Z Lily sva po kakšnih desetih minutah nehali hlipati. Tako sva le še v tišini ležali v objemu.
Nenadoma je nekdo udrl v sobo.
Mami...
"TRACY!" stekla je k meni in me stisnila v objem. "Ljubica tako tako tako zelo mi je žal. Kako sem ti lahko to storila? Kaj se je zgodilo? Si v redu?" potipala je moj povšter. "Je povšter dovolj udoben? Ti dajejo dovolj hrane? Kaj pa vode?"
"Mami..."
Utihnila je in opazila Lily.
"O Lily! Heh hej. Oprosti, nisem te videla."
Lily se je nasmehnila.
"Dober dan gos. Mc'Mallow," rahlo je zardela. "Heh, vaju bom raje pustila sami."
"Si prepričana?"
Sem rekla in prikimala je.
"Ja. Kar pogovorita se. Se vidiva potem."
Počasi je zaprla vrata in mami je zastokala.
"Tracy, tako zelo zelo mi je žal. Po... po tem kar se ti je zgodilo sem doumela..." debelo je pogoltnila. "Sem doumela kakšna sem bila. Grozna mati. Ves ta čas se mi ni sanjalo kaj preživljaš," nato se je njen glas iz z zaskrbljujočega spremenil v rahlo žalostnega. "Ampak ljubica. Zakaj mi nisi ničesar povedala? Da si se razšla z Ericom? In sprla z Lily?"
Oh. Torej ji je nekdo povedal...
"Ljubica tako grozno se počutim. Vse te tedne nisem vedela kaj se dogaja z mojo hčerko," spustila je pogled. "Prosim. Naj... nikoli več ne drži tega v sebi. Povej mi. Že res, da nisem več v takšnih letih a ti bom poskusila pomagati," zavzdihnila sem. "Res mi je žal."
Molčala sem. Nisem... kako naj ji po vsem tem kar mi je rekla in storila oprostim?
"Tudi.. meni je žal," no... lahko začnemo na tak način. "Vem, da tudi jaz nisem bila najboljša hčerka."
Mami se je nasmehnila in odkimala z glavo.
"Ne. Odlična hčerka si. In žal mi je, ker ti tega nisem večkrat povedala... Zadnja leta samo... ne moram dojemati kako sta se lahko iz tako majhnih punčk spremenili v ženski. Včasih sem še zmeraj v tistih letih, ko vaju je bilo tako lahko zadovoljiti... Ko so majhne stvari bile velike. Zdaj... zdaj imam občutek, da ne zmorem tega materinstva. Občutek imam, da sem slaba mama."
Videla sem kako težko ji je bilo to reči. In želela sem reči, da ni bila a... a je bila. Bila je slaba mama. Zaradi nje sem prejokala številne noči. A... a upam, da mi jih ne bo več treba.
"V redu je. Priznam, da bi se v zadnjih letih lahko bolj potrudila a, če misliš kaj spremeniti za to ni nikoli prepozno," nasmehnila sem se ji. "Verjamem, da ti lahko uspe."
Videla sem kako so ji oči zažarele.
"Misliš?" zasmejala se je in pobrskala po torbici. "Za začetek sem ti prinesla tacose. Mogoče bi jih rada jedla..."
Nasmehnila sem se.
"Z veseljem," nato sem se nagnila k njej in šepnila. "Tukaj res ni najboljše hrane. Ampak pst pazi, da te kdo ne sliši."
Zasmejala se je in mi razmršila lase.
"Ah moja punčka."
Zadržala sem se, da nisem rekla naj ta vzdevek za naslednjič raje izpusti.
Nastala je tišina.
"Oh in glede plesa... Razumem. Bila sem tako obsedena s tem, da sem si želela, da bi bila taka kot jaz, da sem pozabila, da si drug človek in, da nimaš enakih želja kot sem jih imela jaz..." grizla si je ustnico. "Hočem, da veš, da te bom podpirala v muzikalu. Tvoja navijačica številka ena bom."
Zasmejala sem se in prikimala.
"Okej. Samo, da se ne boš tako drla, da se ne bo slišalo mojega petja."
Ko je najin smeh odzvenel je spet nastala tišina.
"In..." zazdelo se mi je, da vem kaj sledi. "Glede g. Hillsona... pustila sem ga."
"Kaj si ga?"
Sem izstrelila.
"Pustila sem ga," z nohtom je sledila vzorcu na posteljnini. "S Queele vama nočem storiti tega. Vem kako boli, če ima tvoj starš novega partnerja," nato je žalostno zavzdihnila. "A kljub vsemu se z očijem tudi ločujeva... Res mi je žal a... a najin zakon je že nekaj časa mrtev. Tega si le nihče ni želel priznati. Poleg tega se mi zdi, da sta s Queele dovolj stari, da to ne bo preveč vplivalo na vaju."
Novica o ločitvi me je kljub vsemu prizadela. Tudi jaz vem, da nikoli nista imela popolnega zakona, a nisem vedela, da se bosta ločila. A vedela sem, da ne moram ničesar spremeniti.
"Vseeno bova ostala v dobrih odnosih. Tvoj oče je dober človek in zasluži si koga boljšega kot sem jaz."
"Mami no," sem rekla. "Tudi ti si zaslužiš nekoga dobrega."
Nasmehnila se mi je.
"Torej nisi jezna?"
Odkimala sem.
"Nisem."
Mami me je stisnila v objem in v tem objemu sem se zares počutila ljubljeno.
"Kje pa je oči?"
Sem vprašala.
"Rekel je, da bo prišel takoj, ko bo lahko. Zdaj ima še nekaj nujnega v službi."
Prikimala sem in vrata so se nenadoma spet odprla, da je notri padel... Jack.
"Ti pa imaš tako ali tako en kup oboževalcev," mi je šepnila mami in vstala. "No heh jaz bom kar šla."
Je z preveč... čudnim glasom rekla mami.
"Uživajta."
Pomežiknila mi je in zavila sem z očmi.
Pogledala sem Jacka in dvignila obrv.
"Hej."
Jack je sedel na posteljo nekoliko bolj stran od mene in se mi šibko nasmehnil. Videti je bil blazno utrujen.
"Si v redu? Te kaj boli?" je zaskrbljeno vprašal. "Tracy tako zelo si me prestrašila."
Zastrmela sem se v posteljnino.
"Zakaj? Zakaj bi te skrbelo zame?"
Začutila sem njegovo roko na svoji.
"Ker..." nenadoma je iz nahrbtnika privlekel... "Mi ni vseeno zate. Res mi ni."
Strmela sem v najlepši šopek rdečih vrtnic kar sem jih kdaj videla.
"Ti..." zaradu šoka sem zaprla usta. "Ti si bil ta. Ti si bil ta, ki mi je dajal rdeče vrtnice."
Sem dahnila.
"Ja," nasmehnil se je. "Tiste noči na zabavi si mi povedala, da so rdeče vrtnice tvoje najljubše rože. Verjetno se ne spomniš a jaz se... Vedel sem, da ti veliko pomenijo in... sem se ti jih odločil dajati. Z romantičnimi sporočili..."
Odkimala sem z glavo in čutila kako so se mi v očeh začele nabirati solze.
"Zakaj mi nisi povedal? Da sta bila tiste noči z Lily tik pred razhodom... Ves čas sem se sekirala, da sem s tem, ko se je tisto zgodilo zelo prizadela Lily in povzročila vajin razhod... Mislim saj sem jo prizadela a... a tako ali tako bi se verjetno razšla."
Jack je skomignil z rameni.
"Zdelo se mi je, da ne bi stvari dosti spremenilo a... očitno bi jih.."
Obrisala sem si oči in se nasmejala.
"Ja. Bi."
"Zakaj?"
Ker sem te tudi jaz ves ta čas v sebi ljubila a je občutek krivde to ljubezen zatrl... Zdaj sem vedela. Ves čas. Ves čas je moje srce bilo zanj. Samo to... mi je bilo tako težko priznati.
"Ker..."
Dlani sem zakopala v njegove mehke lase in se privila k njemu.
Češnjev vonj je bil zdaj še intenzivnejši kot kadarkoli.
Po parih lepih trenutkih me je spustil iz prijema in spet sem strmela v njegove lepe temne oči.
"Jaz..."
Odkimaval je z glavo in me nežno pobožal po licu.
"Hej. V redu je. Razumel bom, če ne moreš."
Počasi je vstal in še mi še zadnjič nasmehnil nato pa zaprl vrata. Zastokala sem in vrtnice stisnila k sebi. Vsaj vem kdo mi jih je poslal.
Poljub mi ni šel iz glave. A hkrati sem se počutila tako grozno krivo. Spet to počnem. Poljubila sem nekoga medtem, ko sem z nekom drugim. Zmešalo se mi bo zaradi vsega tega. Nenadoma sem si želela, da bi bila Lily tu.. Ali pa Queele. Onidve sta edini, ki me trenutno ne spravljata v obup.
Tok, tok, tok.
Bog pomagaj. Dovolj obiskov imam že za danes.
"Naprej."
Sem zagodrnjala.
Notri je stopil... Ben.
Oh ne. Nenadoma me je prešinila grozna ideja. Kaj, če naju je videl?
"Hej."
Je nežno pozdravil in nato sem se zavedla, da v rokah držim vrtnice. Iskala sem izgovore kot naprimer, da mi ga je prinesla mama a potem si je samo slekel plašč in odkimal z glavo.
"V redu je. Videl sem vaju."
Srce se mi je ustavilo.
Oh ne.
"Ben," sem stoknila. "Žal mi je... Prisežem, da sem ti želela povedati..."
"Tracy," sedel je poleg mene. "Vem. Vem, da... tvoje srce bije zanj. In v redu je. Res. Razumem in ne moram te prisiliti, da bi ljubila mene, ko pa njega..."
Žalostno sem odkimala z glavo in v želodcu me je zabolelo zaradi prevelikega raztezanja.
"Ben," sem dahnila a trenutno nisem našla nobenih pravih besed... "Zelo mi je žal. A imaš prav. Ves ta čas sem v sebi imela rada Jacka... In res mi je žal, da tega nisem ugotovila prej. Dajala sem ti lažno upanje, da..."
"Bi lahko bila skupaj," me je dopolnil in skomignil z rameni. "V redu je."
"Ni Ben. Zaslužiš si nekoga veliko boljšega od mene. Nekoga, ki te bo imel zelo rad. Nekdo, ki bo ob tebi vedno, ko ga boš potreboval. Enkraten si. In zaslužiš si nekoga tako enkratnega."
Zasmejal se je.
"Nikar se ne podcenjuj Tracy. Tudi ti si vredna vse ljubezni, ki obstaja."
Nasmehnila sem se.
"Mogoče. A zaenkrat moram v to prepričati še samo sebe," nagnila sem se bližje k njemu. "Daj no, pridi v objem."
Zasmejala sva se in objela sem ga. Verjetno bom še zadnjič vdihnila lep vonj po mehčalcu. A mislim, da je čas, da ga zamenja nek drug vonj.
"Prijatelja?"
Je z nasmehom vprašal.
"Seveda!" za trenutek je zavladala tišina in nisem vedela kaj naj rečem. "O, in v gledališču me vsekakor še pričakuj."
"O saj te! Mal me že sprašuje kdaj boš začela spet igrati," utihnil je nato pa poskočil kot, da bi se nečesa spomnil. "In po zaslugi tebe gre našemu gledališču zdaj odlično. Nek še kar precej poznani scenarist je bil na predstavi in takoj ga je navdihnilo naše delo. Mogoče podpišemo pogodbo z njim. A vsekakor pa bomo ostali v naši dvorani. Malu je od zaslužka od vstopnic podaljšal najemnino."
Odprla sem usta od presenečenja.
"O moj bog, Ben, to je enkratno!"
"Ja hah," počasi si je začel oblačiti plašč. "Nujno se še kaj oglasi."
Prikimala sem.
"Bom."
Preden je izstopil iz sobe me je z nasmehom pogledal.
"Pazi nase Tracy."
"In ti nase Ben."
Sem dodala nato pa je izginil za vrati. Globoko sem izdihnila in glavo nagnila nazaj. Ta dan me je tako utrudil, da bom verjetno spala še naslednja dva dni. Globoko sem vdihnila vonj vrtnic in zavzdihnila.
Dišijo.
---
OMGG JAAA ZDJJ PA SE THE LASTT DELL