Nov del je zunaj! Tokrat bo napeto!
Uživajte!


Od vsega je minil en teden. Poletne počitnice so se nadaljevale po polžje. Z Ellen sva hodili v internat nekoliko dlje od mesta. Domov sem se vračala le med počitnicami, pa še to ne vedno. Poletne počitnice pa moram preživeti doma, pa naj me vrag vzame.
»Ellen? Javi se prosim. Ugotovila sem, kako delati z močmi!« sem ji napisala lepega dne. Nobenega odgovora. Nobenega. Namrščila sem se. Menda ni prekinila stikov z mano?! »Ellen, pokliči me takoj, ko boš lahko!!! Skrbi me zate!!!«

ELLEN
»PUSTI...M...ME!« Bila sem v neznatno veliki jami, skupaj z nekaterimi iz soseske. Celo brat od Charllote je bil tu. Zaspal je prilepljen na steno. Prav nič se ni bal, kaj bo z njegovo sestro: Charllote. Spančkal je in smrčal.
»POSLUŠAJTE!«
Črna postava se je pojavila izza kota. Sovražila sem ga. Kako je lahko izdal celotno sosesko? Kako?! Najraje bi ga nekam brcnila. To je sicer misija nemogoče. Bila sem privezana na steno, z težkimi kovinskimi okovi.
Postava se nam je še bolj približala. Šele takrat sem spoznala, da je namerjena vame. Stopil je zraven mene in pokazal telefon, na katerem ata bili Charllotini sporočili:
»Ellen? Javi se prosim. Ugotovila sem, kako delati z močmi!«
»Ellen, pokliči me takoj, ko boš lahko!!! Skrbi me zate!!!«
»Je to ona?« je šepnila postava. Zakaj postava? Nismo vedeli ali je moški ali ženska. Vedeli smo le kaj hoče. Mojo najboljšo prijateljico. Charllote. Negotovo sem odkimala na njegovo vprašanje.
»Pokliči jo.« je ponovno šepnila postava in pritisnila gumb ”kliči” Nekaj otrok je globoko zajelo sapo, drugi so začeli od pritiska jokati.
»Ellen! Končno! Kje si?!«
»Charllote! Nekdo me je ugrabil. Ne...hodi...sem..«
Postava mi je odvzela telefon in z grobim, globokim glasom spregovorila z Char: »Punca. Ellen Stepherd je tu. Zdaj pa mi povej. Si ti tista, ki ima...«
Zakričala sem. Zakričala, da me je slišala celotna jama:
»CHAR! NE POSLUŠAJ...«
Moški (ali ženska) mi je v usta stlačil umazan robec, da sem morala utihniti. Slišalo se je momljanje izza robca. Postava se ni zmenila zame.
»Ellen?! Je vse v redu?! Kdo te je ugrabil?!« sem zaslišala prijateljičin glas.
»Ellen je v redu. Ampak če ne......«
Ponovno sem kriknila in brcnila postavi telefon in roke. Padel je na tla in se razbil. Postava me je jezno pogledala in boksnila v trebuh. Takrat mu je kapuca padla iz glave. Videla sem, kdo je izdal celotno sosesko. Kdo je željen Charllotinih moči.

CHARLLOTE
»ELLEN!« sem kričala v telefon. Zbala sem se za najboljšo prijateljico. Sesedla sem se na posteljo in zaječala. Kaj se ji dogaja? Kje je? Mar ni glas nekaj omenil, da bo Ellen v redu...Ampak če ne...Če ne kaj?!
Takoj sem se odločila kaj storiti. Moja edina in najboljša prijateljica je ugrabljena. MORAM jo najti, pa naj stane karkoli...
Vzela sem nahrbtnik, flašo vode, ter se počgečkala po stopalu. To je bila rešitev. Smeh. Iskren smeh, ki je prihajal iz mojih ust. Čeprav ta trenutek nekoliko prisiljen...
Moč se je prižgala. Spet sem lahko videla čez tla...Mami in oči sta se odpravljala ven (brez da bi mi povedala. Kot vedno). Ko sta za seboj zaprla vrata sem zdivjala iz sobe in stekla v kuhinjo. Sendviči. Za svojo ot potrebujem sendviče in hrano...


Vsakega lajka, komentarja in kritike bom vesela!
Lp,
P1