2. poglavje- Upanje
Vojska ne začenja vojn. Politiki začenjajo vojne. – William Westmoreland

Minilo je že nekaj tednov od takrat…Vojna proti Poljski… Ljudje so začeli živeti z njo, kakor, da bi bila del njihovega vsakdana. Nič nenavadnega se jim ni zdelo, če so vsak, dan v časopisih brali kaj vse dela Nemčija po drugih ozemljih in kam vodi vojne ujetnike. Nič nenavadnega ni bilo, če so ljudje v sivem, vsak dan, z monotonim glasom po televizij poročali o novih podvigih in smrtnih žrtvah, ki jih je bilo vsak dan več. Zdelo se je kakor, da bi bila njihova srca iz kamna. Nedostopna za bolečino, strah, sočutje,… Dokler z vojno niso imeli opravka jim je bilo zanjo vseeno.
Toda nihče od teh ljudi ni vedel kaj bo vojna prinesla nam. Nihče ni vedel, da bo tudi za nas pustila velike posledice. Nihče ni niti slutil kaj se dogaja v zaodrju vsega tega, kakšni načrti so se dogajali, skriti našim očem…

Vse se je začelo počasi, skoraj neopazno. Spomnim se kako sem nekega dne prišel v šolo in me je učiteljica, z še nekaj drugimi učenci, presedla v zadnjo klop. Rekla je, da si nekateri bolj zaslužijo sedeti spredaj kakor mi. Močno me je prizadelo kar je rekla. Kakor, da bi v moje drobno, otroško srce zasadila droben trn, ki je za seboj pustil globoko rano. In ta rana je bolela.
Zvečer sem mamo vprašal zakaj se je to zgodilo. Zakaj si nekateri otroci bolj zaslužijo sedeti spredaj kot jaz. Ona je le zavzdihnila in me pobožala po skodranih laseh. »Ljudje so čudni, sin moj. Nekoč boš razumel…« Toda jaz sem hotel razumeti že takrat.

Potem je v šoli bilo vedno slabše. Učitelji so se do mene in še nekaj drugih otrok začeli obnašati drugače. Ko smo imeli dvignjeno roko nas nikoli niso poklicali. Nikoli nismo smeli ničesar vprašati. Nenapovedano so nas spraševali in zniževali ocene čeprav smo znali za pet. Vsak dan je bil bolj turoben od drugega in vsak dan se je rana v mojem srcu širila. Vsak dan je bolj bolela.

Nekega dne sem se, po še enem takšnem dnevu vrnil iz šole. Vso pot do doma sem jokal. Gospod Franklin me je, že drugič v tem tednu vprašal, in čeprav sem se veliko učil sem dobil ena. Ničesar več nisem razumel. Zakaj se je to dogajalo le meni? Pred hišo me je čakala mama in zaskrbljeno zrla vame. Njena usta so bila obrnjena navzdol in videlo se je da je jokala. Vedel sem, da nekaj ni v redu, a si v tistem trenutku nisem upal reči ničesar. Tiho sem stopil v hišo in se preobul. Mama me je pospremila v kuhinjo kjer sem na svoje presenečenje zagledal… Očeta. Ves poklapan je sedel na klopi in zrl v tla. Po navadi je domov hodil šele pozno zvečer, toda danes… Zaskrbljeno sem se ozrl k mami. Ona ni rekla ničesar, le nakazala mi je naj sedem na klop poleg očeta, nato pa je odšla po Aghato. Sedel sem.

Oče je jokal. Prvič v svojem življenju sem ga videl jokati. Prvič v življenju ga je nekaj prizadelo. Prvič v življenju ni bil očka, ki se ni bal ničesar, ki me je potolažil, ko sem bil žalosten in obrisal moje solze, ko sem jokal. Zdaj je bil na tem mestu on. Hotel sem nekaj storiti. Hotel sem ga objeti in pomiriti, a nisem zmogel. Samo sedel sem tam in gledal predse. 'Je kdo umrl?' sem se spraševal, 'Kaj se je zgodilo?'. Vstopila je še mama. Aghato je pripeljala bliže in sedla poleg naju. »Brayan,« je začela, »morava ti povedati, da so tvojega očeta odpustili iz službe…« Njen glas se je lomil in v trenutku, ko je končala je začela jokati. Tudi oče je zaihtel. Samo jaz sem sedel tam in nisem vedel kaj se je zgodilo. Zakaj so očeta odpustili? Kaj je počel narobe? Imel sem tisoč vprašanj, a niti enega samega odgovora.

»Še nekaj je…« je začela, »od zdaj naprej ne boš več hodil v šolo in… Nositi boš moral to.« Iz žepa v predpasniku je vzela neko stvar in mi jo položila v roke. Pozorno sem si jo ogledal. Na črnem blagu se je, sestavljena iz dveh trikotnikov, svetlikala (vsaj tako se mi je zdelo) Davidova zvezda. Simbol naše vere. Simbol upanja. Zadaj je bila prišita drobna sponka. Mama mi je zvezdo vzela iz rok in mi jo pripela na majico. Šele tedaj sem opazil, da jo nosi tudi ona. Ozrl sem se k očetu. Tudi on je, na desnem robu svoje delovne obleke nosil enako znamenje. Celo Aghata ga je imela.

»Zakaj moram nositi to?« je bila prva stvar, ki sem jo uspel izgovoriti.
“To je ukaz nemških oblasti,« mi je odgovorila. »Vsi Judje morajo nositi to znamenje na svojih oblačilih, da jih lahko prepoznajo.”
“Ampak to je krivično!« sem se skoraj zadrl in v očeh so se mi začele nabirati solze. »Zakaj bi morali biti označeni? Zakaj smo drugačni od drugih?”
“Ne vem sin moj… Ubogati moramo ukaze, da se izognemo težavam... Vseeno pa prosim, nosi to zvezdo s ponosom in spoštovanjem. Simbol naše vere in družine je in bodi ponosen na to, pa naj se zgodi kar koli.”

Od tistega trenutka dalje so se za vse nas začeli drugi, težji časi, polni preziranja, zaničevanja in bolečine. Toda imel sem Davidovo zvezdo. Ko je bilo še tako hudo sem se ozrl k njej in spomnila me je na to kdo sem in od kod prihajam, ter, da ne smem nikoli obupati. Dajala mi je upanje. Upanje, ki smo ga takrat vsi neizmerno potrebovali. Saj kot pravijo: Kjer je upanje, tam je življenje.
____________
Nov del!!
Se opravičujem, ker je vse... Kako naj rečem... Na enem kupu. Moglo bi bit bolj po odstavkih narejeno ampak mi na Pilu vse neki čudno prekopira. Noo upam, da vam je všeč! <33
Lepo se nejtee! <33

13L