Sedel sem poleg Kay in čakal, da bo začela govoriti. Chloe se še zmeraj ni zbudila. Videl sem, da je Kay težko.
"Si v redu?"
Sem rekel.
Prikimala je.
"Oprosti."
Odkimal sem.
"Vzemi si čas."
Zavzdihnila je.
"Skratka vse se je začelo s Harrisonom. Saj veš, da sem od nekdaj sanjala o njem in takrat, ko me je povabil na ples, sem bila pravzaprav presrečna, saj veš," prikimal sem. "Šele kasneje sem ugotovila, da je bilo vse to le prevara. Prevara s katero so me lahko zvlekli v njihove kriminalne posle."
Malenkost se je zatresla.
"Kaj?" sem rekel.
Prikimala je.
"Potrebovali so nekoga takega kot sem jaz, pametna, odlična dijakinja za katero *i*nihče*i* nikoli ne bi posumil, da bi se ukvarjala z nečem takim."
Zajel sem sapo.
"Zafrkavaš se ne?"
Odkimala je.
"Na žalost je res," stisnila je ustnice. "*i*Skratka*i* potem tistega večera, ko sva se midva sprla, sva jim pravzaprav le še pomagala. Sprla sem se z edinim človekom, ki bi me držal nazaj od česa takega," otožno me je pogledala. "Tistega večera me je potem našel Harrison. Moraš razumeti kako zelo žalostna sem bila od tistega kar se je zgodilo na plesu in verjela sem čisto vsaki besedi, ki jo je izrekel. Ves ta čas je samo manipuliral z mano. Šepetal mi je o tebi, o vsem tem kar bi lahko dosegla jaz in on. In jaz sem mu nasedla." Kayin glas se je malenkost zatresel.
"Vedel sem," sem zarenčal ter stisnil pesti. "Sovražim ga."
Ves ta čas sem vedel, da se za Harrisonom ne skriva nič dobrega.
"James, tako zelo mi je žal," je rekla in pogoltnila solze ter mi stisnila roko. "Če takrat zraven mene ne bi bilo Harrisona bi naslednji dan prišla do tebe in se ti opravičila. Ni šans, da bi zaradi tako majhnega spora prekinila najino prijateljstvo. A Harrison je spremenil moje misli. Naslednji dan se potem nisem prikazala v šoli. Sva pa se srečala na najinem skalnem previsu kajne?" šibko se je nasmehnila, čeprav se je videlo, da ji je bilo hudo. "Takrat sem bila še zmeraj pod vplivom Harrisonovih besed, nisem te hotela videti, nisem verjela, da bi me lahko razumel. V svoji glavi sem si med nama narisala zid," zahlipala je. "Ta zid ni deloval kot moja obramba, pravzaprav nasprotno. *i*Uničevalo*i* me je. Najino prijateljstvo je bila edina stvar, ki bi me takrat lahko povlekla iz tega. Jaz pa sem jo zatrla."
Ena sama solza ji je stekla po licu.
Debelo sem pogoltnil in jo objel okoli ramen. Bilo je težje poslušati kot sem si mislil.
*i*Zid, zid, zid...*i*
Spomnil sem se na to kako sem se počutil ob vsemu temu.
Zveni čudno, ampak ta njen zid sem *i*občutil.*i*
"Si v redu?" je rekla Kay, ko me je videla kako sem strmel v prazno.
"Ja, oprosti. Nadaljuj."
Prikimala je.
"Skratka, če pogledam za nazaj bi se mi takrat moralo posvitati, da je pri vsemu temu zraven tudi Anna. Pravzaprav je ona v to povlekla Harrisona. Harrison pa mene," zavzdihnila je. "Samo, da ti bo jasno, takrat nisem imela še nikakršne ideje v kaj se bom spustila. Pojma nisem imela o ničemer. Ničesar mi nista želela povedati. Spomnim se kako pod vplivom Harrisonovih besed, sem še zmeraj bila. Takrat smo se zmenili, da gremo ven, nista povedala kam, s kom še, samo rekli smo, da se dobimo."
Prikimal sem. To takrat sem slišal.
"Preden nadaljujem," je rekla Kay in me malenkost čudno pogledala. "Kako si se takrat splazil notri v tisto stavbo? Kako si sploh vedel, da sem tam?"
Ugriznil sem se v ustnico.
"Sledil sem vam," sem se nerodno nasmehnil.
"Aha, zdaj mi je jasno."
Njen obraz se je malenkost pomračil.
"Skratka, takoj, ko naju je Anna pripeljala do tja, sem vedela, da nekaj tam ni v redu. Nekaj res res ni bilo v redu. Tako strah me je bilo," je zamolklo rekla. "Takrat sem ugotovila, da naju je Anna pravzaprav pripeljala v samo skladišče drog. Vse tiste škatle, vse vrečke, vse tisto so bili kilogrami prepovedane robe, ki je potem od tam odšla naprej. Vsi tam pa smo pri tem pomagali," je rekla Kay in glas se ji je zopet začel tresti. Jaz pa preprosto nisem mogel verjeti kaj vse slišim.
"Anna je vedela, ko vaju je pripeljala tja?" sem tiho vprašal.
"Verjetno. Ampak kasneje je tudi ona ugotovila, da nas je pravzaprav pripeljala v *i*pekel.*i*"
Kay me je iz nenada pogledala s solznimi očmi.
"Takrat, ko si se priplazil notri... ubili bi te," je šepnila. "Vse u-ubijejo. Čisto vse. Vse, ki želijo karkoli škodovati njihovem poslu," Kay je odkimala in solze so ji začele teči po licih. "V-videla sem, na lastne oči, k-kako so ubili nekoga. Samo pobegniti je hotel od vsega i-in en strel p-pa ga ni bilo v-več," zahlipala je in si poskusila sproti brisati solze.
Jaz pa sem bil tako v šoku, da nisem mogel narediti čisto ničesar.
"Oh, Kay, hej, ššš, v redu je," sem šibko izdavil in jo stisnil k sebi, želel sem si, da bi bil bolj uporaben a kaj, ko se je sestavljanka vedno bolj sestavljala, vsak košček se je bolj prilegal k drugemu.
"U-ubili bi t-tudi tebe. Tako kot nešteto ljudi pred tabo," je izdavila Kay. "Nisem t-te mogla samo pustiti. Takrat sem tvegala o-ogromno," stresla se je, ko se je vsega spominjala. "Ko si odšel, s-so, so, s-so..." ni mogla dokončati stavka. "So m-me p-pretepli."
Zajel sem sapo in moje srce se je skoraj ustavilo.
"O, Kay, o Kay," komaj sem dihal. Predstavljal sem si ubogo Kay...
Kako sem lahko sploh pomislil, da...
*i*In vse to zaradi mene.*i*
Zakopala je glavo v mojo ramo, božal sem jo po laseh in moje srce se je lomilo, vsak košček telesa si je želel, da bi jo lahko obvaroval pred vsem tem. Pa je nisem. *i*Spodletelo*i* mi je.
"I-in nekako ti je še u-uspelo izmakniti e-eno vrečko z drogami," je rekla Kay in en kotiček ustnice si je čeprav samo za milimeter povzdignil navzgor. "Na žalost si naletel na Billa, ki ti je seveda *i*prijazno*i* vzel vrečko," spet se je zresnila. "Takrat se mu je zmešalo. Bil je jezen na *i*vse*i*."
Stisnil sem pesti.
"Tako žal mi je Kay," sem rekel z zlomljenim glasom. "Nikoli si nisem mislil, da..."
Kay je odkimala.
"Naj ti ne bo," malenkost se je pomirila. "Bill je bil prav zaradi tega tako idealen za vse to. Noben nikoli ne bi posumil njega. Perfektni učitelj ane? Tudi jaz sem tako mislila," je rekla jezno.
Nato sem se spomnil.
"Takrat me je še spraševal o tebi," sem rekel.
Skomignila je.
"Jah. Mogoče je mislil, da sem ti kaj izdala."
Odkimal sem. Nisem mogel verjeti.
"Torej je bil on glavni pri vsemu temu?"
Zmajala je z glavo.
"Ne vem. Težko je reči glavni. Verjetno se vse to dogaja tudi kje po drugih državah. Verjetno je vse povezano."
Prikimal sem.
Nadaljevala je.
"No, potem se je vse začelo še bolj zapletati. Takrat sem rekla, da ne bom zraven pri vsemu temu. Da se ne grem več," zavzdihnila je. "Ko bi bilo vsaj tako preprosto. Začeli so me izsiljevati," zopet se je stresla. "Ko si enkrat tam notri, ne moraš več ven."
Žalostno me je pogledala.
"Potem se je prikazala še Chloe in začela sem se počutiti grozno. Opazovala sem vaju, kako sta srečna, poskusi verjeti kako zelo sem pogrešala oba. Tebe in Chloe. Ampak nisem mogla nazaj. Ni šlo več samo zame," njene oči so izražale bolečino. "Začeli so me izsiljevati z mojo družino. S tabo. S Chloe. Z Lucy. Z vsemi ljudmi, ki mi največ pomenijo," skoraj se je zlomila. "Zato sem bila takrat tako jezna, ko sta brala moj dnevnik. Mislila sem, da bosta kaj odkrila. In če bi, bi ubili mene. In vaju," spet so se ji oči napolnile s solzami. "To je mafija, James. To so ljudje. Proti katerim ne moraš *i*nič*i*."
Komaj sem še poslušal. Vse skupaj je bilo preveč zame. Kako sem lahko pustil Kay? V vsemu temu.
Začel sem videti megleno zaradi solz in moj srčni utrip se je zopet povečal.
*i*Ne. Prosim ne.*i*
Začel sem težje dihati.
"James?!" Kay me je stresala za ramena.
Streznil sem se.
"Oprosti," se je opravičevala. "Oprosti, če je to preveč zate," je jokala.
"Ne," odkimal sem. "V redu sem. Prosim nadaljuj."
Počasi je prikimala in se prepričala, da sem res v redu, potem pa nadaljevala.
"Nekega dne sem se potem uprla. Res res uprla. In potem... so ugrabili Lucy." Zajokala je še močneje
Zajel sem sapo. *i*O, ne, ne, ne.*i*
"Ne ..."
"Ja," je zahlipala. "Na žalost j-ja. Tako malo je manjkalo, da bi jo u-ubili. Vseeno jim je, če j-je šestletna punčka," obrisala si je oči. "V-vseeno jim je. Ampak ti sam veš koliko mi Lucy pomeni. Tega nisem mogla dopustiti. Prisegla sem, da ne bom odstopila od vse te a-akcije. Prisegla sem, da se ne bom več upirala," zaškrtala je z zobmi. "Grozno je bilo. A vsaj Lucy se je vrnila živa in zdrava. Takrat sem vaju s Chloe hotela tudi opozoriti. Ampak bilo mi je jasno, da se je zdelo kot, da sem jo jaz ugrabila. Jasno mi je bilo, da si jezen name. Jasno mi je bilo, da ti je dovolj in ne boš poslušal tega kar sem želela reči."
"Ne," sem rekel. "Žal mi je... Moral bi..."
"Ne, James. Ničesar ne bi moral. Šlo je za Lucy."
Zlomljeno sem prikimal a še vseeno mi je bilo grozno.
Niti v sanjah si nisem mogel predstavljati čez kaj vse je morala iti Kay. In jaz nisem bil tam, ko me je najbolj potrebovala.
"Tedni so minevali in ves ta čas sem iskala plan kako bi zbežala od vsega tega. Brez, da bi bil kdorkoli od vas poškodovan. In potem po nekaj časa se je uprla še Anna. Hotela je zbežati. In ni je bilo v-več," strmela je v prazno in se zatresla. "Takrat sem dojela, da je čas, da se to konča enkrat za vselej. Nisem mogla več tako naprej. Vsak dan je bilo huje. Rekla sem, da bom Billu povedala, da bom enkrat za vselej odstopila od tega. Ne glede na to kaj bo," smrknila je in si obrisala že nastalr solze. "Rekla sem, če se lahko sestaneva nekje, kjer ljudem nisva na očeh in tako sva se dobila v tistem gozdičku. No od t-takrat n-naprej pa že veš," je rekla in kljub temu, da se je močno trudila ne pokazati čustev se je zatresla kot majhen otroček in se še tesneje privila k meni. "Povedala sem mu, da grem od vsega tega," po vsakem stavku je potrebovala malenkost odmora. Pravzaprav si sploh nisem mogel predstavljati, kako zelo težko ji je moralo biti. "I-in potem mi je g-grozil," je rekla ter glavo zakopala v roke. "I-in p-potem s-sem g-ga u-udarila, t-ter v-vzela pištolo," začela je intenzivno jokati. Tudi jaz nisem mogel več ničesar zadržati v sebi. Želel sem jo pomiriti, a bilo je težko, ko sem se še sam lomil v sebi. "I-in nato s-sem ga u-ustrelila," njeno telo se je treslo kot v najhujšem mrazu. "N-nikoli nisem h-hotela, J-James," je zastokala. "Nič od tega nisem hotela!" se je iz nje izvabil obupan krik.
"V-vem Kay," sem zahlipal in jo stisnil k sebi. "R-razumem."
Odkimala je.
"T-tako žal mi je. Za v-vse. N-nikoli si n-ne bom oprostila za vse to," je posmrkala in obup v meni je postajal vse večji, ko sem jo gledal tako.
"Kay, prosim," sem zajokal in ji dvignil brado, da me je pogledala v oči.
"Ne, J-James, s-sovražim s-se ..."
"Nehaj," sem rekel obupano. "Prosim."
Zahlipal sem.
"Poslušaj me, v redu bo," globoko sem vdihnil. "V redu bo. N-ničesar nisi storila narobe. V redu bo," sem ponavljal. "V redu *i*bomo*i*. Prišli bomo iz tu. Prišli bomo iz tu, šli na policijo, *i*vse*i* bodo zaprli. Čisto vse. Do zadnjega. In vse bo spet v redu," hlipala je. "Me slišiš? Vse. Bo. V. Redu."
Njeno dihanje se je malenkost umirilo.
"T-tako žal mi je," debelo sem pogoltnil.
"*i*Vem. Vem.*i*" božal sem jo. "Vem. Ššš. Kar jokaj. Zdaj si na varnem," glavo sem zakopal v njene lase in nenadoma se je čisto vsak delček mojega telesa sprostil. "Zdaj si tu. Z mano. Na varnem."
*i*Jagode.*i*
Njeni lasje so dišali po jagodah.
----
omojbog i cant🥺 ce ma kdo kksno uprasanje... bahaha drgac pa let me know kako se vam zdi🫶