»Blue, pogovori se z Erikom,« rečem.
Rdečedlakec me le začudeno pogleda.
»No, jaz se grem preobleciti v bolj uporabna oblačila,« z očmi pomignem na odejo, ki mi trenutno služi kot bunda.
»Jaz bi lahko storila enako,« reče Alja in skupaj se napotimo proti trgovini z oblačili.
 
*b*10. POGLAVJE: Izginotje*b*, 1. del



Lase si spnem v neurejeno figo in se oblečem v toplo trenerko in puhasto jopico. Pod jopico si oblečem navadno dolgo majico. Nazaj na dvorišče pridem prva. Usedem se na tla in Blue se takoj prestavi s svojega mesta v moje naročje. Na njegovo rdečo dlako mi kapne solza. »Oprosti Blue, vem da ne boš razumel... izpustili te bomo nazaj, veš? Ne moreš ostati tukaj...«
»Blue ostane tukaj,« reče Erik.
»Kaj? Torej se ga ne bomo izpustili nazaj ven?« vprašam čisto iz sebe.
»Ne, lahko ostane...« Moje solze se posušijo. »Hvala Erik!«
»April, ali znaš plesti vpletene kitke?« vpraša Olivija.
»Ja, mislim da. Nisem pa profesionalec.«
Olivija se usede na tla: »Ti naredi levo, Marija bo pa naredila desno.«
»Kot rečeš,« odvrnem in se jima pridružim.
»In, ali me bo katera od vaju razsvetlila z informacijo o tem kaj se dogaja med določenima osebama tukaj?« vprašam takoj.
»Med tabo in Krisom?« odvrne Marija.
»Ne! Med tvojo starejšo sestro in Krisovim starejšim bratom?«
»Hej! Imava ime!«
»Ko bi vsaj vedela April... Utapljata se v ljubezni.«
»Marija, ni treba pretiravati...«
»Povej ji, kar si povedala meni včeraj.«
»Jaz in Erik sva skupaj. Samo poglej ga... stavim, da bi s svojim pogledom lahko zavedel celo hordo zombijev...«
»Nekdo je vsekakor zaljubljen čez ušesa,« jo prekinem. Marija se zahihita: »Že odkar smo sedeli v tistem umazanem stranišču je imela oči samo za njega.«
»Ni res!«
»Ja, je,« rečem jaz.
»Okej mogoče...«
»Mislim, takoj sta se začela razumeti. Iskreno smo to predvidevali,« reče Marija in zaveže kito z elastiko. »Jaz sem že.«
»Jaz bom kmalu,« rečem.

»Ste pripravljeni na odhod?« vpraša Erik malo po tem, ko tudi jaz končam.
»Upam, da ste se najedli, ker bomo verjetno potrebovali veliko energije,« reče Erik in odpre prvi nahrbtnik z orožjem. Vsakemu poda po eno pištolo in dve škatlici nabojev: »Že zdaj jih napolnite.« Iz nahrbtnikov na tla strese vse vrste rezil.
»Ali smo oropali trgovino z orožjem ali srednjeveški muzej?« rečem med tem, ko si ogledujem meč z najrazličnejšimi vzorci. Na koncu vzamem srednje dolgo bodalo. »Hodimo v enakem zaporedju kot smo do sedaj. Jaz, potem Olivija, Alja, Marija, April in na koncu Kris.«
»Okej.«
»April? Si kaj živčna?« me vpraša Marija.
»Malo pa že...« rečem.
»Ni ti treba biti.«
»Zakaj?«
»Oa saj nimaš možganov,« se zasmeji. Dvignem obrv in jo premerim.
»Ja, morala sem.« Zavijem z očmi. »Saj, najbrž imaš prav. Mogoče jih res splih ne najdemo. Mogoče so že usi pomrli. Nikoli ne veš.«

Odpravimo se ven in tokrat zavijemo levo. Hitro hodimo, večinoma po ozkih ulicah, včasih vmes zavijemo tudi na kakšno širšo. Po približno petih minutah se Erik ustavi. »Približno dvajset jih je,« zašepeta. »Obrnjeni so stran od nas.«
»Zdaj ali nikoli,« reče Marija.
»Jaz rečem, da gremo,« živčno zašepeta Olivija.
»Jaz tudi,« rečetata Erik in Kris.
»Če smo že prišli do sem...« negotovo reče tudi Alja.
»April?« vpraša Kris. Obrnem se proti njemu. Mogoče sem bila prej vsaj malo za, ampak zdaj ko smo tu? Zdaj mi ni niti malo do tega, da bi šla nevarnosti naproti. Vseeno smo prišli do sem in mojih najboljsih prijateljev ne bi pustila na cedilu. Poleg tega so tudi vsi ostali pripravljeni to storiti. Rahlo odkimam, ampak vseeno rečem: »Okej.« Kris prikima.
»V redu torej. To, da so obrnjeni stran bi lahko uporabili sebi v prid. Če bomo tihi in hitri se lahko postavimo v vrsto in naenkrat začnemo z napadom od zadaj.« Vsi ostali Eriku prikimajo. Počasi in tiho zavijemo mimo ovinka na majhen trg poln smrtonosnih bitij. Vsi namerimo in na Erikov znak pritisnemo sprožilec na pištolah. Ob poku se zombiji večinoma obrnejo proti nam. Zadeti zastokajo. Ponovno namerim in ciljam v noge najbližjega. Ko mi nekako uspe zadeti obe se lotim naslednjega. Enako taktiko uberejo tudi drugi. Ko se jih večina le še plazi proti nam izza pasa vzamemo močna rezila. Ta del mi je najtežji. Počasi se premaknem do enega izmed njih, zaprem oči in z bodalom udarim v njegov vrat. Obrnem se in enako naredim drugemu, potem tretjemu, četrtemu. »To je bilo hitreje kot sem pričakovala,« reče Olivija. »Ja in lažje... Nazadnje so nas obkrožili in bilo se jih je težje znebiti...« doda Marija.
»Mogoče so bolehni in lačni in zato niso pri moči?« reče Alja.
»Ali pa imamo samo mi boljše orožje in sposobnosti,« predlaga Kris. Sama se ne vmešavam v pogovor, ampak le gledam po groznem trgu. Nekako me je strah, da bom v katerem od zombijev prepoznala kakšen znan obraz, ampak vseeno si ne morem pomagati. »April, nehaj biti tako negativna. Konec je! Jaz rečem, da smo za danes naredili dovolj in jutri nadaljujemo!« navdušeno reče Erik. Pogledam ga. »Ste ostali za? Pojdimo!« Brez, da bi šli v običajno zaporedje se odpravimo nazaj po isti poti. Marija in Olivija se navdušeno pogovarjata, za njima delata enako tudi Alja in Kris. Sama še vedno tiho hodim za Erikom, ki žari v obraz. Ker hodiva hitreje, počasi pustiva ostale za seboj. Erik se obrne okrog in se nasmehne, nato pa me nagovori: »Odlično nam je šlo! Naravnost perfektno. Si videla? Bum, bum, sviš, svuš...« Nerodno začne oponašati boj. Zasmejim se, prav tako tudi on. Vesel, da odstranjuje napetost nadaljuje: »Ti zombiji nimajo niti najmanjše možnosti proti nam. Si jih videla? V glavi imajo možgane, ki so manjši od najmanjšega...«
»Erik, na tvoji desni!« napol zakričim. Vseeno prepozno. Iz ene od ulic nanj skoči grozno bitje. Ne vem, če sem katerega od njih že kdaj videla od tako blizu. Živega Erika začne vleči skozi ulico. Tečem za njima in z bodalon poskušam raniti zombija tako, da ne bi ranila tudi Erika. Hitri zombi ga začne vleči skozi vrata bližnje hiše, v zadnjem trenutku Eriku v roke potisnem svoje bodalo, nato se vrata zaloputnejo in zapahnejo. Začnem zbijati po njih, tako močno, da v prstih čutim mravljince. »Erik,« se večkrat zaderem, vendar nikoli ne dobim odgovora. Zdaj v težka vrata butam že s celim telesom, nič ne pomaga. »Ne, ne, ne... Marija!« zakričim. Ker ne slišim odziva, stečem nazaj proti ulici po kateri smo prej hodili. Tam zagledam preostale člane naše skupine, ki se še vedno pogovarjajo, kot da ne bi bili zunaj kjer lahko na njih preži tisoče zombijev. »Olivija! Hitro... Marija, pridite že sem.«
»April? Kaj se dogaja?« zaskrbljeno vpraša Kris, takoj ko pritečejo do mene.
»Prišel je... zombi in zgrabil... zgrabil je Erika in ga odpeljal v hišo in vrata so se zaprla in... in ne morem jih odpreti, ne vem kako se je to lahko zgodilo,« izjecljam zadihano. »April! Umiri svoje dihanje,« reče Marija.
»Ni pomembno, pridite sem,« rečem in stečem nazaj proti vratomz ostali mi sledijo. Alja, Marija in Kris začnejo butati v kovinska vrata, Olivija in jaz pa samo stojiva, priklenjene v tla in gledava. »Erik,« se zadere njegov brat. To me predrami in tudi jaz začnem butati po vratih, kot da bo to pomagalo. Zmedeno se uzrem proti mojemu desnem mezincu, ki je že čisto modrikast in krvav, vseeno nadaljujem in poskušam odpreti težka vrata. To ne more biti res. Samo sanjam, tako kot nazadnje. Kmalu se bom zbudila na Krisovi rami in šla jest makarone, nato se bodo zjutraj želeli odpraviti in jim bom to preprečila. Nemogoče, da je Erik notri ujet z zombijem. Nemogoče. To se ne more dogajati. Živ je in zagotovo mirno spi v sosednji trgovini. Ostali nehajo butati po kovinskih vratih. »April... ne bo ti uspelo priti notri,« obupano reče Kris.
»Ne... pa... ne...« odvrnem z zadnjimi močmi.
»Prepozno je...« reče Marija.
»Pojdimo čim prej nazaj, preden se še kaj zgodi.«
»Ne!«
»Pridi Olivija,« reče Marija in svojo sestro prime za roko ter jo odvleče stran. Jaz ponovno začnem butati in klicati njegovo ime. Alja me odvleče stran in čez nekaj časa smo nazaj v varnem nakupovalnem središču.

***

napeto, napeto... morm rečt an
dw za nasledn del (usaj upam) ne bom porabla tok časa ker je že v pisanju (napisan mam en odstavek rip)
zdj pa pride šele zanimiu del stari upam da boste užival <3 sam tko prčakujte velik dogajanja aveste
drugač oa upam da ste pršli sm iz mojga kotička in ste se res psihično prpravl na tole kr vrjamem da je blo kr velik an (pa u betr be thankful za 200 besed daljsi del)
no ja ful vs mam rada pač usakič k vidm da je nekdo pokomentiru pa lajku sm sam tko awwwwehhhh pač jw mam res najbolse bralceeee <3 tko da ly skor bl k čokolado