Sobota 14
Ashley
Nenadoma pa, zaslišim v ozadju krike. Zvenijo kot Kallyni. Ali je to res potegavščina ali pa…kot da se že prej nisem dovolj zavedala resnosti situacije se je zdaj še bolj. Utihnem in prisluhnem zvokom telefona, morda bom izvedela kaj ključnega. Številka kmalu prekine klic.
Tiho sedim v naši dnevni sobi na kavču zavita v mehko odejo. Prešine me ideja da bi lahko poiskala številko v telefonskem imeniku. V okvirček za iskanje telefonskih številk vpišem to ki me je prevkar klicala. Na zaslonu se izpiše »številka ne obstaja« morda sem se zmotila, poskusim še enkrat, še dvakrat, trikrat a nič sreče. Vedno en in isti izpis »številka ne obstaja.
Z zadnjim kančkom upanja se spomnim da se je Kally morda z avtobusom odpravila k babici v sosednje mesto. Pokličem babico. »Živjo babi!«
»Kaj kdo si ti?«
»Tvoja vnukinja, Ashley«
Nekaj časa se iz druge strani sliši mučna tišina. Zdi se kot da nekdo premišljuje.
»Tole bo pa pomota, nimam vnukov, niti otrok« pove. Čudno, kolikor vem nima problemov z demenco…ali pač.
»Ali je tam Kally Fowler?«
»Nobene Kally ne poznam, nasvidenje«
Okej. Zdaj imam pa res dovolj. Mislim, kaj se vsi gredo, babi kar vse pozabi, mama in Kally izgineta, to res ni več normalno. Razmišljam. Strah me je. Pogledam po sobi. Na steni visijo slike. Tako imenovani uokvirjeni spomini. Spomini, edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti.Ampak, alk je res? Zdi se mi kot, da sem še bolj sama kot prej. Prej sem bila le neopazna, zdaj pa se mi zdi kot, da ne obstajam, kot da se me nihče ne spomni, da so izgubili edino stvar brez roka trajanja -spomin. Ni mi mar. Želim si le, da bi bilo vse po starem. Da bi mi Kally težila, da bi me mama nadlegovala z vprašanji o šoli, da, da…
Zunaj je že skoraj svetlo, očitno sem res zelo dolgo razmišljala, to je čisto meni podobno. Najraje plujem v svojih svetovih domišljije, se utapljam v jezerih misli, iščem navdih…Sredi mojih misli k mojih mislih pozvoni na vratih…
`~~~~~~`~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
vsem bralcem zgodbe se opravićujem, ker sem prejšnji teden pozabila objaviti novi del...sorry
Lp Loons
Ashley
Nenadoma pa, zaslišim v ozadju krike. Zvenijo kot Kallyni. Ali je to res potegavščina ali pa…kot da se že prej nisem dovolj zavedala resnosti situacije se je zdaj še bolj. Utihnem in prisluhnem zvokom telefona, morda bom izvedela kaj ključnega. Številka kmalu prekine klic.
Tiho sedim v naši dnevni sobi na kavču zavita v mehko odejo. Prešine me ideja da bi lahko poiskala številko v telefonskem imeniku. V okvirček za iskanje telefonskih številk vpišem to ki me je prevkar klicala. Na zaslonu se izpiše »številka ne obstaja« morda sem se zmotila, poskusim še enkrat, še dvakrat, trikrat a nič sreče. Vedno en in isti izpis »številka ne obstaja.
Z zadnjim kančkom upanja se spomnim da se je Kally morda z avtobusom odpravila k babici v sosednje mesto. Pokličem babico. »Živjo babi!«
»Kaj kdo si ti?«
»Tvoja vnukinja, Ashley«
Nekaj časa se iz druge strani sliši mučna tišina. Zdi se kot da nekdo premišljuje.
»Tole bo pa pomota, nimam vnukov, niti otrok« pove. Čudno, kolikor vem nima problemov z demenco…ali pač.
»Ali je tam Kally Fowler?«
»Nobene Kally ne poznam, nasvidenje«
Okej. Zdaj imam pa res dovolj. Mislim, kaj se vsi gredo, babi kar vse pozabi, mama in Kally izgineta, to res ni več normalno. Razmišljam. Strah me je. Pogledam po sobi. Na steni visijo slike. Tako imenovani uokvirjeni spomini. Spomini, edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti.Ampak, alk je res? Zdi se mi kot, da sem še bolj sama kot prej. Prej sem bila le neopazna, zdaj pa se mi zdi kot, da ne obstajam, kot da se me nihče ne spomni, da so izgubili edino stvar brez roka trajanja -spomin. Ni mi mar. Želim si le, da bi bilo vse po starem. Da bi mi Kally težila, da bi me mama nadlegovala z vprašanji o šoli, da, da…
Zunaj je že skoraj svetlo, očitno sem res zelo dolgo razmišljala, to je čisto meni podobno. Najraje plujem v svojih svetovih domišljije, se utapljam v jezerih misli, iščem navdih…Sredi mojih misli k mojih mislih pozvoni na vratih…
`~~~~~~`~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
vsem bralcem zgodbe se opravićujem, ker sem prejšnji teden pozabila objaviti novi del...sorry
Lp Loons
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Sej je dobr no važn da si ga zdej napisala
drgač pa;
:heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse:
lp MACA
drgač pa;
:heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse:
lp MACA
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw kriminalka. Dobra je:thumbsup:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
NAJBOLJŠA ZGODBA KAR SEM JO BRALA V ŽIVLJENJU!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
ZAKAJ, AMPAK ZAKAJ NEMORE BITI NOVEGA DELA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! PROSIM!!!!!!!!!!!!!!NA KOLENIH TE PROSIM DA OBJAVIŠ NOV DEL!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! :sob::sob::cry::sob::cold_sweat::sob:
ZAKAJ, AMPAK ZAKAJ NEMORE BITI NOVEGA DELA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! PROSIM!!!!!!!!!!!!!!NA KOLENIH TE PROSIM DA OBJAVIŠ NOV DEL!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! :sob::sob::cry::sob::cold_sweat::sob:
0
Moj odgovor:
Svetovalnica
vera
plisss rabm nasveteee!
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(48)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(66)
Nič posebnega , že vse vem.
(27)



Pisalnica