi vrati. Morala sem se ji opravičiti. Ves čas sem ji delala krivico, ona pa me je poskušala rešiti. Biti dobra. Roka mi je za trenutek obstala nad vrati skupne spalnice. Vrata bi morala biti zaklenjena in verjetno tudi so. Odklenila se bodo šele zjutraj. Ampak pred enim od oken je drevo, če sem skozenj že pobegnila, se mi bo uspelo tudi pretihotapiti noter.
Znova sem se pobrala ven. Zmeda na akademiji je bila zdaj še hujša. Na daleč sem se izognila stanovanju pokojne tetke. Vsi so rinili v tisto smer, jaz pa sem cikcak med njimi tekla ven. Bila sem vsa črna od saj, zato me ni čudilo koliko pogledov sem usmerila nase.
Ko sem le prispela do drevesa me ni moglo nič več ustaviti. Nocoj bom morala očitno narediti še veliko stvari in to je bila prva izmed njih. Pognala sem se na drevo. Lubje me je bilo v dlani, a se nisem ustavila. Staro in mogočno drevo mi je nudilo veliko oprimkov. Nevede sem pomislila kako zelo sem se spremenila v tem času med pobegom. Če samo pomislim na tisto prestrašeno dekle, ki je nerodno plezalo po tem drevesu pred dvema tednoma. Ne. Tisto je preteklost, osredotoči se na sedanjost. Bila sem že res visoko, še veja ali dve in bila bom pred oknom njihove spalnice. Utrujenost me je začela resno grabiti. Morda sem bila pred ugrabitvijo bolj šibka, ampak ognjeni tiger je bil grozljivo utrujajoč. Cilj je bil tako blizu, potegnila sem se na zadnjo vejo in se začela premikati proti oknu. Če bi zdaj padla bi najbrž končala z zlomljenim vratom, kar ne bi bilo ravno dobro. Od okna me je ločeval le še meter in pol. Premaknila sem se še malce naprej. Še malce. Malce… Le še pol metra. Veja se je stanjšala, morala sem skočiti. Globoko sem vdihnila nočni zrak. Zdaj ali nikoli. Odrinila sem se in se z rokami prijela za okensko polico. Z zadnjimi močmi sem se potegnila gor. Mišice so mi trzale od napora. Nežno sem potrkala ob steklo, notri se je nekaj premaknilo. Ena od deklet je vstala in me presenečeno pogledala. Pomignila sem ji naj odpre okno. Po trenutku razmisleka se je premaknila in segla po kljuki. Skočila sem v sobo, ji namenila hvaležen pogled in stekla k Sofiini postelji. Stresla sem jo za ramena. Široko je razprla oči in prestrašeno pogledala po sobi. Ko je ugotovila, da sem samo jaz je strah zamenjalo presenečenje.
»Kaj za… Kaj vendar delaš tukaj?« je kramežljavo vprašala.
»Pst! Tišje prosim. Prišla sem se ti…uh…opravičit.« negotovo sem se prestopila.
»Vivian res nisi mogla počakat do jutra. Sredi noči smo.« sedla je na postelji in so pomela oči.
»Oprosti, res mi je žal, ampak nimam več časa. Vse se je zgodilo tako hitro… Oprosti, ker sem te krivila za vse. Nikoli nisi bila ti kriva, bila si le žrtev zlobe, ki jo je nekdo sejal po akademiji zaradi mene. Oprosti mi, prosim…nikoli nisem želela, da pride do tega. Nevarna sem, vi ste v nevarnosti če sem jaz zraven. Julya ne bo odnehala.« po licih sta mi spolzeli solzi.
»O Bog, Vivian kaj se ti je vendar zgodilo in no ne vem kaj naj rečem… Vse to kar mi govoriš…ne razumem. Ampak hvala ti za opravičilo. Veliko mi pomeni. Ti mi veliko pomeniš.« je rekla zdaj že popolnoma budna.
»Resnica bo slej ko prej prišla na dan. Že jutri boš dobila razlog za vse, samo, da ga najbrž ne boš razumela. Vem, da sem ti dolžna razlago, ampak morda bo enkrat drugič čas za to. Morda. Želela sem, da veš, da boš vedno moja najboljša prijateljica. Tudi, ko bova kilometre narazen. Odhajam. Ne morem več ostati na akademiji…ne po tem kar sem naredila.«
»Hej, s tabo bom šla. Ni šans, da greš sama. Ne vem kakšne skrivnosti imaš in kaj se dogaja, ampak pripravljena sem iti s tabo.«
»Ne, ne razumeš…nevarno je. Jaz sem nevarna. Želela sem samo, da si oprostiva.« sem zašepetala in se obrnila k dekletu, ki naju je prestrašeno gledalo.
Vedela sem kaj rabim storiti. Ni mi bilo všeč, ampak to je bila edina rešitev. Zavzela sem se ji globoko v oči in spregovorila z mirnim glasom: »Pozabila boš, da se je danes ponoči kar koli zgodilo. Nikoli nisi odprla okna in slišala tega pogovora. Nikoli se nisi zbudila. Zdaj boš šla lepo spat. Se razumeva?« sprva se je trudila otresti omotice, potem pa ji je obraz otopel in ustrežljivo mi je prikimala, potem pa šla v posteljo.
»Kaj…kaj si ravnokar storila?« Sofia je zvenela rahlo prestrašeno.
»Nevarna sem Sofia. Sem že povedala. In…upam, da se še kdaj srečava.« potem sem splezala skozi okensko polico in izginila v noč.