Neudobno...
To je bila edina misel, ki sem se jo zavedala.
Zamežikala sem in odprla oči. Moje oči je zaslepila močna bela svetloba. Nato sem po par sekundem mežikanju pred sabo zagledala obris treh oseb.
Speče so ležale na naslonjaču.
Takoj sem jih prepoznala.
*i*Ben... Queele in... Lily.*i*
Počasi sem se začela spominjati dogodkov. Hrib... Lily... Skok z roba... Čakaj sva res skočili?
Nato sem se ozrla okoli. Bila sem v navadni čisto beli bolniški sobici.
Oblečena sem bila v belo hajlo in na sebi nisem zares čutila rok in nog. Poleg tega sem imela v ustih ogaben pekoč okus, ki sem si ga tako želela odplakniti s požirkom vode.
Lily je nenadoma mežikajoče odprla oči.
Ko me je zagledala je skočila s stola in mi planila v objem.
"Tracy," je zastokala in čutila sem kako je v sebi zadrževala naval solz. "Živa si."
Šibko sem se nasmehnila.
"Sem, ja. Zakaj ne bi bila?"
Lily je le žalostno odkimavala z glavo in za trenutek se mi je zazdelo, da še ni pravi čas za to vprašanje.
Za Lily sem zaslišala olajšan zavzdih in videla sem kako sta se zbudila tudi Ben in Queele.
"Moj bog Tracy," Queele me je s tresočimi rokami objela. "Prestrašila si me."
Debelo sem pogoltnila. Sploh ne vem kaj počnem tu...
Ben me je poljubil na čelo in zavzdihnil.
"Princeska."
Rabila sem odgovore. In želela sem, da bi mi jih dala točno določena oseba.
"Hej. Naju lahko z Lily za malenkost pustita sami?"
Queele je obotavljoče prikimala in skupaj z Benom sta počasi izginila iz sobe. Obrnila sem se k Lily, ki me je tiho opazovala.
"Obljubili sva si," sem rekla in pogledala Lily. "Če preživiva si bova vse povedali. Čakam."
Sem dodala po kratkem premoru.
Lily je zavzdihnila.
"Nisva skočili."
"Nisva?"
"Ne... Tik pred tem, da bi, si samo... omedlela. Padla si in jaz nisem imela pojma kaj naj storim. Nato sem poklicala rešilce. Kmalu so te pripeljali v bolnico in zdravnica je rekla, da si omedlela zaradi prevelike količine stresa zadnje čase," Lily je pogledala v tla. "Poleg tega tvoje telo ni imelo dovolj energije saj je bil tvoj krvni sladkor veliko prenizek. Rekla je, da že nekaj dni nisi pojedla kaj zares konkretnega ali pa vsaj popila," Lily je odkimavala z glavo. "Lahko bi se končalo precej hujše Tracy," po licih so ji spolzele solze. "Mislila sem... mislila sem, da se samo ne boš več zbudila. Da... da me boš samo zapustila."
Objela sem Lily in jo potrepljala po hrbtu.
"Hej. Ššš. Nikoli te ne bi zapustila. Saj to veš."
Lily je smrkajoče prikimala.
"Cel dan in celo noč si samo spala. Nisem... nisem hotela domov. Prav tako kot Ben in Queele. Tvoja mama..." šibko se je nasmehnila. "Je bila videti obupana. Prejokala je največ solz od vseh nas. Na koncu jo je tvoj oči odpeljal domov. A oba zelo skrbi zate. Kmalu bi morala priti."
Za malenkost sem se odmaknila od Lilyinega objema in se zamislila. *i*Prejokala je največ solz od vseh nas...*i*
"In zdaj si se zbudila," je nadaljevala Lily. "Ne moreš verjeti kako sem si oddahnila."
Nasmehnila sem se in glavo naslonila na njeno ramo.
"Žal mi je Lily. Res mi je žal," sem rekla po nekaj trenutkih tišine. "Nisem vedela kaj preživljaš. Nisem vedela, da si tako hudo. Če bi bi kaj spremenila. Verjemi," debelo sem pogoltnila. "Najmanj kar lahko storim je, da te zdaj poslušam. Govori. Vse. Vse kar se ti je zgodilo. Vse česar mi nisi povedala."
Lily je zavzdihnila a nato šibko prikimala.
"Prav. Kaj želiš vedeti?"
Zamislila sem se. Vse. Vse želim izvedeti. A najprej moram razčistiti nekaj.
"Zakaj Eric? Kako? Kdaj? Zakaj sta skupaj?"
Mogoče sem zvenela nesramno. A stavka drugače nisem mogla oblikovati.
"Sva *i*bila*i* skupaj," je šepnila Lily in zavzdihnila. "Prav. Pa začniva," cefrala je nitko na puloverju. "Vse se je začelo nekega dne, ko sva se naključno srečala na eni od zabav. Mislim, da je bila tista pri Willu. Kjer... kjer sem ti rekla besede za katere si želim, da jih nikoli ne bi," debelo sem pogoltnila. "Začelo se je, ko sva se vsa pijana začela poljubljati. Takrat sem mislila, da je bil to samo trenutek. Trenutek, ki ga bova takoj pozabila. A za njega očitno ni bil. Rekel mi je, da zakaj pa ne bi bila skupaj? Jack in Tracy sta naju prevarala, maščujva se jima... Ja. Spomnim se tega stavka. In takrat mi je bil zares všeč. Ob misli, da ti bom lahko prizadejala tako bolečino kot si jo ti meni sem začutila nekakšno... zadoščanje," nisem si je upala pogledati v oči. "Takrat sem res trpela. Svet se mi je podrl. Izgubila sem fanta za katerega sem mislila, da je popoln. In zaradi koga? Zaradi moje *i*najboljše*i* prijateljice, ki me je prevarala."
V očeh sem začutila solze sramu.
"Žal mi je Lily. Zelo mi je žal. Tega ti nikoli nisem mogla zares povedati."
A Lily je z majhnim nasmeškom odkimala z glavo.
"Naj ti ne bo Tracy. Naj ti ne bo žal," stisnila je mojo roko. "No, a takrat sem bila besna nate. Hotela sem... hotela sem, da te ne bi nikoli poznala. A to samo zaradi tega, ker sem ti zaupala. In... nekako... pri vsem tem ni bil tako pomemben Jack. Že od samega začetka, ko sva začela hoditi se mi je zdelo, da... da me ne ljubi. Čeprav jaz njega sem," spustila je pogled. "In kmalu sem ugotovila, da njegovo srce bije... zate. Verjetno sva bila takrat, ko so vaju ujeli pri poljubljanju tik pred razhodom."
Povesila sem čeljust.
"Kaj?"
"Ja," Lily se je žalostno nasmehnila. "Oba sva vedela, da... da pač nisva ustvarjena en za drugega. In... takrat nisem zamerila... njemu. Mislim... bolelo je. Bolelo je zato, ker sem se vedno do takrat nekako skrivala v tvoji senci. Ko sem dobila fanta sem mislila, da se bo to spremenilo. Da bom tudi jaz zvezda na svoj način. Tako kot si bila ti," v očeh so me zapekle solze. Nisem si je upala pogledati. "Zato sem kmalu postala ljubosumna... Na živce mi je šlo, da se vse vrti okoli tebe. In potem... se je zgodilo tisto. Takrat sem bila prepričana, da bom od žalosti potonila. Kljub vsemu... kljub temu, da sem bila vedno v tvoji senci sem te imela rada. In to zelo. Zato... me je tisto tako potrlo. Nisem... nisem mogla verjeti, da si me tako izdala," ena solza mi je spolzela po licu in za trenutek sem si želela, da ne bi nadaljevala. Občutek krivde je bil premočen. "Več dni sem prejokala v svoji sobi. A navzven sem igrala. Igrala sem se, da sem prebolela vse to in na... novo zaživela. A jeza v meni je vsak dan bolj rasla. Nekako sem jo mirila s tem, da je zdaj vse drugače. Da sem jaz... končno ta glavna zvezda katera sem si vedno želela biti. Želja se mi je izpolnila," premolknila je. "Nato je v igro prišel Eric. Kot sem ti že rekla mi je tistega večera, po najinem mečkanju rekel, da bi se tebi in Jacku rad maščeval. S tem, da bi bil z mano," slišala sem kako se ji je glas zatresel zaradi solz. "Takrat se mi je to zdelo čarobno. Prvič po parih dneh sem se spet počutila... veselo. Zaželjeno. Mislila sem, da bo najina zveza z Ericom popolna. Ko sem te opazovala z njim, sem bila vedno malo ljubosumna. Bil je odličen fant. In upala sem, da bo tak tudi do mene," globoko je zavzdihnila. "A sem se globoko zmotila. Z začetka je bilo super... Bil je fant kakršnega sem si vedno želela. Prijazen, humorističen, romantičen... In bila sem v nebesih. Poleg tega se mi je zdelo, da sem se ti dobro maščevala. Ob pogledu nate kako trpiš... sem začutila grozno zadovoljstvo. In ker si trpela ob pogledu na naju z Ericom... sem bila zadovoljna," zmajala je z glavo. "Vem, da ni bilo prav. A takrat tega še nisem vedela. Potem se je kmalu začelo... Enkrat, takrat potem, ko sva se prvič dobili v knjižnici, sem se dobila z njim," modro sem ostala tiho. Čeprav sem potek dogodkov, ki bodo sledili že poznala. "Bilo je tako kot vedno... Poljubil me je... nekaj časa sva se romantično pogovarjala... potem pa je iz žepa potegnil... *i*tisto.*i*" zadrhtela je. "Stekleničko alkohola in cigaro..."
Lily je utihnila in nekaj časa le tiho hlipala.
"Hej. Hej v redu je," sem rekla s tresočim se glasom ter jo še močneje objela. "V redu je. Zmoreš. Lahko poveš. Vem, da lahko. Verjamem vate."
Žalostno je odkimala z glavo.
"No, pa saj tako ali tako že veš..." čakaj... kaj? "V redu je Tracy," je zavzdihnila. "Vem, da si bila tam. Videla sem te. Naslednjič se raje bolje skrivaj," se je šibko zasmejala jaz pa sem zardela huje kot kadarkoli. "Takrat... takrat, ko sem te videla sem si nekako želela, da bi stopila iz skrivališča in... me poskušala ustaviti."
"Oh Lily..."
Sem izdavila z bolečim se glasom.
"Ne. V redu je res. Vem, da je neumno..."
"Žal mi je," sem jo prekinila. "Toliko stvari... sem naredila narobe in ta je ena izmed teh. Morala bi te poskušati ustaviti. Samo strah me je bilo..."
"Ja. Tracy poglej. Razumem te. Bili sva skregani. Nisva govorili in tudi jaz na tvojem mestu ne bi storila ničesar. Vem pa, da si hotela," zavzdihnila je. "Takrat sem..." žalostno je zmajala z glavo. "Ni opravičila za to. In vem, da nisem ravnala prav a takrat sem želela biti... samo to kar vsi ostali. Nisem si želela biti samo Lily, ki nikoli ne kadi in pije, ter je samo pridna punčka za knjigami... In vem, da ni prav. In obžalujem. A takrat nisem videla nikakršnega drugačnega izhoda kot, da sprejmem. Da sem taka kot drugi. Da pač ne rečem ne. Čeprav bi morala..." spet je umolknila. "No... takrat sem prvič začutila, da nekaj ni v redu. A zdelo se mi ni še nič takega. V šoli je bilo še zmeraj super. Bila sem sprejeta tako kot še nikoli... a... a nato se je šele zares začelo..." obrisala si je solzo, ki ji je spolzela po licu. "Vsakič je Eric želel nekaj več od mene... enkrat je v trgovini kupil deset steklenic viskija z lažno osebno... Zahajal je v vedno bolj mračne vode in v vse skupaj vlekel tudi mene... Jaz si o tem nisem upala nikomur nič reči, ker me je bilo strah, da me bo... da me bo pustil. Da bom spet taka zguba kot sem bila..." zahlipala je. "A enkrat sem se mu uprla... Ne vem točno že kaj je hotel od mene a vem, da mi ni bilo všeč. In takrat... takrat me je prvič udaril."
Lilyjino krhko telo je zadrhtelo in tudi jaz sem še huje zajokala.
"U-udaril te je?"
Sem zajecljala in bilo je tako hudo izreči, da me je bilo še bolj strah... verjeti.
Ampak ne. To ne more biti Eric. Nikoli ni nikogar udaril...
"Ja. Udaril me je," z solznimi očmi me je trpeče pogledala. "Takrat se mi še ni zdelo nič takega a potem... potem se je to začelo dogajati pogosteje. In skoraj nikoli več se ni opravičil," ne. To... to... "Takrat se je nekako res začelo. Vsak dan sem prejokala v sobi. Vsako noč nisem mogla zaspati do poznih ur. Moja bolečina je bila tako neznosna, da me je bilo strah, da ni resnična," ne vem katera je bolj jokala. Jaz ali ona. "Enkrat zvečer sva se zelo močno skregala. Rekla sem, da se ne grem več. In takrat je rekel... da... da me nikoli ni imel zares rad. Da je vse skupaj samo igral," zdelo se mi je, da se bo Lily zlomila zaradi pritiska solz. "Takrat me je tako zelo udaril, da sem skoraj omedlela."
Tresla sem se zaradi vedno več solz. Nato sem se spomnila tistega večera... Ko sem prihajala iz vaje. Ko sem slišala par, ki se je prepiral pri smetnjakih... Ko je tista punca padla po tleh...
"Ne."
Sem dahnila. Ne. Tisto nista morala biti onadva. Ne... ne mogoče...
"Kaj?"
"Videla sem vaju," sem bleknila. "Ko sem šla domov... Enega večera. Mislim, da je bil ponedeljek. A... takrat nisem vedela, da sta bila vidva..."
Lily je skozi jok skomignila z rameni.
"Možno," globoko je zavzdihnila. "Seveda se je potem opravičil. Tudi za tiste besede... Ravno toliko sem mu verjela, da res dokončno nisem prekinila z njim. Ampak morala bi..." stresla se je. "Ves čas sem premlevala o tem in potem sem se odločila... Malo pred tistim, ko se je na spletu znašla slika tebe in tvojega fanta sem mu rekla... sem mu rekla, da se tega res ne grem več... Da tega ne bom več prenašala. Rekla sem, da bom vse povedala eni osebi. Tebi."
O ne. Ne. A zdaj je vse postajalo bolj jasno... Tisti Ericov izpad. Tisto, ko ga je zanimalo, če mi je Lily kaj pisala... Ne, ne, ne, ne.
"Takrat mi je pisal," sem spet izstrelila. "Vprašal me je, če sva si kaj pisali... In rekel, naj ti ne zaupam. Da kar koli boš rekla ni važno... Da ni res."
Lily je zavzdihnila...
"Jah... Tako ali tako sem si potem premislila. Mislim... še zmeraj sva bili skregani in nisem vedela kako se boš odzvala na to, da bi ti kar vse povedala... Bilo bi čudno. Tako sem še vedno molčala," njen jok se je vsaj za trenutek malo ustavil. "A potem sem videla tisto sliko, da imaš novega fanta... Spet mi je postalo hudo ob misli kje sem pristala jaz... Tudi... tudi v šoli ni bilo vse več tako kot sem si želela. Mislim vsi so me imeli radi... In bila sem vabljena na vse zabave. A... a potem sem začela ugotavljati, da si pravzaprav ne želim nič več od tega... Da si želim samo osebo... osebo, ki jo poznam že svoje celo življenje. Ki mi je vedno stala ob strani. S katero imam najlepše spomine.... Osebo... ki sem jo začela tako nenadzorovano pogrešati... Tebe," še močneje sem zajokala. "V tistem trenutku mi je bilo vseeno za vse in želela sem se samo pobotati s tabo. Če bi bilo treba bi ti prišla samo pozvonit na dom in ti vse povedala. Te prosila, če sva lahko spet prijateljici. A najprej sem morala urediti samo še eno stvar. Dokončo prenehati z Ericom," povesila je pogled. "Tistega dopoldneva, ko sva se dobili v knjižnici sem kmalu odhitela ne? Šla sem k Ericu. Razčistiti vse. Povedala sem mu, da se mislim pobotati s tabo... In, da bi se rada razšla... Nekako je... znorel. Govoril je, da mu tega ne morem storiti... In naj se ne pobotam s tabo. Ker sem hotela samo odditi me je zadržal... Takrat sem se zares ustrašila. Ne spomnim se dobro a vem, da sem ga le brcnila in zbežala... Bilo me je tako strah in od vsega sem bila tako pretresena, da... da... se je vse skupaj razvilo v žalost. V veliko nemogočo žalost. Vse je šlo samo narobe... In tako prepričana sem bila, da mi bo Eric hotel kaj storiti, da sem se odločila, da... da..." slišala sem samo njeno neutolažljivo hlipanje. "Da si bom raje sama kaj storila... Nisem hotela več... n-nisem... n-nobene... n-nobene volje do življenja nisem imela več..." stresla se je. "I-in potem sem se odločila i-iti na tisti hrib, kjer... kjer že veš kaj se je zgodilo..." ja. Vem. "Če... če ne bi bilo tebe... bi verjetno... m-me verjetno ne bi bilo več tu..."
Dokončno se je zlomila. Objela sem jo in obraz je zakopala v mojo ramo.
"Hej, hej, hej. Vse bo v redu. Zdaj imaš mene," glas mi je zadrhtel. "In jaz tebe."
Nato sem se tudi jaz zlomila.
-----
:sob::sob:
To je bila edina misel, ki sem se jo zavedala.
Zamežikala sem in odprla oči. Moje oči je zaslepila močna bela svetloba. Nato sem po par sekundem mežikanju pred sabo zagledala obris treh oseb.
Speče so ležale na naslonjaču.
Takoj sem jih prepoznala.
*i*Ben... Queele in... Lily.*i*
Počasi sem se začela spominjati dogodkov. Hrib... Lily... Skok z roba... Čakaj sva res skočili?
Nato sem se ozrla okoli. Bila sem v navadni čisto beli bolniški sobici.
Oblečena sem bila v belo hajlo in na sebi nisem zares čutila rok in nog. Poleg tega sem imela v ustih ogaben pekoč okus, ki sem si ga tako želela odplakniti s požirkom vode.
Lily je nenadoma mežikajoče odprla oči.
Ko me je zagledala je skočila s stola in mi planila v objem.
"Tracy," je zastokala in čutila sem kako je v sebi zadrževala naval solz. "Živa si."
Šibko sem se nasmehnila.
"Sem, ja. Zakaj ne bi bila?"
Lily je le žalostno odkimavala z glavo in za trenutek se mi je zazdelo, da še ni pravi čas za to vprašanje.
Za Lily sem zaslišala olajšan zavzdih in videla sem kako sta se zbudila tudi Ben in Queele.
"Moj bog Tracy," Queele me je s tresočimi rokami objela. "Prestrašila si me."
Debelo sem pogoltnila. Sploh ne vem kaj počnem tu...
Ben me je poljubil na čelo in zavzdihnil.
"Princeska."
Rabila sem odgovore. In želela sem, da bi mi jih dala točno določena oseba.
"Hej. Naju lahko z Lily za malenkost pustita sami?"
Queele je obotavljoče prikimala in skupaj z Benom sta počasi izginila iz sobe. Obrnila sem se k Lily, ki me je tiho opazovala.
"Obljubili sva si," sem rekla in pogledala Lily. "Če preživiva si bova vse povedali. Čakam."
Sem dodala po kratkem premoru.
Lily je zavzdihnila.
"Nisva skočili."
"Nisva?"
"Ne... Tik pred tem, da bi, si samo... omedlela. Padla si in jaz nisem imela pojma kaj naj storim. Nato sem poklicala rešilce. Kmalu so te pripeljali v bolnico in zdravnica je rekla, da si omedlela zaradi prevelike količine stresa zadnje čase," Lily je pogledala v tla. "Poleg tega tvoje telo ni imelo dovolj energije saj je bil tvoj krvni sladkor veliko prenizek. Rekla je, da že nekaj dni nisi pojedla kaj zares konkretnega ali pa vsaj popila," Lily je odkimavala z glavo. "Lahko bi se končalo precej hujše Tracy," po licih so ji spolzele solze. "Mislila sem... mislila sem, da se samo ne boš več zbudila. Da... da me boš samo zapustila."
Objela sem Lily in jo potrepljala po hrbtu.
"Hej. Ššš. Nikoli te ne bi zapustila. Saj to veš."
Lily je smrkajoče prikimala.
"Cel dan in celo noč si samo spala. Nisem... nisem hotela domov. Prav tako kot Ben in Queele. Tvoja mama..." šibko se je nasmehnila. "Je bila videti obupana. Prejokala je največ solz od vseh nas. Na koncu jo je tvoj oči odpeljal domov. A oba zelo skrbi zate. Kmalu bi morala priti."
Za malenkost sem se odmaknila od Lilyinega objema in se zamislila. *i*Prejokala je največ solz od vseh nas...*i*
"In zdaj si se zbudila," je nadaljevala Lily. "Ne moreš verjeti kako sem si oddahnila."
Nasmehnila sem se in glavo naslonila na njeno ramo.
"Žal mi je Lily. Res mi je žal," sem rekla po nekaj trenutkih tišine. "Nisem vedela kaj preživljaš. Nisem vedela, da si tako hudo. Če bi bi kaj spremenila. Verjemi," debelo sem pogoltnila. "Najmanj kar lahko storim je, da te zdaj poslušam. Govori. Vse. Vse kar se ti je zgodilo. Vse česar mi nisi povedala."
Lily je zavzdihnila a nato šibko prikimala.
"Prav. Kaj želiš vedeti?"
Zamislila sem se. Vse. Vse želim izvedeti. A najprej moram razčistiti nekaj.
"Zakaj Eric? Kako? Kdaj? Zakaj sta skupaj?"
Mogoče sem zvenela nesramno. A stavka drugače nisem mogla oblikovati.
"Sva *i*bila*i* skupaj," je šepnila Lily in zavzdihnila. "Prav. Pa začniva," cefrala je nitko na puloverju. "Vse se je začelo nekega dne, ko sva se naključno srečala na eni od zabav. Mislim, da je bila tista pri Willu. Kjer... kjer sem ti rekla besede za katere si želim, da jih nikoli ne bi," debelo sem pogoltnila. "Začelo se je, ko sva se vsa pijana začela poljubljati. Takrat sem mislila, da je bil to samo trenutek. Trenutek, ki ga bova takoj pozabila. A za njega očitno ni bil. Rekel mi je, da zakaj pa ne bi bila skupaj? Jack in Tracy sta naju prevarala, maščujva se jima... Ja. Spomnim se tega stavka. In takrat mi je bil zares všeč. Ob misli, da ti bom lahko prizadejala tako bolečino kot si jo ti meni sem začutila nekakšno... zadoščanje," nisem si je upala pogledati v oči. "Takrat sem res trpela. Svet se mi je podrl. Izgubila sem fanta za katerega sem mislila, da je popoln. In zaradi koga? Zaradi moje *i*najboljše*i* prijateljice, ki me je prevarala."
V očeh sem začutila solze sramu.
"Žal mi je Lily. Zelo mi je žal. Tega ti nikoli nisem mogla zares povedati."
A Lily je z majhnim nasmeškom odkimala z glavo.
"Naj ti ne bo Tracy. Naj ti ne bo žal," stisnila je mojo roko. "No, a takrat sem bila besna nate. Hotela sem... hotela sem, da te ne bi nikoli poznala. A to samo zaradi tega, ker sem ti zaupala. In... nekako... pri vsem tem ni bil tako pomemben Jack. Že od samega začetka, ko sva začela hoditi se mi je zdelo, da... da me ne ljubi. Čeprav jaz njega sem," spustila je pogled. "In kmalu sem ugotovila, da njegovo srce bije... zate. Verjetno sva bila takrat, ko so vaju ujeli pri poljubljanju tik pred razhodom."
Povesila sem čeljust.
"Kaj?"
"Ja," Lily se je žalostno nasmehnila. "Oba sva vedela, da... da pač nisva ustvarjena en za drugega. In... takrat nisem zamerila... njemu. Mislim... bolelo je. Bolelo je zato, ker sem se vedno do takrat nekako skrivala v tvoji senci. Ko sem dobila fanta sem mislila, da se bo to spremenilo. Da bom tudi jaz zvezda na svoj način. Tako kot si bila ti," v očeh so me zapekle solze. Nisem si je upala pogledati. "Zato sem kmalu postala ljubosumna... Na živce mi je šlo, da se vse vrti okoli tebe. In potem... se je zgodilo tisto. Takrat sem bila prepričana, da bom od žalosti potonila. Kljub vsemu... kljub temu, da sem bila vedno v tvoji senci sem te imela rada. In to zelo. Zato... me je tisto tako potrlo. Nisem... nisem mogla verjeti, da si me tako izdala," ena solza mi je spolzela po licu in za trenutek sem si želela, da ne bi nadaljevala. Občutek krivde je bil premočen. "Več dni sem prejokala v svoji sobi. A navzven sem igrala. Igrala sem se, da sem prebolela vse to in na... novo zaživela. A jeza v meni je vsak dan bolj rasla. Nekako sem jo mirila s tem, da je zdaj vse drugače. Da sem jaz... končno ta glavna zvezda katera sem si vedno želela biti. Želja se mi je izpolnila," premolknila je. "Nato je v igro prišel Eric. Kot sem ti že rekla mi je tistega večera, po najinem mečkanju rekel, da bi se tebi in Jacku rad maščeval. S tem, da bi bil z mano," slišala sem kako se ji je glas zatresel zaradi solz. "Takrat se mi je to zdelo čarobno. Prvič po parih dneh sem se spet počutila... veselo. Zaželjeno. Mislila sem, da bo najina zveza z Ericom popolna. Ko sem te opazovala z njim, sem bila vedno malo ljubosumna. Bil je odličen fant. In upala sem, da bo tak tudi do mene," globoko je zavzdihnila. "A sem se globoko zmotila. Z začetka je bilo super... Bil je fant kakršnega sem si vedno želela. Prijazen, humorističen, romantičen... In bila sem v nebesih. Poleg tega se mi je zdelo, da sem se ti dobro maščevala. Ob pogledu nate kako trpiš... sem začutila grozno zadovoljstvo. In ker si trpela ob pogledu na naju z Ericom... sem bila zadovoljna," zmajala je z glavo. "Vem, da ni bilo prav. A takrat tega še nisem vedela. Potem se je kmalu začelo... Enkrat, takrat potem, ko sva se prvič dobili v knjižnici, sem se dobila z njim," modro sem ostala tiho. Čeprav sem potek dogodkov, ki bodo sledili že poznala. "Bilo je tako kot vedno... Poljubil me je... nekaj časa sva se romantično pogovarjala... potem pa je iz žepa potegnil... *i*tisto.*i*" zadrhtela je. "Stekleničko alkohola in cigaro..."
Lily je utihnila in nekaj časa le tiho hlipala.
"Hej. Hej v redu je," sem rekla s tresočim se glasom ter jo še močneje objela. "V redu je. Zmoreš. Lahko poveš. Vem, da lahko. Verjamem vate."
Žalostno je odkimala z glavo.
"No, pa saj tako ali tako že veš..." čakaj... kaj? "V redu je Tracy," je zavzdihnila. "Vem, da si bila tam. Videla sem te. Naslednjič se raje bolje skrivaj," se je šibko zasmejala jaz pa sem zardela huje kot kadarkoli. "Takrat... takrat, ko sem te videla sem si nekako želela, da bi stopila iz skrivališča in... me poskušala ustaviti."
"Oh Lily..."
Sem izdavila z bolečim se glasom.
"Ne. V redu je res. Vem, da je neumno..."
"Žal mi je," sem jo prekinila. "Toliko stvari... sem naredila narobe in ta je ena izmed teh. Morala bi te poskušati ustaviti. Samo strah me je bilo..."
"Ja. Tracy poglej. Razumem te. Bili sva skregani. Nisva govorili in tudi jaz na tvojem mestu ne bi storila ničesar. Vem pa, da si hotela," zavzdihnila je. "Takrat sem..." žalostno je zmajala z glavo. "Ni opravičila za to. In vem, da nisem ravnala prav a takrat sem želela biti... samo to kar vsi ostali. Nisem si želela biti samo Lily, ki nikoli ne kadi in pije, ter je samo pridna punčka za knjigami... In vem, da ni prav. In obžalujem. A takrat nisem videla nikakršnega drugačnega izhoda kot, da sprejmem. Da sem taka kot drugi. Da pač ne rečem ne. Čeprav bi morala..." spet je umolknila. "No... takrat sem prvič začutila, da nekaj ni v redu. A zdelo se mi ni še nič takega. V šoli je bilo še zmeraj super. Bila sem sprejeta tako kot še nikoli... a... a nato se je šele zares začelo..." obrisala si je solzo, ki ji je spolzela po licu. "Vsakič je Eric želel nekaj več od mene... enkrat je v trgovini kupil deset steklenic viskija z lažno osebno... Zahajal je v vedno bolj mračne vode in v vse skupaj vlekel tudi mene... Jaz si o tem nisem upala nikomur nič reči, ker me je bilo strah, da me bo... da me bo pustil. Da bom spet taka zguba kot sem bila..." zahlipala je. "A enkrat sem se mu uprla... Ne vem točno že kaj je hotel od mene a vem, da mi ni bilo všeč. In takrat... takrat me je prvič udaril."
Lilyjino krhko telo je zadrhtelo in tudi jaz sem še huje zajokala.
"U-udaril te je?"
Sem zajecljala in bilo je tako hudo izreči, da me je bilo še bolj strah... verjeti.
Ampak ne. To ne more biti Eric. Nikoli ni nikogar udaril...
"Ja. Udaril me je," z solznimi očmi me je trpeče pogledala. "Takrat se mi še ni zdelo nič takega a potem... potem se je to začelo dogajati pogosteje. In skoraj nikoli več se ni opravičil," ne. To... to... "Takrat se je nekako res začelo. Vsak dan sem prejokala v sobi. Vsako noč nisem mogla zaspati do poznih ur. Moja bolečina je bila tako neznosna, da me je bilo strah, da ni resnična," ne vem katera je bolj jokala. Jaz ali ona. "Enkrat zvečer sva se zelo močno skregala. Rekla sem, da se ne grem več. In takrat je rekel... da... da me nikoli ni imel zares rad. Da je vse skupaj samo igral," zdelo se mi je, da se bo Lily zlomila zaradi pritiska solz. "Takrat me je tako zelo udaril, da sem skoraj omedlela."
Tresla sem se zaradi vedno več solz. Nato sem se spomnila tistega večera... Ko sem prihajala iz vaje. Ko sem slišala par, ki se je prepiral pri smetnjakih... Ko je tista punca padla po tleh...
"Ne."
Sem dahnila. Ne. Tisto nista morala biti onadva. Ne... ne mogoče...
"Kaj?"
"Videla sem vaju," sem bleknila. "Ko sem šla domov... Enega večera. Mislim, da je bil ponedeljek. A... takrat nisem vedela, da sta bila vidva..."
Lily je skozi jok skomignila z rameni.
"Možno," globoko je zavzdihnila. "Seveda se je potem opravičil. Tudi za tiste besede... Ravno toliko sem mu verjela, da res dokončno nisem prekinila z njim. Ampak morala bi..." stresla se je. "Ves čas sem premlevala o tem in potem sem se odločila... Malo pred tistim, ko se je na spletu znašla slika tebe in tvojega fanta sem mu rekla... sem mu rekla, da se tega res ne grem več... Da tega ne bom več prenašala. Rekla sem, da bom vse povedala eni osebi. Tebi."
O ne. Ne. A zdaj je vse postajalo bolj jasno... Tisti Ericov izpad. Tisto, ko ga je zanimalo, če mi je Lily kaj pisala... Ne, ne, ne, ne.
"Takrat mi je pisal," sem spet izstrelila. "Vprašal me je, če sva si kaj pisali... In rekel, naj ti ne zaupam. Da kar koli boš rekla ni važno... Da ni res."
Lily je zavzdihnila...
"Jah... Tako ali tako sem si potem premislila. Mislim... še zmeraj sva bili skregani in nisem vedela kako se boš odzvala na to, da bi ti kar vse povedala... Bilo bi čudno. Tako sem še vedno molčala," njen jok se je vsaj za trenutek malo ustavil. "A potem sem videla tisto sliko, da imaš novega fanta... Spet mi je postalo hudo ob misli kje sem pristala jaz... Tudi... tudi v šoli ni bilo vse več tako kot sem si želela. Mislim vsi so me imeli radi... In bila sem vabljena na vse zabave. A... a potem sem začela ugotavljati, da si pravzaprav ne želim nič več od tega... Da si želim samo osebo... osebo, ki jo poznam že svoje celo življenje. Ki mi je vedno stala ob strani. S katero imam najlepše spomine.... Osebo... ki sem jo začela tako nenadzorovano pogrešati... Tebe," še močneje sem zajokala. "V tistem trenutku mi je bilo vseeno za vse in želela sem se samo pobotati s tabo. Če bi bilo treba bi ti prišla samo pozvonit na dom in ti vse povedala. Te prosila, če sva lahko spet prijateljici. A najprej sem morala urediti samo še eno stvar. Dokončo prenehati z Ericom," povesila je pogled. "Tistega dopoldneva, ko sva se dobili v knjižnici sem kmalu odhitela ne? Šla sem k Ericu. Razčistiti vse. Povedala sem mu, da se mislim pobotati s tabo... In, da bi se rada razšla... Nekako je... znorel. Govoril je, da mu tega ne morem storiti... In naj se ne pobotam s tabo. Ker sem hotela samo odditi me je zadržal... Takrat sem se zares ustrašila. Ne spomnim se dobro a vem, da sem ga le brcnila in zbežala... Bilo me je tako strah in od vsega sem bila tako pretresena, da... da... se je vse skupaj razvilo v žalost. V veliko nemogočo žalost. Vse je šlo samo narobe... In tako prepričana sem bila, da mi bo Eric hotel kaj storiti, da sem se odločila, da... da..." slišala sem samo njeno neutolažljivo hlipanje. "Da si bom raje sama kaj storila... Nisem hotela več... n-nisem... n-nobene... n-nobene volje do življenja nisem imela več..." stresla se je. "I-in potem sem se odločila i-iti na tisti hrib, kjer... kjer že veš kaj se je zgodilo..." ja. Vem. "Če... če ne bi bilo tebe... bi verjetno... m-me verjetno ne bi bilo več tu..."
Dokončno se je zlomila. Objela sem jo in obraz je zakopala v mojo ramo.
"Hej, hej, hej. Vse bo v redu. Zdaj imaš mene," glas mi je zadrhtel. "In jaz tebe."
Nato sem se tudi jaz zlomila.
-----
:sob::sob:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omojboggg, šele zdaj sem dojela vsee. preden, da je rekla, da sta bila onadva tisti par, ko ju je zagledala, kako jo je udaril .... par sekund prej sem ugotovila in se zavedela. pa ta sporočilaaa:sob::sob::sob:šele zdej mi je jasno:cry:ooo, kok je zloben :/
izjemno napisano <3
izjemno napisano <3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kajjjj !!!!!!!! mislim da me bos spravila v grob nsn:joy::sob::sob::joy::joy:. se en super del kaj pa smo pricakovali man super? Neeee:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
lov u mali:black_heart:
lov u mali:black_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
IZJEMNO!!!!! res je suprr<3. pa tool sadd:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved::disappointed_relieved:.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jaaaaaaa koncnooooo
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omojbog Lily:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob: dejansko mi je fuul žal zanjo:sob::sob::sob:
Ker kreten je ta Eric!!
Obe punci sta zaradi njega ful bogi:confused:
PS: Rapo,verjamem, da ti bo uspelo napisat do konca:heart:
Ker kreten je ta Eric!!
Obe punci sta zaradi njega ful bogi:confused:
PS: Rapo,verjamem, da ti bo uspelo napisat do konca:heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:sob::sob::sob::sob::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart:
0
Moj odgovor:
ŠALA MALA
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
zmeda 4
danes je una moja prijateljica povedala tistmu fantu ki mi je všeč da sem v njega čeprov bi mogla v petek.
zdej ne vem kj si on misli o men:slight_frown::disappointed:
zdej ne vem kj si on misli o men:slight_frown::disappointed:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Top prispevki festivala
Zadnji odgovori festival
Jaaas rapooooo :sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart: ...
omggg ne morem verjeti superrr🥰:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkli
:sob::sob::sob::sob::broken_heart::broken_heart::broken_heart::broken_heart: