Živijo,
odločila sem se,da začnem pisati še eno zgodbo. Upam, da vam bo ta všeč in da bo zanimiva in dobra za branje.
L:snowflake::snowflake:ns
*b*ZAČETEK*b*
Ta zgodba se dogaja zelo dolgo nazaj, ko še niso poznali elektrike in niso imeli telefonov. Govori o dekletu po imenu Ajša. In to je začetek te zgodbe.
Ajšina mama je bila zdravilka, ena tistih žensk, ki so zdravile bolne v tistem času. Njen oče je bil vojak in ime mu je bilo Argus mami pa Andoro. Boril se je v krvavih bojih, takrat še se niso bojevali z puškami, temveč z meči in sulicami. Ko je Ajša dopolnila dve leti, je oče šel v boj. Atenska vojska se je bojevala proti Špartanski in bila je huda nevihta, deževalo je na vso moč, prav tako pa je liskalo in grmelo. Oboji so bili zelo dobro izurjeni in oba poveljnika zelo ognjevita. Borili so se na morju in na kopnem. Argus se je bojeval z silakom, ki je obvladal orožje in bil izredno močan, čeprav niti govoriti ni pravilno znal. Argus se je bojeval in ko se je skril in mislil, da je odšel je od zadaj prišel ta neumni silak in ga zabodel direktno v hrbet. Meč mu je v hrbet naredil globoko luknjo. Argus se je boril z vsemi močmi, da bi zaustavil krvavitev a je bil nemočen. Ni zmogel narediti niti koraka več. Nenadoma ga je k sebi začela vabiti lepa svetloba. Kolegi so ga rotili naj se zbudi, a zakaj? Zakaj bi se zbudil, ko pa je bilo tako lepo.
Atenska vojska, v kateri je bil tudi Ajšin oče je seveda izgubila. Njihova vojska je imela veliko premalo moči. Ko, se je le nekaj preživelih vrnilo, so Ajšino mamo, Andoro obvestili o žalostni vesti, da je Argus mrtev. Jokala je dneve in noči, Ajša pa je čeprav, ni vedela zakaj se gre bila vseeno žalostna. Prav tako ni vedela zakaj so že strici doma, očka pa še ne. Čakala je, da se vrne…