»Je...Je...Je kdo tu?«
Mraz mi je rezal v kosti in začelo se je temniti. Stala sem pred gozdom. Velikim, gostim Gallowayskim gozdom. To je bil največji gozd tu. Mračen, temen, strašljiv...Zadrgetala sem in stisnila roke v pesti. »Moram storiti to« mi je odmevalo po glavi: »Moram rešiti Ellen!« Kljub svojim spodbujajočim mislim se nekaj minut nisem premaknila. Samo prestrašeno sem zrla v temačen gozd.
»Kaj pa je deklica?«
Zdrznila sem se in se presenečno obrnila. »Gospa Wishkley? Kaj delate tu?« Wiskleyeva je bila naša soseda. Mene je oboževala in mi prinašala hrano. Verjetno zelo dobro peče. Jaz nikoli nisem poskusila njene kuhe, saj so mi jo vedno pojedli ostali. »Isto bi jaz lahko vprašala tebe« se je nasmehnila Wishkleyeva. Nato je opazila kako sem gledala gozd in me vprašala: »Menda ne greš sem?« Pomežiknila sem, saj nisem vedela kaj naj ji odgovorim. »Upam, da ne. Ne potrebujemo še enega izginulega otroka«
Zdaj me je spravila v še hujše presenečenje: »Kako to mislite?« Amanda Wishkley se je zasmejala in rekla: »Najprej: nehaj me vikati. Čudno je. Drugič...Nisi slišala? Po poročilih je bilo.« je rekla in privzdignila obrv. Ponovna zadrega. Znašla sem se v fazi zmedenosti, utrujenosti in sitnosti. Vse to je premagala lačna radovednost. »Ne. Ne gledam poročil. Povejte...oprosti, POVEJ prosim kaj več!«
Lačna podatkov sem sledila Amandi do kavarne »Pri zoprnem Fichu«, kjer sva se usedle za mizo. Naročila je dva rogljička in dve kavi. Hvaležna sem ji bila za kupljen rogljiček in pijačo. Ko je natakar prinesel, je začela govoriti.
»Neka pojava, oblečena v temen plašč kot čarovnik se smuka naokoli...« naredila je premor in srknila kavo. Vse skupaj je bilo kar strašljivo. Prijetna kavarna se mi je zazdela grozna. Porinila sem misli stran in se osredotočila na Amandino pripovedko.
»Torej. Ta pojava ugrablja otroke. Policiji ni jasno zakaj. Nikogar ne izsiljuje, le...ugrabi jih...« Ponovno je naredila premor in igriznila v rogljiček. Tudi jaz sem posegla po svojem, nakar me je vprašala: »Slediš?« Živčno sem pokimala, Amanda pa je nadaljevala:
»Menda jih skriva v Gallowayskem gozdu. Ne vedo kje. Izginulo je že...«
Zagledala se je v zvonček nad starinskimi vrti kavarne. »Koliko?« sem jo vprašala in jo zbudila iz zamaknjenosti.
»Izginilo je že deset otrok iz tvoje soseske. To je vse kar vem.« je končala.
»Jaz..Iti moram!« sem zajecljala in burno vstala: »Nasvidenje!« sem skoraj kriknila in stekla na (Zdaj že temno) ulico. Ustavila sem se nekje med Rosesovo in Blinkyjevo cesto, ter se zadihano naslonila na stavbo. Nisem točno vedela, kaj me je razburila, da sem tako zdivjala stran. Postalo m je žal, da sem petinosemdesetletno strako pustila samo. »Kar je je« sem zamrmrala po krajšem razmisleku.
Napotila sem se proti gozdu. Tam sem se, kot na začetku za nekaj minut ustavila. Potem sem v soju uličnih luči opazila Wishleyino postavo. Zaradi tega sem hitro šinila v gozd.
Tekla sem. Bala sem se vsakega drevesa, vsakega lista in vsakega grma. Vsak zvok in vska senca me je prestrašila in me, kot človek porinila naprej.
Vedela sem, da se bom morala ustaviti. Ne morem večno teči! S težkim srcem sem se ustavila in se ozrla proti smeri iz katere sem prišla. Sama tema. Zjutraj ne bom več vedela v kateri smeri je mesto....
»Končno! Tu sta!«
»Gospod! Prinesla sva kar ste potrebovali!«
Pokukala sem izza drevesa in zagledala temno-siv terenec. Iz njega sta lezla dva debelušna moža. Večji mož, ki ju je očitno čakal je stal pri velikem hrastu. Okoli njega je stalo pet manjših postav. Debelušna moža sta se končno zbasala iz terenca in šla do mošškega oblečenega v črno. Kratko so si pokimali in črna postava se je obrnila k drugim, manjšim.
»Halo?! Kaj čakate?! Saj vem, da poznate postopek!!! DVIGNITE ŠKATLE!« je zakričal na njih, da me je zmrazilo.
Manjše postave so pohitele proti sivemu terencu. Spotikali so se drug ob drugega, medtem, ko sta debelušna moška renčala na njih, zame nerazločne besede.
»Hitro Swily! Primi!«
»Ja Jack!«
»Alissa! Pohiti prosim! Potrebujem pomoč!«
»Že prihajam Anna!«
Vse sem gledala z odprtimi ustmi. Cenila sem njihovo pozitivnost ob temu groznem življenju. Tekli so, sodelovali in vse, kar si človek lahko zaželi. Občudovala sem njihovo usklajenost.
»Ej!« mi je nekdo šepnil na uho in mi, še preden bi izrazila svoje presenečenje pokril usta z roko.
»Kdo...Za vraga si ti? Kako si drzne...«
»Pssht! Utihni! Bi rada, da naju najdejo?!?«

To je nov del! Vsakega komentarja, kritike in lajka bom vesela!
Vsem bralecm hvalaaa!
LYSM!!
Lp,
P1