*b*Sofia*b*
»Keith, rešiti morava vivian!« sem mu resno povedala v obraz.
»A bejž no.« mi monotono odgovori in brezizrazno strmi predse.
»Totalno resno mislim. Res super, da sta uredila zadeve, ampak ne moreva dopustiti, da zdaj kar gre.« malce povzdignem glas.
»Mhm.«
»Daj no, nehaj se smiliti samemu sebi. Takoj! Če boš samo sedel tukaj se ne bo zgodilo prav nič.« zdaj že skoraj kričim in Keith za trenutek dvigne glavo, nato pa zavzdihne in jo znova spusti.
»Prosim Keith, poslušaj me. Vivian potrebuje pomoč in sama je ne morem iskati, pojdiva skupaj. Verjamem, da nama lahko uspe!« zdaj moj glas uravnovesim, da je mehkejši.
»Nikoli nama ne bo uspelo pobegniti, akademija je močno zastražena.« se znova monotono oglasi.
»Da, ampak ti si princ!« ob tem stavku mu oči spreleti rahel sij.
»Niti princi ne zmorejo vsega Sofia.«
»To je res, a verjamem vate in tudi Vivian bi ti rekla enako. Ona bi tebe brezpogojno šla iskat, če bi izginil. Zate bi premikala gore Keith. Naredi to zanjo. Potrebuje te.«
Pogleda me, v njegovih očeh je tako presunljiva žalost, edino kar reče je: »Kabinet matematika ob treh ponoči.«

*b*Vivian*b*
»Veste, ne bom dolgo ostala. Res hvala za vse, a moram znova na pot. Prosim vaju, nikomur ne povejta, da sem bila tukaj.« povem Roxanni in Ajdi, ko se vrnem v kuhinjo.
»Ampak saj si komaj prišla! Poleg tega pa trenutno zunaj sploh ni varno, še sploh ne za vampirko.« se mi upre Ajda.
»Ne morem vam razložiti v kolikšno pomoč ste mi bili, ampak res ne morem ostati.«
»Oh, vsaj nazaj na šolo bi te lahko odpeljali, tam boš na varnem.« ne odneha vilinka.
»Ne! Na akademijo se nikakor ne morem vrniti.« povzdignem glas, ker je pogovor zavil na napačne poti.
»Ampak šole za vampirje nudijo najboljšo možno zaščito, tam je veliko dampirskih varuhov, ki so odlično usposobljeni za svoje delo.« se začudi Roxanna.
»Čakaj…Prosim? Šole za vampirje?« se začudim.
»Točno tako. Mar nisi hodila na katero od njih? Jaz sem šolanje že končala pred dvema letom tukaj na Nizozemski šoli.« morojka namršči čelo, očitno je mislila, da sem poredna ubežnica.
»Uh ne, obiskovala sem akademijo za mlade čare v Franciji.« rečem.
Ajda sunkovito zajame sapo: »Kako vendar? Vampirji in čari smo sovražniki!«
»Am, zelo dolga zgodba.« se izmikam naslednji neprijetni temi.
»No, saj ni važno, zdaj je pomembno, da te spravimo na vampirsko šolo. Prav?« predlaga Roxanna.
»Ali lahko dobim nekaj časa za premislek?« previdno vprašam in si postrežem z eno od puhastih žemljic, ki jih Ajda položi na mizo.

*b*Sofia*b*
»Končno si tukaj, skoraj deset minut zamujaš Keith.« ga šepetaje nahrulim.
»Oprosti no, skoraj bi me dobil eden od stražarjev, poleg tega pa se je iz moje sobe zelo težko splaziti, dobro je zastražena.« se prav tako tiho jezi nazaj.
»No kakorkoli, greva zdaj.« rečem in se splazim izza kipa nekega pomembnega čarovnika proti vratom kabineta.

»Pazljivo vaša prevzvišenost, da si ne strgate vaših dragih kašmirskih hlač pri plezanju.« ga podražim, ko se loti lesti prek okna.
»Oh, utihni že.« mi zabrusi v odgovor.
Ko je on zunaj splezam še jaz. Nisem ne vem kako spretna, zato se ob pristanku opotečem. Najbrž bi padla kot sem dolga in široka, če me ne bi Keith ujel. Ob dotiku se močno stresem od spominov, on se očitno ne spomni najinega neumnega razmerja. Nimam pojma kaj je storila Vivian, a od tiste noči se je spominja, pozabil pa je nekaj drugih manj prijetnih reči.
»Si dobro?« me vpraša, v odgovor le prikimam.
»Zdaj pa težji del, imaš kakšno idejo kako bi prišla do glavnega vhoda?« vpraša.
»Iskreno niti ne. Verjamem pa, da sva dovolj sposobna da nama uspe.« rečem in se skrijem v senco starega hrasta.