PROLOG

Zima 2005


Obdajala me je črnina. Nič nisem videla. Niti svojih rok v barvi jogurta, ko sem jih stegnila proti obrazu. Nisem hotela umreti. S strahoma sem v temi poiskala leseno polico ter spretno splezala nanjo. POK! Se je slišalo iz sosednje sobe. In sledil mu je grozovit krik. Sestrin krik. Z dlanjo sem si prestrašeno pokrila usta in obstala kot vkopana. Sestra... Kriku je sledilo še par strelov in nato se je med nas polegla smrtonosna tišina. Strah v meni je ugasnil kot plamen ognja brez kisika. Zapodila sem se v črnino z namenom, da rešim sestro. Neznančeva roka mi je prekrižala načrte saj me je grobo prijela okoli bokov in me zvlekla proti tistemu. Ne vem čemu. Vem samo to, da sem se roke poskušala otresti. Kričala sem, hlipala, jokala in brcala pa ni pomagalo. Nenadoma sem na tleh zagledala mrtvo sestro. V vsej tej temi sem videla le njo. Zaradi njenih sijočih las v barvi karamele. Ležala je v luži krvi. Bes je naraščal v meni in prišel na stopnjo, ko sem se odtrgala te preklete roke ter stekla k mrtvi sestri. Bila je ledena. Kljub krvi sem jo objela in jo želela obuditi a me je kmalu roka spet ujela in jokajoče sem se ji prepustila. Tukaj zame ni več prostora. Če ni sestre ni mene. Le kam me peljejo. Strah se je spet pojavil in nekaj globoko v srcu me je stisnilo. Nikoli več ne bo tako kot včasih.