*b*2. poglavje- Upanje*b*
*i*Vojska ne začenja vojn. Politiki začenjajo vojne. – William Westmoreland*i*
Minilo je že nekaj tednov od takrat…Vojna proti Poljski… Ljudje so začeli živeti z njo, kakor, da bi bila del njihovega vsakdana. Nič nenavadnega se jim ni zdelo, če so vsak, dan v časopisih brali kaj vse dela Nemčija po drugih ozemljih in kam vodi vojne ujetnike. Nič nenavadnega ni bilo, če so ljudje v sivem, vsak dan, z monotonim glasom po televizij poročali o novih podvigih in smrtnih žrtvah, ki jih je bilo vsak dan več. Zdelo se je kakor, da bi bila njihova srca iz kamna. Nedostopna za bolečino, strah, sočutje,… Dokler z vojno niso imeli opravka jim je bilo zanjo vseeno.
Toda nihče od teh ljudi ni vedel kaj bo vojna prinesla nam. Nihče ni vedel, da bo tudi za nas pustila velike posledice. Nihče ni niti slutil kaj se dogaja v zaodrju vsega tega, kakšni načrti so se dogajali, skriti našim očem…
Vse se je začelo počasi, skoraj neopazno. Spomnim se kako sem nekega dne prišel v šolo in me je učiteljica, z še nekaj drugimi učenci, presedla v zadnjo klop. Rekla je, da si nekateri bolj zaslužijo sedeti spredaj kakor mi. Močno me je prizadelo kar je rekla. Kakor, da bi v moje drobno, otroško srce zasadila droben trn, ki je za seboj pustil globoko rano. In ta rana je bolela.
Zvečer sem mamo vprašal zakaj se je to zgodilo. Zakaj si nekateri otroci bolj zaslužijo sedeti spredaj kot jaz. Ona je le zavzdihnila in me pobožala po skodranih laseh. »Ljudje so čudni, sin moj. Nekoč boš razumel…« Toda jaz sem hotel razumeti že takrat.
Potem je v šoli bilo vedno slabše. Učitelji so se do mene in še nekaj drugih otrok začeli obnašati drugače. Ko smo imeli dvignjeno roko nas nikoli niso poklicali. Nikoli nismo smeli ničesar vprašati. Nenapovedano so nas spraševali in zniževali ocene čeprav smo znali za pet. Vsak dan je bil bolj turoben od drugega in vsak dan se je rana v mojem srcu širila. Vsak dan je bolj bolela.
Nekega dne sem se, po še enem takšnem dnevu vrnil iz šole. Vso pot do doma sem jokal. Gospod Franklin me je, že drugič v tem tednu vprašal, in čeprav sem se veliko učil sem dobil ena. Ničesar več nisem razumel. Zakaj se je to dogajalo le meni? Pred hišo me je čakala mama in zaskrbljeno zrla vame. Njena usta so bila obrnjena navzdol in videlo se je da je jokala. Vedel sem, da nekaj ni v redu, a si v tistem trenutku nisem upal reči ničesar. Tiho sem stopil v hišo in se preobul. Mama me je pospremila v kuhinjo kjer sem na svoje presenečenje zagledal… Očeta. Ves poklapan je sedel na klopi in zrl v tla. Po navadi je domov hodil šele pozno zvečer, toda danes… Zaskrbljeno sem se ozrl k mami. Ona ni rekla ničesar, le nakazala mi je naj sedem na klop poleg očeta, nato pa je odšla po Aghato. Sedel sem.
Oče je jokal. Prvič v svojem življenju sem ga videl jokati. Prvič v življenju ga je nekaj prizadelo. Prvič v življenju ni bil očka, ki se ni bal ničesar, ki me je potolažil, ko sem bil žalosten in obrisal moje solze, ko sem jokal. Zdaj je bil na tem mestu on. Hotel sem nekaj storiti. Hotel sem ga objeti in pomiriti, a nisem zmogel. Samo sedel sem tam in gledal predse. 'Je kdo umrl?' sem se spraševal, 'Kaj se je zgodilo?'. Vstopila je še mama. Aghato je pripeljala bliže in sedla poleg naju. »Brayan,« je začela, »morava ti povedati, da so tvojega očeta odpustili iz službe…« Njen glas se je lomil in v trenutku, ko je končala je začela jokati. Tudi oče je zaihtel. Samo jaz sem sedel tam in nisem vedel kaj se je zgodilo. Zakaj so očeta odpustili? Kaj je počel narobe? Imel sem tisoč vprašanj, a niti enega samega odgovora.
»Še nekaj je…« je začela, »od zdaj naprej ne boš več hodil v šolo in… Nositi boš moral to.« Iz žepa v predpasniku je vzela neko stvar in mi jo položila v roke. Pozorno sem si jo ogledal. Na črnem blagu se je, sestavljena iz dveh trikotnikov, svetlikala (vsaj tako se mi je zdelo) Davidova zvezda. Simbol naše vere. Simbol upanja. Zadaj je bila prišita drobna sponka. Mama mi je zvezdo vzela iz rok in mi jo pripela na majico. Šele tedaj sem opazil, da jo nosi tudi ona. Ozrl sem se k očetu. Tudi on je, na desnem robu svoje delovne obleke nosil enako znamenje. Celo Aghata ga je imela.
»Zakaj moram nositi to?« je bila prva stvar, ki sem jo uspel izgovoriti.
“To je ukaz nemških oblasti,« mi je odgovorila. »Vsi Judje morajo nositi to znamenje na svojih oblačilih, da jih lahko prepoznajo.”
“Ampak to je krivično!« sem se skoraj zadrl in v očeh so se mi začele nabirati solze. »Zakaj bi morali biti označeni? Zakaj smo drugačni od drugih?”
“Ne vem sin moj… Ubogati moramo ukaze, da se izognemo težavam... Vseeno pa prosim, nosi to zvezdo s ponosom in spoštovanjem. Simbol naše vere in družine je in bodi ponosen na to, pa naj se zgodi kar koli.”
Od tistega trenutka dalje so se za vse nas začeli drugi, težji časi, polni preziranja, zaničevanja in bolečine. Toda imel sem Davidovo zvezdo. Ko je bilo še tako hudo sem se ozrl k njej in spomnila me je na to kdo sem in od kod prihajam, ter, da ne smem nikoli obupati. Dajala mi je upanje. Upanje, ki smo ga takrat vsi neizmerno potrebovali. Saj kot pravijo: Kjer je upanje, tam je življenje.
____________
Nov del!!
Se opravičujem, ker je vse... Kako naj rečem... Na enem kupu. Moglo bi bit bolj po odstavkih narejeno ampak mi na Pilu vse neki čudno prekopira. Noo upam, da vam je všeč! <33
Lepo se nejtee! <33
13L
*i*Vojska ne začenja vojn. Politiki začenjajo vojne. – William Westmoreland*i*
Minilo je že nekaj tednov od takrat…Vojna proti Poljski… Ljudje so začeli živeti z njo, kakor, da bi bila del njihovega vsakdana. Nič nenavadnega se jim ni zdelo, če so vsak, dan v časopisih brali kaj vse dela Nemčija po drugih ozemljih in kam vodi vojne ujetnike. Nič nenavadnega ni bilo, če so ljudje v sivem, vsak dan, z monotonim glasom po televizij poročali o novih podvigih in smrtnih žrtvah, ki jih je bilo vsak dan več. Zdelo se je kakor, da bi bila njihova srca iz kamna. Nedostopna za bolečino, strah, sočutje,… Dokler z vojno niso imeli opravka jim je bilo zanjo vseeno.
Toda nihče od teh ljudi ni vedel kaj bo vojna prinesla nam. Nihče ni vedel, da bo tudi za nas pustila velike posledice. Nihče ni niti slutil kaj se dogaja v zaodrju vsega tega, kakšni načrti so se dogajali, skriti našim očem…
Vse se je začelo počasi, skoraj neopazno. Spomnim se kako sem nekega dne prišel v šolo in me je učiteljica, z še nekaj drugimi učenci, presedla v zadnjo klop. Rekla je, da si nekateri bolj zaslužijo sedeti spredaj kakor mi. Močno me je prizadelo kar je rekla. Kakor, da bi v moje drobno, otroško srce zasadila droben trn, ki je za seboj pustil globoko rano. In ta rana je bolela.
Zvečer sem mamo vprašal zakaj se je to zgodilo. Zakaj si nekateri otroci bolj zaslužijo sedeti spredaj kot jaz. Ona je le zavzdihnila in me pobožala po skodranih laseh. »Ljudje so čudni, sin moj. Nekoč boš razumel…« Toda jaz sem hotel razumeti že takrat.
Potem je v šoli bilo vedno slabše. Učitelji so se do mene in še nekaj drugih otrok začeli obnašati drugače. Ko smo imeli dvignjeno roko nas nikoli niso poklicali. Nikoli nismo smeli ničesar vprašati. Nenapovedano so nas spraševali in zniževali ocene čeprav smo znali za pet. Vsak dan je bil bolj turoben od drugega in vsak dan se je rana v mojem srcu širila. Vsak dan je bolj bolela.
Nekega dne sem se, po še enem takšnem dnevu vrnil iz šole. Vso pot do doma sem jokal. Gospod Franklin me je, že drugič v tem tednu vprašal, in čeprav sem se veliko učil sem dobil ena. Ničesar več nisem razumel. Zakaj se je to dogajalo le meni? Pred hišo me je čakala mama in zaskrbljeno zrla vame. Njena usta so bila obrnjena navzdol in videlo se je da je jokala. Vedel sem, da nekaj ni v redu, a si v tistem trenutku nisem upal reči ničesar. Tiho sem stopil v hišo in se preobul. Mama me je pospremila v kuhinjo kjer sem na svoje presenečenje zagledal… Očeta. Ves poklapan je sedel na klopi in zrl v tla. Po navadi je domov hodil šele pozno zvečer, toda danes… Zaskrbljeno sem se ozrl k mami. Ona ni rekla ničesar, le nakazala mi je naj sedem na klop poleg očeta, nato pa je odšla po Aghato. Sedel sem.
Oče je jokal. Prvič v svojem življenju sem ga videl jokati. Prvič v življenju ga je nekaj prizadelo. Prvič v življenju ni bil očka, ki se ni bal ničesar, ki me je potolažil, ko sem bil žalosten in obrisal moje solze, ko sem jokal. Zdaj je bil na tem mestu on. Hotel sem nekaj storiti. Hotel sem ga objeti in pomiriti, a nisem zmogel. Samo sedel sem tam in gledal predse. 'Je kdo umrl?' sem se spraševal, 'Kaj se je zgodilo?'. Vstopila je še mama. Aghato je pripeljala bliže in sedla poleg naju. »Brayan,« je začela, »morava ti povedati, da so tvojega očeta odpustili iz službe…« Njen glas se je lomil in v trenutku, ko je končala je začela jokati. Tudi oče je zaihtel. Samo jaz sem sedel tam in nisem vedel kaj se je zgodilo. Zakaj so očeta odpustili? Kaj je počel narobe? Imel sem tisoč vprašanj, a niti enega samega odgovora.
»Še nekaj je…« je začela, »od zdaj naprej ne boš več hodil v šolo in… Nositi boš moral to.« Iz žepa v predpasniku je vzela neko stvar in mi jo položila v roke. Pozorno sem si jo ogledal. Na črnem blagu se je, sestavljena iz dveh trikotnikov, svetlikala (vsaj tako se mi je zdelo) Davidova zvezda. Simbol naše vere. Simbol upanja. Zadaj je bila prišita drobna sponka. Mama mi je zvezdo vzela iz rok in mi jo pripela na majico. Šele tedaj sem opazil, da jo nosi tudi ona. Ozrl sem se k očetu. Tudi on je, na desnem robu svoje delovne obleke nosil enako znamenje. Celo Aghata ga je imela.
»Zakaj moram nositi to?« je bila prva stvar, ki sem jo uspel izgovoriti.
“To je ukaz nemških oblasti,« mi je odgovorila. »Vsi Judje morajo nositi to znamenje na svojih oblačilih, da jih lahko prepoznajo.”
“Ampak to je krivično!« sem se skoraj zadrl in v očeh so se mi začele nabirati solze. »Zakaj bi morali biti označeni? Zakaj smo drugačni od drugih?”
“Ne vem sin moj… Ubogati moramo ukaze, da se izognemo težavam... Vseeno pa prosim, nosi to zvezdo s ponosom in spoštovanjem. Simbol naše vere in družine je in bodi ponosen na to, pa naj se zgodi kar koli.”
Od tistega trenutka dalje so se za vse nas začeli drugi, težji časi, polni preziranja, zaničevanja in bolečine. Toda imel sem Davidovo zvezdo. Ko je bilo še tako hudo sem se ozrl k njej in spomnila me je na to kdo sem in od kod prihajam, ter, da ne smem nikoli obupati. Dajala mi je upanje. Upanje, ki smo ga takrat vsi neizmerno potrebovali. Saj kot pravijo: Kjer je upanje, tam je življenje.
____________
Nov del!!
Se opravičujem, ker je vse... Kako naj rečem... Na enem kupu. Moglo bi bit bolj po odstavkih narejeno ampak mi na Pilu vse neki čudno prekopira. Noo upam, da vam je všeč! <33
Lepo se nejtee! <33
13L
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waww ful zanimivo!! od nekdaj sem sovražila vojne in nikoli me niso zanimale, ampak način, na katerega pišeš to zgodbo, ki bi prav lahko bila resnična (ali je?) v meni prebudi zanimanje. a pol v tem času je živela tudi anne frank? kr semizdi da je tud ona morala nositi davidovo zvezdo.
lp<33
lp<33
1
Ojjj!
Prvo kot prvo: hvala tii, ful sm vesela, da si prebrala pa da ti je usec. <3
Drgac ta zgodba naj ne bi bla resnicna se je pa dogajal velik takih stvari vecini Judom tko da lih bi rekl da je haha. Sm si jo pa pac sama zmisla.
Drgac ja, Ana Frank je zivela med 2. svetovno vojno in je bla Judinja tko, da posledicno je mogla nosit Davidovo zvezdo. Isto Renia (ce si brala Renjin dnevnik (priporocamm)).
Noo hvaala tiii se enkratt. <333
Prvo kot prvo: hvala tii, ful sm vesela, da si prebrala pa da ti je usec. <3
Drgac ta zgodba naj ne bi bla resnicna se je pa dogajal velik takih stvari vecini Judom tko da lih bi rekl da je haha. Sm si jo pa pac sama zmisla.
Drgac ja, Ana Frank je zivela med 2. svetovno vojno in je bla Judinja tko, da posledicno je mogla nosit Davidovo zvezdo. Isto Renia (ce si brala Renjin dnevnik (priporocamm)).
Noo hvaala tiii se enkratt. <333
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wow, kako dobra zgodba:heart: maš velik talent za pisanje. ko sem prebrala ta del sem bila ganjena pač kako nekateri trpijo medtem ko drugi uživajo, kako sedaj v ukrajini v strahu spijo na trdem in upajo da bodo zjutraj zbudili, kako v afriki trpijo in vsakodnevno umirajo zaradi lakote in žeje...
1
#Stefi2
:D
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joooooj, to je tako lepo napisano!:heart:
Resnično, te vojne nikoli ne prinesejo nič dobrega. Zakaj se je moralo to sploh dogajati?
Res mi je žal za te nedolžne ljudi ki so morali to trpeti.:cry::pensive:
Lp
Fantasy_ girl
Resnično, te vojne nikoli ne prinesejo nič dobrega. Zakaj se je moralo to sploh dogajati?
Res mi je žal za te nedolžne ljudi ki so morali to trpeti.:cry::pensive:
Lp
Fantasy_ girl
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow. Kaj je to, 13letnica? Mislim. Talent. Tak zelooo velik talent, ja. Ampak... jaz ne morem verjet.
Tako čustveno opisujes, tako, kot bi si mogla ti Davidovo zvezdo pripeti na majico. Jaz lahko samo gledam, in gledam in se čudim. Čudim se tvoji nadarjenosti za pisanje in kmalu mi bo telefon padel iz rok, ker se mi roke kar tresejo od... Tega. Čudovitega. Pisanja.
Pač wow. Nikoli si nisem mislila, da me bo kdo navdušil nad svetovno vojno. Pišeš tako zelo žalostno, a prepričljivo. Čustveno, a megafantastično. Poklapano, a perfektno. Mislim, da dobivaš prakso in se še izboljšuješ. Vedno bolj in bolj. Prav čutim, da v pisanje izliješ ogromno svojega truda, časa, energije,...
Sophie Donna
Tako čustveno opisujes, tako, kot bi si mogla ti Davidovo zvezdo pripeti na majico. Jaz lahko samo gledam, in gledam in se čudim. Čudim se tvoji nadarjenosti za pisanje in kmalu mi bo telefon padel iz rok, ker se mi roke kar tresejo od... Tega. Čudovitega. Pisanja.
Pač wow. Nikoli si nisem mislila, da me bo kdo navdušil nad svetovno vojno. Pišeš tako zelo žalostno, a prepričljivo. Čustveno, a megafantastično. Poklapano, a perfektno. Mislim, da dobivaš prakso in se še izboljšuješ. Vedno bolj in bolj. Prav čutim, da v pisanje izliješ ogromno svojega truda, časa, energije,...
Sophie Donna
3
Jojj hvala ti draga. Tk lepo si tole napisalaa (kot usak komentar do zjj). Pacc hvala ti, da sploh spremlas mojo zgodbo. Ves kok mi pomen da ti je usecc! Hvalaa<333
Tudi vama, Stefi in Fg (sej lahko tako okrajsam ne?) hvalaa iz srcaa. <3
Tudi vama, Stefi in Fg (sej lahko tako okrajsam ne?) hvalaa iz srcaa. <3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
j
AKKKKKKKKKKKKKKKKKKOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
AKKKKKKKKKKKKKKKKKKOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
pozdravljeni pisateljica po psevdonimu 13letnica!
prebrala sem vaso zgodbo in zdi se mi da imaste ne žilico za pisanje amlak pravo zilo aorto. navdušena sem! ce rabite kaksno reklamacijo sporocite kajti moje občudovalsko podjetje bo z veseljem naredilo reklamo za vas.
lp
obcudovalsko podjetje Mini.
......
tole zgoraj je misljeno dobesedno.
O B Č U D U J E M T E
prebrala sem vaso zgodbo in zdi se mi da imaste ne žilico za pisanje amlak pravo zilo aorto. navdušena sem! ce rabite kaksno reklamacijo sporocite kajti moje občudovalsko podjetje bo z veseljem naredilo reklamo za vas.
lp
obcudovalsko podjetje Mini.
......
tole zgoraj je misljeno dobesedno.
O B Č U D U J E M T E
1
awcc hvalaa tk lepo si napisala. Pac tokk mi pomen, da ti je usecc! Ahh... Res ne vem kaj naj recm... Brez besed sem... Samo en ogromen HVALA! <33
Moj odgovor:
girlintrouble
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
help
jst mam fanta in pac je bla ena zabava in pol sva sla v sobo in zacela pac ...sj veste kaj in mi je blo fajn in zj cez en tedn mi je skoz slabo in sm nrdila test in sm noseca stara sm pa 16 ko nj povem starsom
pls help
pls help
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(131)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof