Tiho sedim pred učilnico. Globoko vzdihnem in vstopim.
Ne, hecam se. Klepetam s prijateljicami. Zabavno je. Klara ravno razlaga, kako jo je njena sestra udarila v
čelo. Smejemo se. Še pet minut je do začetka ure. Nekatere omenjajo ocenjevanje. Pretvarjam se, da mi ni
mar. Naredila sem, kar sem naredila, nočem se obremenjevati. "Pa itak je samo teorija," si skušam
dopovedati.

Učiteljica pride. Počasi odpre vrata ter nas spusti noter. Pogleda nas s svojim strogim
pogledom. Posedemo se v klop ter še malo pokramljamo. Zadnjo minuto prihiti Pija. Učiteljica prebira
elektronsko redovalnico. S Pijo si izmenjava še nekaj besed o skavtih. Nato učiteljica vstane. Vsi
utihnemo razen Agnes in Pavle, ki zagotovo govorita o neki zelo pomembni stvari. Učiteljica ju grdo
pogleda. Zahihitata se in utihneta.
Začnemo s snovjo, ocenjevanje bo počakalo. Snov je dolgočasna kot vedno. Niti ne trudim se,
da bi me zanimala. Obrati zmanjšanih kvintakordov me dolgočasijo skoraj tako kot fizika. Delamo neke
naloge. Seveda jih ne znam. Ne trudim se, da bi jih rešila pravilno. Le čakam, da bo skupina pametnih
deklet povedala pravilen odgovor. Medtem se kot vedno zamislim. Razmišljam o epskih filmih. Veliko
bolj vznemirljivih kot realnost.

Zraven še rišem. Ravno ko razmišljam o Pogumnem srcu, se zdramim in vidim, da me
učiteljica gleda. Ves razred molči. »Kakšen je prvi obrat zmanjšanega kvintakorda?« me vpraša tiho.
Nekaj hočem reči, a iz mene pride seveda napačen odgovor. Učiteljica me še naprej prebada s svojimi
ledenimi očmi. Nočem se ponižati pred njo, zato jo še jaz gledam nazaj resnobno. V tem trenutku me
spominja na sadističnega učitelja v Ritmu norosti. Samo še oklofutati bi me mogla. A tega seveda ne stori.
»Če bi toliko časa posvetila teoriji kot packanju, bi bilo zelo dobro!« Pokimam. Ne vem, kako naj se
odzovem. Samo tiho sedim in molčim.
Pouk se nadaljuje. Bolj se trudim. Še dvajset minut do konca ure. Učiteljica začne spraševati.
Povleče listek. Molim Boga, da ne bom vprašana. Srce mi utripa kot ura. Moja želja ni uslišana. Ravno
mene izbere. Čutim kri po žilah in roke se mi tresejo. Zapeti moram deseto nalogo. Ravno tista mi ni šla,
jebela cesta. Vse popolnoma zafušam in se počutim sramotno. Živa groza. Nekateri se mi tiho smejijo.
Učiteljica me grdo gleda. Dobila sem dva.

S cmokom v grlu se usedem nazaj v klop. Srce mi že prav razbija. Hočem se domisliti kakšne
šale Rickyja Gervaisa, a to me le še bolj spravlja na rob solz. Sovražim cmerjenje in skrivam svoja čustva.
Skušam si dopovedati, da dva spet ni tako slaba ocena. Postanem jezna. Jezna nase, jezna na učiteljico in
jezna na ves svet. Na zunaj delujem vsakdanje, a v meni divja vihar. Konec ure je. Poberem svoje stvari in