ZDAJ
Dvignem pogled in se uzrem po šolski jedilnici, mimogrede pa pustim pogled, da zatava na mesto poleg mene. Prazno je. Sama sem pomislim. Vem, da ni prav, da se smilim sama sebi, saj sem si sama kriva. Iščem izhod v sili a namesto tega zagledam Nano. Sedi poleg klape razrednih afen, ona moja nekdanja zaupnica, prijateljica, oseba, ki mi je pomenila vse...kot sem povedala, sama sem si kriva, zato kje sem, kaj počnem in navsezadnje tudi za to *i*KDO SEM*i*. Kdo sploh sem? Stara jaz oseba, ki sem jo poznala sploh ne.
Ko bi le lahko izbrisala tisti dan...

TAKRAT
"Veš za šolski literarni natečaj. Seveda veš, saj boš sodelovala, a ne?" reče Nana medtem, ko je s pladnji v rokah hodiva proti najini mizi, v kotu jedilnice, ki nama je všeč že od prvega razreda.
"Mogoče pa res...ti boš?" zamomljam čeprav me že stiska v želodcu, vem, da bo seveda bo.
"Jah, sej ti to veš. Risala bom in itak bo zgledalo BUM!" bum poudari in se zahihita.
"Mnjljah, mleh." odgovorim saj ne vem kaj naj rečem. Saj pa tudi ne, da bi kaj lahko. Čutim kako mi razbija srce in ne vem več kako dolgo bom še jo lahko poslušala.
"Itak, pa mi je Žan zadnjič rekel, da FUL lepo rišem." reče in zardi.
Po hrbtu me oplazi hlad, ne zmorem več. Prvo o risanju, ki ve koliko mi pomeni in da je to edino kar še imam. Zdaj pa še Žan, ki ga poznam že od vrtca in mi je všeč že vse od prvega razreda, ko mi je posodil svoj avtomobilček, ko sem jaz doma pozabila igračo, ki bi jo naj prinesla v šolo.
"Pozabila sem zvezek v omarici." se zlažem pustim svoj pladenj na mizi in že tečem proti stranišču. Po poti se skoraj zaletim v hišnico go. Ljubić in si zaželim, da bi bila ona, ki je vedno nasmejana in vesela. Ampak jaz sem jaz, še pod krinko bi me vsakdo prepoznal...Tresknem z vrati stranišča in se sesedem na pokrov straniščne školjke. V meni nastaja nevihta. Zaihtim in zajočem. v prsih mi divja srcem, tresem se, in vse me stiska. Seveda kdo bi sploh opazil mene, Žan...kje pa. Kaj šele moje risnaje. navadna zguba sem. to je tisto kar mi življenje sporoča. V želodcu me stisne obrnem se hitro odprem pokrov in že vse gre iz mene.
"Daj no, saj zmoreš pokaži jim..."govori glas , ki mi je še tako znan.
"Nehaj" pomislim "Čisto podobna ti postajam!"

ZDAJ
Morda vam je čudno, da se sploh nisem predstavila, opisala... Zdaj vam povem: NE BOM SE! Nisem pomembna toliko jaz, moje ime, moj videz, kot moja izkušnja. Ne želim, da jo še kdo doživi. Moj videz bi jo le osenčil, saj že to če rečem, da sem prikupna temnolaska s pasom, ki ima premer enak kot čepek plastenke, boste mojo zgodbo videli drugače kot če rečem, da sem dekle s prekomerno telesno težo. in vse kakor videz ne pove noč velikega o mojem obnašanju. Videz ni vse. Lahko pa vam povem, da sem temperamentna kot moj oče, enaka kot moja sestra, edino takšna nisem kot bi si žalela, da bi bila...takšna kot moja mami, oseba, ki je bila topla, prijazna, angelska in na katero me veže le še spomin na njen obraz in na njene ustnice, ki pojejo uspavanko Balu baleri.
Dvignem pogled in se zavem, da je jedilnica prazna. Pogledam na uro obešeno na mastni steni, in zagledam, da kazalec kaže že deset minut čez začetek ure. Brez veselja se odpravim iz jedilnice in zavijem do razreda v katerem že poteka pouk.
"Gospodična zamuja!" reče učitelj Silvan.
V odgovor zamrmram nekaj podobnega opravičilu in se sesedem v prazno klop.

TAKRAT
Spustim vodo in iz torbe potegnem telefon, ki je razbit, saj si več z nono ne moreva privoščiti. Nani bom vrnila, res ji bom. Osem let že stojim v njeni senci...osem let. Njena senca se vedno bolj veča. Kaj pa jaz? Postajam vedno manjša. Ne, ne prenesem več.Odprem aplikacijo Instagram in si hitro usvarim profil z imenom Clickme210. Kliknem na Nanin profil in odprem pogovor:

Clickme210: Hoj!
Nana.like: Kdo si?
Clickme210: OMB, me res ne prepoznaš?
Nana.like: Ne, kdo si?
Clickme210: ŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽ...
Nana.like: Kaj Ž? Kdo si? Povej! Blockala te bom!
Clickme210: Ne. Js te bom.
Nana.like: BTW, kdo si?
Clickme210: Ne js, ti. Ti si pomembna punči.
Ojoj, kaj počnem? Kaj je z mano? Ampak prsti me več ne upoštevajo.
Clickme210: No, lepo rišeš, a ne?
Nana.like: Koko pa ti to veš?
Clickme210: Poznam te bejbi. ;)
Nana.like: Jst pa tebe ne.

Dovolj bo jaz. Pogledam v zgornji desni kot telefona in vidim, da do vsak čas začetek naslednje šolske ure. Odhitim v razred, nato vidim le še koščke: Nana, Žan, smeh, pogovor učitelj, snov, solze, ki kapljajo na moj zvezek kot se obup zliva v mojo dušo...in Nanin *i*začuden*i* pogled. Po koncu pouka se odvlečem domov. Ude imam težke, ko pridem do vlažnega plesnivega bloka z napihnjeno luščečo se fasado. Odklenem vrata tedaj pa zagledam Jako, fanta enako starega kot jaz, ki od daleč zavpije in proti meni vrže mešanico blata in listja.
"Ups, glej jo blatno kraljico." se posmehne.
"Zgini." siknem. Res se spreminjam. Kaj je z mano? V glavi mi odmeva refren: *i*"Žeznanopazisežeznanopazise"*i*.
"Ockej, LEDENA KRALJICA." reče, se premakne pred vrata, in v moj obraz frcne še en košček blata.
Zavijem z očmi ga odrinem in presenetim še sebe. Odprem vrata in zakorakam proti dvigalu. Že hočem stisniti na gumb za šesto nadstropje, ko zagledam napis *b*V OKVARI*b*. Resno, valda blok v katerega pahnejo problematične *i*družine*i*, če bi se nam lahko tako sploh reklo in seveda dvigalo pač ne bo delovalo, servisa pa tudi ne bo. V hipu, ko to pomislim v srcu začutim zbodljaj krivde. Nona je tvoja družina, ne nodi ne fer do nje. *b*Vedno*b* vse naredi zate. Spogledam se s stopnicami in se začnem vzpenjati po njih. Imam čas...ta stavek mi odzvanja po glavi. Ja, vsaj to še imam: čas, nono in sebe. Hodim po stopnicah in sem vedno bolj zadihana, ampak vseeno mi je. Začne se mi vrteti, ampak nadaljujem. Hodim in gledam navzdol, saj me ne zanima koliko stopnic je še pred mano... Hodim in vidim umazanijo. V tej umazaniji pa vidim sebe. Jaz sem tista mala smetka, majhna in nepomembna, po kateri vsi hodijo...
"Tako je...*i*maščuj se*i*" pravi glas v meni.
"Pusti me pri miru, nikoli ne bom takšna kot si *b*TI*b*!" v glavi kričim...oziroma se popravljam vse v meni kriči vse me tišči, ne zmorem več ne morem in ne bom zmogla. Ne želim si, da bi zmogla. Zakaj jaz? Zakaj jaz? Jaz majhna in nepomembna si... Ne povedi ne smem dokončati.
Končno prispem na vrh in se sprehodim po dolgem temnem, plesnivem hodniku. To sem jaz. Odvratna plesen. Medtem, ko je Nana angel, lepo nebeško bitje, ki ga imajo vsi radi. Postane mi slabo in začutim nenadzorovano bitje srca. Ona vedno v svojem *i*angelskem*i* siju, jaz pa poleg nje v njeni umazanini...v tistem kar vedno preloži na *i*mene*i*? Je ta prepovedana misel resnična? Se to dogaja že osem let?
Pridem do lesenih vrat na koncu hodnika. Zazrem se vanje. In zagledam...nič temnino. Vse okoli mene se kljub poltemi na hodniku začne temniti. Ne čutim več tal pod nogami. Glava mi omahne in z njo močno tresknem ob les. Hitro iz torbe pograbim ključe in odklenem. Vame bušne para in vonj po zelju. Nikoli ga nisem marala, mislim zelja. Ampak nona ga vedno kuha in pravi:
"*i*Zdrav okušček, za zdrav trebušček!*i*"
Jaz se ji zmeraj smejim in pospravim krožnik do konca.
Zdrznem se in pred sabo zagledam nono. Ljubeče me objame in reče: "Sem že mislila, da bodo vdrl.", jaz pa sem prvič v tem dnevu srečna in si mislim oziroma vem da, me ima vsaj nekdo *i*rad*i*.
"Ne skrbi nona, samo jaz sem bila...mislila sem, da sem pozabila ključe in sem že začela trkati, nato pa sem jih zatipala v žepu." se nasmehnem in zlažem. Oblije me občutek krivde. Nato pomislim: "*i*Laži so včasih lepše od resnice.*i*".
"Kosilo ob treh ljubica" reče in izgine v kuhinjo. Kuhinjo, če bi se ji sploh lahko tako reklo. S tem mislim skromen element s štedilnikom, umivalnikom in nekim zmazkom podobnim pečici. Elemente moram vedno odpirati nežno in previdno. Predal, pa moram podpreti z drugo roko...elementi so stari več kot pol stoletja. Sprehodim se čez dnevno sobo oziroma babičino spalnico in odprem stara lesena vrata. Vame bušne svetloba. Vstopim in zaprem vrata za sabo. Razgledam se po svoji sobi, ki je kar velika v primerjavi z drugim delom stanovanja. Torbo odložim v kot pisalne mize z dvema stoloma, "Še sreča, da je z njo vse v redu pomislim.". Sama zlezem že na zelo majav pograd, natančneje na zgorno posteljo, spodnja postelja pa sameva tako kot ni več tistih veselih večerov, ko sva se pogovarjali o najbolj smešnih trenutkih tistega dneva. Zagledam se skozi veliko okno ki prekriva skoraj pol stene. To je meni najlepša stvar v tej sobi...razgled, skozi okno vidiš vse, vidiš svet in naravo, ne samo žalosti. Okno razprostira razgled proti zahodu, nekam tja...proti njej. Vsakič, ko pogledam skozi okno se počutim kot, da bi bila pri meni. Zdaj pa je tam *i*na drugi strani*i*. Nenadoma pa me v trebuhu stisne in se spomnim: "Nana ima vse, čisto vse." Skočim iz postelje in pograbim telefon. Vse bolj mi postaja slabo...čutim nekaj neznanega, kot nekakšen globok strah...nisem dovolj dobra, nikoli nisem bila, zato so me vsi zapustili. Ne bom si dovolila niti enega napačnega koraka več. *i*Niti enega!*i* Začutim velik naval čustev in začnem tipkati:

Clickme210: Dan Nana.
Nana.like: Ooooooooo, hei naznanc. Who si?
Clickme210: ŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽŽ...
Nana.like: Spet ti Ž-ji...je to tvoja prva črka v imenu? ;)
Clickme210: Mogoče.
Nana.like: Ohhhhhh, ja.
Clickme210: Povej mi kej o seb pa ti povem svoje ime...
Nana.like: Dans je blo v šoli ful grozn. Moja bestička se je ful čudn obnašala, mislm lahka bi mi vsej kaj rekla, al pa namignla zakaj okol hod, ko en hlod.

Okej, predaleč greš. Ampak zakaj o meni razlaga nekemu popolnemu neznancu? *i*A to počne vedno?*i* A me zato včasih druge sošolke čudno gledajo? A jim izda vse skrivnosti, ki jih ji zaupam? Nadaljujem:

Clickme210: Kak, pa je ime tvoji BFF?
Nana.like: Zakaj?
Clickme210: Vprašam. Zanimajo me stvari povezane s tabo??? :)
(Uporabim stavek značilen za Žana...)
Nana.like: Ok povem ti, ampak ti prvo povej ime!
Clickme210: Žan
Nana.like: Isto ime maš k moj sošolc.
Clickme210: Sej to sm tud js, tvoj sošolc. Kak me nis prepoznala?
...
Nana.like: Nehi se hecat.
Clickme210: Sej si 9.b, ne. Tretja vrsta levo pri pouku. Vedno skup z ..., ne?
Nana.like: OMB, res si ti!
Clickme210: Jaaaaaaaaaaaa, končn...js sem! :)
Nana.like: Hei, še enkrat, zakaj mi pišeš.
Clickme210: Všeč, si mi resno.
Nana.like: Nehi se zafrkavat...
Clickme210: Ne resn, mislm, že dlje časa se ti skušam približat ampak, pa si vedno v družbi svoje BFF, ki je itak navadna krava.
Nana.like: Ja res je krava, ampak to je omiljen izraz za njo... :(
Stisnem oči saj iz njih začno teči solze. Nek "Žanček" ji popiha na dušo in reče, da je njena BFF itak krava, in je že na njegovi strani. Ah, vsa ta lažna leta prijateljstva. V glavi vidim vse najine pogovore čez ta leta in vidim, da je vsa ta leta name gledala z viška. Ampak je bilo vse to zato ker nimam prave dru... V glavi mi zapoje refren: *i*"ustavisedovoljjebilo!"*i*.
"Imej ponos, ne bodi navadna smetka na hodniku!" pravi še *i*predobro*i* znan glas.
"Prav imaš...imela bom svoje maščevanje..."odgovorim.
Nana.like: Jutri gremo na bazen ne pozabi! Ravno kupujem kopalke in se odločam med dvema izbirama.
Clickme210: Slika prosim. Seveda, da ti pomagam izbrat. ;)
Nana.like:
________________________
| |
| PHOTO |
| |
| |
________________________
Clickme210: Ne, mislu sn, da bi poslala sebe s kopalkami...ne samo kopalk.
Nana.like: Kaj dobim v zameno?
Clickme210: Fanta.
Nana.like: Koga? Jaz imam izbranega...
Clickme210: Mene. :)
Nana.like: Oki.
Nana.like:
_________________________
| |
| PHOTO |
| |
| |
_________________________

________________________
| |
| PHOTO |
| |
| |
________________________
Katere bi kupla?

Oblije me mrzlica. Nana se je ujela v mojo past zdaj pa jo je treba samo še zaplesti.

Clickme210: Of, kors...tiste ta rdeče.
Nana.like: Oki.
Clickme210: ŽAN + NANA = LJUBEZEN
Nana.like: :)

ZDAJ
Po treh mučnih urah pouka, se odvlečem proti omaricam. Že dolgo se mi noben ne upa približati in vse to zaradi... Saj je vseeno zaprem omarico in grem domov. Ko pridem do blokov me nekaj ustavi. Nekaj ni prav... ja seveda ni. Nič ni prav.

TAKRAT
"Kosilo!" zaslišim nonin glas iz kuhinje.
"Pridem!" ji odvrnem. Odložim telefon in grem v kuhinjo. Gledam v svoje noge, opazujem premikanje... Tako počasi se premikajo, kot se nekaj že več dni nekaj počasi premika v meni. Zdi se kot, da bi me hotelo uničiti, hkrati pa je edina stvar, ki me še ohranja pri obstoju... Dvignem pogled in za mizo zagledam Jako. Ta mi prikima v pozdrav.
Jaz pa ga samo grdo pogledam: "Kaj delaš tu?"
"Nekaj blatnega imaš na obrazu...Kaj si delala *i*blatna kraljica*i*?" se posmehne.
Zajame me globoka žalost, to sem jaz...blato majhno in nevredno. Stisne me v želodcu, srčni utrip mi pospeši, zalijejo me mravljinci in kar stemni se mi pred očmi. Stečem proti stranišču oziroma vratom, ki ko jih odpreš dajo pogled na straniščno školjko brez pokrova, majhno bano in obkrušen umivalnik nad katerim visi majhno ogledalo.
Želodcu se mi vse dvigne in gre v straniščno školjko, tokrat bruham silovito. Bojim se same sebe. V očeh se mi začno nabirati solze. Odprem vrata in se zaletim Jako. Dovolj, dovolj, dovolj... Stečem skozi vhodna vrata in planem po stopnicah navzdol. Preskakujem jih po dve in končno pridem ven. Tečem tako dolgo, da pridem do klopi ob majhnem potoku. Nagnem se naprej da vidim svoj odsev v vodi, takoj zatem pa iz mojih oči privrejo solze. Solze od takrat, ko mi je umrla mami. Solze od takrat, ko sem gledala kako sestra igublja nadzor nad sabo, solze od takrat, ko je atija zlomila smrt moje mami *i*in*i* solze od takrat, ko sem gledala kako moja družina *i*razpada*i*. Pogosto razmišljam o svoji družini. O svoji mamici...Kje je? Kaj počne? A ima v nebesih novo družino? A vem, da to ni res...ščiti vse nas, nas pazi in usmerja. Njena smrt je polomila nas vse, tudi sestro, postala je vsa tesnobna, žalostna, zavračala je vse okoli sebe, postala je osorna do vseh in veliko je bruhala... Ampak jaz se mamičine smrti več ne spomnim.
Po drugi strani pa veliko tudi razmišljam o Nanini družini, ima poročena mamo in očeta, dva starejša brata... In še veliko potujejo. Hoče mi vzeti še risanje. To je edina stvar, ki me še veže z mami, namreš ona je zelo lepo risala. Vedno, ko rišem se počutim kot, da sem v njenem objemu, kot, da mi ona prestavlja roko po papirju. In tega objema mi ne bo *i*nihče*i* vzel, še sploh pa ne Nana, ki misli, da sem, navadna krava, pa še to je rekla, da je omiljen izraz.
*i*Kaj pa če...*i* Spomnim se briljantne ideje, imam načrt, kujem ga v svoji glavi, ujeta je že v mojo past, zdaj pa se še mora samo zaplesti...

ZDAJ
Začnem se vzpenjati po stopnicah bloka, dvigalo še tako ali tako ne deluje...
Veste nikoli si ne priznam stvari, ki me zlomijo vse samo vedno ovijem v vato. V več plasti stiroporja, nato pa še dam v plastično vrečko, da prerečim kakršnokoli *i*uhajanje*i*. Nato ovito čudo položim globoko v notranjost svoje duše. Ampak po določenem času vse začne pokati po šivih, a si ne priznam, nikoli si ne priznam, nočem si. Nikomur ne morem niti zaupati.
Prej si nikoli nisem niti priznala kako me je mamičina smrt zlomila na pol...na koščke. Nisem si hotela, nisem si znala, nisem želela biti šibka. Name sploh prvo ni vplivalo, oziroma vpliva nisem začutila, vse doklar ni postal zelo močen. In govorim o strahu, groznem strahu, govorim o strahu s katerim se spopada vsakdo v sebi, eni ga čutijo, drugi ne. Strah te je, da si manj vreden, da si ne zaslužiš, dovoliš drugim, da te pohodijo in vedno bolj se počutiš majhnega, tihega, osamljenega. Priznam. Strah me je tega, da sem slabša od drugih le, da se takrat še tega nisem tako zavedala. Stopnice se končno končajo.

TAKRAT
Zvečeri se, jaz pa še kar sedim na klopi ob potoku. Vstanem se in stečem domov, počutim se grozno. Bedna sem, navadna beda. Tečem in tečem. Zaslišim glasen pok in že več ne čutim tal pod nogami. Padam proti tlom, pristanem in se hudo popraskam po obrazu, saj takoj, ko se dotaknem svojega lica začutim toplo tekočino in zagledam, kri. Stisne me v želodcu.
Hudo me bolijo rebra. Kot, da bi me kdo pretepel. Bolijo me noge. Hlače pa imam raztgane. Na njih še je več krvi. Začnem se jokati na mile solze. Nikoli nisem marala krvi. Moja sestra se je svoj čas rezala, in jaz sem nekaga dne to videla, grozno je bilo, iz rok sem ji skušala potegniti majhen nožek, ampak ona se je začela, dreti naj izginem, če ji hočem pomagati. Po licih mi tečejo solze, spirajo mi kri. Komaj se dvignem in odšepam domov. Ko pridem. Že sveti Luna, lepa je in okrogla. Polna Luna je. Hočem čim prej priti v blok, v zavetje doma. Tedaj pa zaslišim šum.
"Živijo, blatna kraljica!" reče senca. Zdrznem se in se obrnem proti glasu. Zagledam Jako, ki me zgroženo pogleda, ko zagleda moje rane. Ampak to niso moje največje rane, največje imam *i*v sebi*i*.
"Kaj si delala? Zakaj imaš toliko ran?" vpraša Jaka.
Nimaš pojma pomislim, rečem pa mu: "Kaj te briga! Zakaj sprašuješ, a mi lahko kako pomagaš, ali kaj?"
Nastane tišina, ki bi jo lahko rezal. Že hočem vzeti ključe, da bi odklenila vrata pa ugotovim, da jih nimam. Gori v stanovanju so, v moji torbi. *I*"Aaaaaaaaaaaaaaaaaakajbomzdajkajbomzdajkajbomzdajkajbomzdajkajbomzdajkajbomzdaj?"*i* poje refren v moji glavi. Sesedem se na tla in v glavi mi rabija. Podobe okoli mene se začnejo vrtinčiti in podvojevati. Postane mi slabo. Hočem pogledati Luno, ampak namesto tega zagledam temo.
...
Zbudim se zjutraj, na svoji postelji. Sunkovito se dvignem, ampak me vse zaboli. Spomnim se dogodka prejšnjega dne. Kako sem prišla v posteljo? Kako je to mogoče? Pomislim na Jako. Najverjetneje se mi je režal bedak, medtem, ko sem se jaz onesvestila. Ampak potem me zalije bolečina, neznosna bolečina s tem valom, pa pridejo na plan dogodki včerajšnjega večera. Jako, ki je vrata odklenil s svojimi ključi, kako mi je pomagal priti do stanovanja, in kako me je podpiral pri vsakem koraku, ki sem ga storila. Težko je biti jezen na nekoga, ki ti je pomagal. Oblil me je poseben občutek, kot, da bi dobila novega družinskega člana, kot, da bi bil Jaka moj brat. Tedaj pa me spet zajame obup. Danes se s šolo gremo kopati na bazen, groza...

*i*ČEZ ENO URO*i*
Stojim pred šolo sama in čakam na avtobus. Nisem dobesedno sama, ampak počutim se samo. Vsi ostali najstniki na dvorišču so v skupinicah in se smejijo. Zagledam Nano. Stoji tam in se pogovarja z Žanom. To me zelo zaboli, jaz bi morala biti ona, a kaj, ko si tega ne zaslužim. Ampak *i*imam*i* načrt. Avtobus pripelje in vsi pohitimo vanj. Hitro si nadanem kapuco in pohitim. Noben se ne zmeni zame, noben me ne opazi, srečna sem zaradi tega... no delno srečna, če bi me kdo opazil, bi me takoj prepoznal. Usedem se na enega izmed sedežev v ozadju avtobusa, noben ne prisede. Nana niti ne ve, da sem tukaj, tako, da se vsede z Majo in takoj se zapleteta v pogovor. Mislim si: Čisto lepo ji gre brez mene. Ampak kmalu ji bo žal, da me je sploh kdaj spoznala.". Pograbim telefon in začnem:

Clickme210: Hajj

Ne dokončam sporočila, ko avtobus ustavi in Žan izstopi. Najbrž mu je slabo. Zagledam avto, ki se pripelje po njega. Avto izgleda kar drago. V trenutku se mi mnenje o njem spremeni: "Navaden *i*razvajen*i* mulc!" tiho prhnem. V moji glavi se izoblikuje plan. Telo me začne ščemeti. "Rane." pomislim in zaspim.
...
Nenadoma me sunkovito pribije na sedež, slišim učiteljičin glas, končno smo prispeli...
Ko pridemo na kopališče se vsi gredo preoblačit, jaz pa zavijem na stranišče. Zaklenem se na enega izmed njih in opazjem lepo urejeno stranišče z mehkimi papirnatimi brisačkami. Začnem jokati. "Z nono nisva vredni!" pomislim. Zakaj se mi to dogaja? Jokam in jokam, kot se še nisem nikoli. Vse gre iz mene: leta stanja v senci, žalost...*b*vse*b*. Sedim na pokrovki in gledam v strop. Ko pogledam na uro na telefonu ugotovim, da se vsi najverjetneje že problačijo iz kopalk. Vzamem telefon, čas je da plan *i*izvedem*i*... :
Clickme210: Hajjjjjj.
Nana.like: si vredi
Clickme210: ja, zal mi je da sem sel... zaj te nism vidu v kopalkah. :(
Nana.like:
_________________________
| |
| PHOTO |
| |
| |
_________________________

Ojoj...slika, ki jo je poslala je skrajno neprimerna, ne zelo...ampak za širšo množico pa. Moj plan uspeva. Prestavim na višjo stopnjo:


Clickme210: ves kaj, med nama nena ravno uspeva...Raje zaključiva vse to...
Nana.like: Kva pa je zaj to?
Clickme210: Nočem več bit tvoj fant...
Nana.like: OMB, ne tega mi ne mors nardit.
Clickme210: Zaključiva samo...

Stopim iz stranišča zadovoljna s svojim delom. Dam na glavo kapuco in grem proti izhodu. Avtobus odpelje in vse kar še zagledam je Nanin objokan obraz, ki gleda skozi okno. Počutim se izjemno dobro, kot se še nikoli nisem. Tako močno kot, da imam pod kontrolo vse... Šele takrat pa se zavem, da sem sama v Ljubljani, daleč od svojega doma. Zajame me obup. In kot zakleto spet zagledam Jako poleg njega pa njegovega starejšega brata. Zavijata proti avtu. Takrat pa me Jaka zagleda. Najraje bi se zjokala, spet me oblije tisti občutek bratstva.
"Hoj?" reče kot, da pričakuje obrazložilo kaj počnem sredi Ljubljane. Nevem kaj naj rečem. Težko je biti osoren do nekoga, ki ti je pomagal.
"Z šolo smo se šli kopat, pa se mi je avtobus odpeljal pred nosom..." rečem.
"Aha, rabiš prevoz?" vpraša.
"Ja...mogoče pa res prosim?" rečem.
Že sedim na zadnjem sedežu starega Fiata in s hitrostjo drvimo proti domu. Njegov brat vozi zelo prefinjeno, z Jako sta zatopljena v pogovor, ki mu pa jaz ne sledim. Iz torbe vzamem telefon:
Clickme210: In veš kaj.
Nana.like: kaj je bedak
Clickme210: Če se udeležiš likovnega natečaja bom tvoje fotke objavu, tak da niti ne rasmislaj. Itak pa rises ful grdo. Čao zguba.
Nana.like: Zakaj? :(

Preostanek vožnje gledam skozi okno. Ko pridemo pred blok, naju njegov brat odloži, sam se pa odpelje naprej. Nato pa zagledam klapo "bumbarjev", ki živijo v bogatih vrstnih hišicah blizu našega bloka:
"Hej zguba!" prvi odrine Jako.
"Kuga pa maš tu? Svojo punco, kje pa je Neža? Te je zapustla?" reče drugi.
*i*Neža?*i* To me zelo preseneti. Jaka je imel punco?
Natane ogromen pretep, vmešam se brcnem enega izmed njih in Jako odvlečem stran z veliko truda.
"Hej kaj je s tabo?" vprašam.
"Nič" reče.
"Kdo je Neža? Kaj je z njo? Tvoja punca?" vprašam. Zbode me v srcu, ZELO.
"Zase se brigaj! OK?!? me nadere. In nadaljuje: "TI, nikoli NIČ ne poveš! Vedno si takoooooo osorna in vzvišena! Zakaj te zdaj to briga? Zakaj?"
"Žal mi je. Želim ti pomagati. Želim biti tvoja prijateljica." rečem proseče. Ampak se obrne in gre. *i*Vsi*i* me zapuščajo.

ZDAJ
Veste kaj so naredili, ko so ugotovili, da sem ustrahovala Nano. Vsi so se me bali. Sprva sem se počutila v redu, tako močno, mogočno. Nana me več ni gledala zviška, ampak prestrašeno. Ampak ko so se vmešali odrasli so me vsi imeli za največjo sovražnico, VSI razen none. Ste se kdaj vprašali kako se počutijo tisti, ki ustrahujejo. Jaz se nisem *b*nikoli*b*. Ampak, ko sem pa to naredila sama sem videla, občutila to. Noben se ni brigal za moja čustva tako kot so se brigali za Nanina. Ne vem če se je sploh kdo vprašal za vzrok. Ampak za to sem morala zadeve urediti sama.

TAKRAT - PO RAZKRINKANJU
Vstanem se iz stola v ravnateljevi pisarni, da končno ustavim to sočutno njegovo gledanje v Nano. Pogleda me kot, da sem največji stvor kar jih je v življenju videl in rečem:
"Ste sploh pomislili ZAKAJ to počnem? Zakaj sem ustrahovala? Vam bom jaz povedala. Predstavljajte si, da se počutite kot smet, vsak hodi po njej, predstavljajte si, da živite v bloku, ki razpada in da živite z nono, ki komaj vse denarno pelje iz meseca v mesec. Predstavljajte si, da že osem let živite v senci svoje prijateljice in, da ugotovite, da za vašim hrbtom žali vas in vašo identiteto, samo ker ji nek fant piha na dušo. Pomislite kako lepo je biti zdrobljen na koščke, brez mami, očeta, sestre, brez pomena v življenju in da vam vsak svoj korak predstavlaj bolečino in obup. pomislite kako uživaš v tesnobnem občutku manj vrednosti in, da vsakič, ko greš na stranišče ne moreš brez jokanja in bruhanja. Dobro premislite in združite v celoto... Bi si *i*vi*i* želeli živeti tako?"



EPILOG
Prvi pomladni dan za mizo v kuhinji sedim z nono in Jako. Igramo družabno igro, ki sva jo z Jako idelala sama: Na drugi strani. Srkamo topel čaj in vdihujemo zrak, ki je poln zaupanja, lepote, sreče ljubezni in lastnosti vseh nas. Vsi vemo, da skupaj zmoremo, in *i*jaz*i* vem, da zmorem prebroditi to težko obdobje in vse obrazložiti Nani in se ji opravičiti. Najbolj si pa želim začeti vplivati na druge, da bodo začeli razmišljati kako se počuti tisti *i*Na drugi strani*i*.