Napočilo je novo šolsko leto in začele smo hoditi v šesti razred. Že prvi teden so nam fantje začeli krasti torbe, dežnike, stekleničke ter nas spotikati. Punce smo vse to povedale učiteljicam, zato so zaradi tega dobili kar nekaj vpisov. A to jih ni niti namanj ganilo. Šele ko so nam v šoli povedali, da gremo v šolo naravi le, če ne bo več neumnosti, so se malo zresnili.
V CŠOD Tolmin smo odšli v mesecu novembru. V sredo zjutraj smo se zbrali pred šolo in končno dočakali avtobus. Fantje so, kakor vedno, sedeli zadaj.
Že v šoli smo dobili navodila o obnašanju, ki so bila kar stroga. Najbolj pa nas je zmotilo to, da nismo smeli s seboj prinesti sladkarij. A kolikor smo opazile, tega pravila nihče ni upošteval. Priznamo, tudi me smo imela kar nekaj skritih zalog v potovalkah.
Največjo skrb nam je ob prihodu v Tolmin povzročalo prav to. Da sladkarije odkrijejo učitelji v CŠOD. Najprej smo se zbrali na zunanjem igrišču z vso našo prtljago. Spogledovali smo se med seboj in strah nam je šibil kolena. Nam bodo pregledali kovčke? Bom to jaz? Boš to ti? Ko so nam povedali številke sob in odprli vrata v stavbo, smo vsi radostno odskakljali v notranjost. Nič pregleda, hvalabogu. Sobe so bile zelo lepe. Dejavnosti pa zelo zanimive. Kurili smo ogenj ob Soči, spoznavali hišne ljubljenčke - kače, raziskovali bližnjo okolico in še in še. Najslajši pa so seveda bili večeri za zaprtimi vrati, ko smo lahko na skrivaj pojedli vse sladke grižljaje.
Konec tedna smo se vrnili domov in ne boste verjeli, dekleta smo lahko zadovoljno sedela na zadnjih sedežeih avtobusa. Najbolj razveselilo in odleglo hkrati pa nam je zaradi varno skritih papirčkov v potovalnih torbah.

Anja Petrič, Ela Petrič, Pia Uršič