Hojla.
Tretji del je tu.
Kljub temu da nama samo Golmanka (hvala ti. RTM.🥰) pusca komentarje ne bova prenehali saj naju pisanej sprosca.

"Ne, nisem doma!" v obupu zakriči. Tedaj se v šoku prime za glavo. Ne bi smela odgovoriti! Toda bilo je prepozno za pobeg, pred njo je že stala mama:" Kaj še nimaš šole?" je jezno vprašala. Roke je imela uprte v boke. "Slabo sem se počutila. Anna me je opravičila." se na pol zlaže. Prvi del je bil laž. Mama se je Mary usmilila. " Če je pa tako..... Pojdi v svojo sobo in se spočij." je naročila. Mary si je oddahnila. Toda imela je slabi vest. Legla je na posteljo v svoji sobi. Ravno, ko je odprla Sago somraka na prvi strani... " Mary!Takoj dol!" je mama zavpila. Joj! Mama je bila očitno zelooo jezna. Ponavadi se je izogibala prepirom. Mary se sploh ni bilo potrebno ganiti. Vrata njene sobe so skoraj padla s tečajev. V njeno sobo je dobesedno skočila mama. " Kaj je zdaj to?! Si znorela?! Učiteljica je klicala! Razloži mi! TAKOJ!". Bila je besna kot lev. Maryjina mirna narava je popustila. Tokrat se ni mogla zadržati. Vsa čustva planila iz nje. Vsa pozitivna in negativna. " Prav! Vse ste mi uničili. Sploh nocem v Francijo! Tukaj imam prijatelje in dom! Vse bom izgubila! Sploh ne veš kako je to! En mesec se še slišiš! Potem pa kar naenkrat ni več sporočil! POZABIJO TE!" Mama je osuplo gledala v svojo hčer. V tem trenutku se mazi in hči nista prepoznali. Imeli sta občutek, da nasproti njiju stoji tuja oseba. Mama se je počasi zasukala in žalostno odšla skozi vrata. Mary je gledala za mamo. Ni vedela kaj naj. Tedaj je zazvonil telefon. "Prosim?" se je Mary oglasila. " Mary. Anna tukaj. Res mi je žal. Toda učiteljica mi ni verjela." je bilo dekle na drugi strani telefonske linije obupano. " Je že v redu. Potrudila si se. Sedaj pa moram iti. Čau bau." je še dejala in prekinila. Ravno takrat je v sobo prišel njen oče. " Mary. Veš, da te imava z mamo neizmerno rada. Toda tako se ne moreš obnašati. Na svojo lastno mati si kričala kot poblaznela? Zakaj se ne moreš zgledovati po Emily?" Mary je ušel zelo opazen stok. Spet ta 'popolna' Emily. "Ti bi morala biti vzgled njej in ne obratno." je oče še za piko na i dodal. Mary je kot je v njeni navadi - kadar se s čim ne strinja - sarkastično zavila z svojimi lepimi očmi. "Ne zavijajo z očmi mlada dama." jo je razdražen opomnil oče. "Sedaj pa grem. Dobim se z prijatelji." je svojemu očetu nazaj dejala Mary. "Prijatelji?" se je oče prestrašil. Njegovi hčerki pa je bilo v zadovoljstvo gledati njegov prestrašeni obraz. Preprosto njen oče ni maral fantov iz njenega razreda. Mislil je, da so nezreli. " Ja, s prijatelji." se mu je sladko nasmehnila Mary. Sama pri sebi pa se je smejala. Dobila se bo z PRIJATELJICAMI. Ravno je stopila iz svoje sobe je do nje pritekla njena nadležna sestrica. "Opa. Ali ima Mary fanta?" se je norčevala. "Res si nadležna Emily. Prvo kot prvo, nimam fanta. In drugo kot drugo KAJ TE BRIGA s kom se dobim." ji je Mary zabrusila, Emily je potisnila na stran in se odpravila. Do zdaj se njen dan ni odvijal najbolje. Upala je, da se bo popoldne bolj zabavala.