*b*Vivian*b*
Vsi stražarji so bili na bojiščih, zato so bile kleti večinoma prazne. Stekla sva do majhnih zaporniških celic na koncu hodnika.
»Blizu sta, čutim ju!« sem zaslišala znan glas.
»Upam, tale luknja je ogabna, toliko o preprečevanju onesnaževanja vode!« se je razdraženo oglasila še Sofia.
»Tukaj sva!« vzkliknila sem in se obesila na rešetke. Notri sta bili razcapani in umazani dekleti. Pridušeno sta vzdihnili in me objeli kakor se je to pač dalo.
»Malce se odmaknita, stalila bom rešetke. V roke sem poslala magijo in kovina se je začela oranžno svetiti. Kaplje poti so se mi začele nabirati na čelu. A za to magijo sem vseeno porabila veliko manj energije kot za zdravljenje. Rešetke so se začele upogibati in čez nekaj časa je luknja postala dovolj široka.
»Zdaj pa ti Sofia!« sem rekla in vodno dekle je v razbeljeno železo poslalo ledene curke vode, da se je ohladilo. Punci sta nato splezali skozi.
»Zgoraj so strigoji udrli na posestvo, precej krvavo je.«
»Sranje, pomagati moram! Kje se dobimo? Če preživim seveda.« je odločno rekla Tisa.
»Na vzhodu, pri helikopterju.« Tisa je pomahala in izginila po stopnicah v bitko, ki se je odvijala v drugi stavbi.
»Chrys boš zmogel še enkrat?« bledo je pokimal in s Sofio sta se prijela za roke. Nenadoma sem opazila nevarnost, ki se nam je bližala iz enega od hodnikov. Prepozno bi bilo, da bi se prijela. Zadnje kar sem videla je bil Chrysov presenečeni obraz, potem sem se pognala v bitko z dvema strigojema, ki sta se mi z noro naglico približala.

*b*Chrys*b*
»Kje je!« Keith je zgroženo zavpil, ko sva se s Sofio teleportirala na pristajališče.
Sam sem se komaj držal na nogah zaradi prevelike porabe moči in govor prepustil vodni elementarki.
»Strigoji so prišli in…in ni bilo časa da bi se teleportirala z nama.« glas se ji je lomil od strahu
»Ne! Pojdita ponjo, rešita jo!« iz oči mu je bliskala jeza.
»Ne moreva, utrujen je, ne zmore več. Verjamem, da se bo Vivian znašla.« je rekla z neprepričljivim glasom.
»Če ne bosta vidva bom jaz.« besno je pograbil grebljico, ki jo je prej zabrisal v travo in stekel proti šoli.
Sofia je žalostno sedla na tla. Imel sem občutek, da bi jo bilo dobro potolažiti, zato sem sedel k njej.
»Vse bo v redu.« sem jo tolažil.
»Ne, tokrat jim smrt ne bo ušla, igrajo se z njo.« je hlipala.
»Ne, a sploh veš kako Vivian vihti količek. Dobra borka je.«
»Vem, ampak bojim se ker se proti svoji sestri nikoli ne bo mogla zares boriti.«