Jezen si, žalosten ali preprosto srečen zato vržeš kamen. Ta kamen si ti. Lahko si še popolnoma lep in okrogel ali pa prekrit s praskami in razpokami ki jih povzroča življenje. Ko si v zraku se počutiš da je mogoče prav vse. Preprosto si samo srečen. Začneš padati. Postaja ti neprijetno ko opazuješ temno vodo pod sabo. Pljuskne. Takrat pride še bolečina in spoznanje da je vsega enkrat konec. Nemočno gledaš v svetlobo nad sabo in čutiš temo ki ti je vse bližje. Zaveš se da je voda tvoj strah, problem ali pač nekaj neprijetnega. Vse več je je okoli tebe ti pa počasi toneš. Svetloba zamira enako kot luč v tvojem srcu. Vse postane težje, poiskušaš se upirati a ne gre. Zamolklo padeš in okoli se dvigne mivka ki te počasi prekrije. Vse na tem svetu postane brezveze. Obupaš nad vsem. A vseeno čakaš. Voda se nežno preliva okoli tebe. Včasih zgoraj ugledaš luč. Začneš videti lepo v majhnem. Po vsej dolžini "trebuha" se ti naredi razpoka in razkrije lepo zeleno-modro notranjost.
In enkrat pride otrok z masko na obrazu ter te dvigne iz vode. Občuduje te. Voda te je polepšala, te naredila močnejšega.

Hvala ti če bereš to! <3