Ujela sem avtobus. Vsaj enkrat. Iz žepa sem vlekla robčke, da bi si obrisala moker obraz in svoje rdeče oči. Ljudje, ki so stopali mimo mene so me samo presenečeno gledali. Tudi tokrat sem sedela sama. Gledala sem kako pokrajina drsi mimo nas. Samo ob misli na mojo oceno in na Lily so mi stopile solze v oči. Kako naj to razložim staršem? Da sem dobila cvek. Že drugič to leto? Sranje. Še prvič jim nisem povedala! Takrat se nisem mogla prisliti do tega. Zdaj se bom mogla. Zahlipala sem. Sama sem si bila kriva. Pozabila sem, da pišemo. A zdaj moram to tudi popraviti. Nekako. Če jim ne bom povedala jih bo definitivno obvestila učiteljica. Mogoče jih je že. Minilo je par minut, ko se je avtobus ustavil na moji postaji. Stekla sem ven preden bi se vrata spet zaprla. Zdaj sem vedno hitela, ko sem morala iti ali pa priti na avtobus. Spet je malo pršelo. Kot bi se vreme prilagajalo mojemu razpoloženju. Ključa niti nisem rabila. Vrata so bila odprta. In iz hiše je prihajalo prepevanje. Presneto. Mami bom uničila vso dobro voljo, ki jo je zbrala od včeraj. Sovražim se. Vstopila sem.
"O hej ljubica! Kako si? Kako je bilo v šoli?"
Mami me je kar napadla. Njen glas je bil prijazen in zibala se je po kuhinji. Ničesar še ne ve.
"Hm odlično," lažnivka, lažnivka, lažnivka! "Mami se lahko za minutko pogovoriva. Midve in oči?"
Mami je rahlo pomešala po loncu in se mi veselo nasmehnila.
"Seveda. Samo malo počakaj. Se bomo med kosilom zmenili. Čez deset minutk bo."
Prikimala sem in poskusila prezreti cmok v grlu.
Preskočila sem po dve stopnici hkrati in olajšano prišla v okrilje svoje sobe. Deset minut torej. Ura je tri. Ob petih me bo čakala Lily. Do takrat moram staršem vse povedati in dobiti dovoljenje, da lahko grem v knjižnico.
*i*Dihaj.*i*
Vrgla sem se na posteljo in pogledala na telefon. Šele zdaj sem videla, da imam ogromno neodgovorjenih spročil, ki jih sploh nisem opazila.
*i*Ben.*i*
Seveda. Oh presneto mislil bo, da ga ignoriram. Odprla sem vsa.
*b*Ben: Tracy se lahko pogovoriva?*b*
*b*Ben: Zakaj ne odgovarjaš? Tracy?!*b*
To sta bili le dve od neštetih. Oh presneto. Kaj naj zdaj napišem? Dogodek z njim mi je že skoraj da ušel iz glave. Zardela sem ob misli kako sem zbežala. Dolgujem mu pojasnilo.
*b*Jaz: Hej Ben. Oprosti. Potrebovala sem nekaj časa. Oprosti za vse. Ja lahko se pogovoriva. Pravzaprav sem ti dolžna pogovor.*b*
Niti nisem še enkrat prebrala kaj sem napisala. Samo poslala sem. Odgovoril je skoraj da v minuti.
*b*Ben: Lahko danes? Ob petih?*b*
Oh. Ne. Sranje. Ne morem ob petih zaboga! Za trenutek me je prijelo, da bi ga zgolj blokirala in pozabila na vse skupaj a potem me je zagrizla slaba vest. Ne. Lahko ga vsaj na prijazen način odpikam.
*b*Jaz: Oprosti. Danes ne morem. Trening imam.*b*
Seveda ga ne morem odpikati! Nisem taka. Zavzdihnila sem in telefon vrgla na posteljo. Veš kaj. Za zdaj lahko Ben počaka. On in vsi drugi. Najprej moram urediti to z oceno.
"Tracy! Kosilo!"
Prav. Zdaj. Zdaj moram to storiti. Sploh nisem vprašala, če je Queele že doma. Pri vsem upam da je ni. Nočem, da sliši kako zdaj pogrnjujem tudi pri testih. In to pri zgodovini.
"Tracy!"
"Prihajam!"
Okej Tracy. Samo pojdi dol. Vsak korak sem naredila bolj počasi. Kot, da bi upala, da bi se dan končal preden bi uspela razložiti vse. Lazanja. Njam. Opazovala sem kako je na mizo polagala krožnike. En, dva, tri, štiri. Oh tudi Queele je tu. Sedla sem poleg očija, ki se je že lotil lazanje.
"Dober tek."
Sem zamrmrala in tudi sama začela jesti.
"Queele!"
Je mami zaklicala direktno meni v uho. Hvala res.
Ni dobila odgovora.
"Res ne vem kaj ji je."
Sedla je in na majhen prtiček položila kozarec z vinom. Čisto malo vina a vseeno nekaj. Kozarec v katerem je vzvalovila tekočina je bil okrašen z majhnimi kristalčki. Bil je njen najljubši. Še od njene babice. Mami je zaprla oči in nekaj začela mrmrati. Moj bog. Od kdaj molimo za obroke pri tej hiši? Zavila sem z očmi.
Mami tega ni spregledala.
"Oh daj no. Samo želela sem se zahvaliti za vse kar imam. Hrano... dom... ljubečega moža.." pogledala je proti očiju, ki je že lizal krožnik in ni slišal ničesar kar je rekla. Komaj sem udušila smeh. "No khm ampak najbolj pomembno pa čudoviti hčerki."
O ne. Sklonila se je čez mizo in mi stisnila roko.
"Čudoviti hčerki, ki sta nadarjeni, z odličnimi ocenami in dobrim srcem."
Namenila mi je enega osladnih nasmehov jaz pa ji nisem več mogla zreti v oči. Kot, da bi me hotela namerno znervirati.
Nekaj časa smo jedli v tišini in lazanja mi ni več tako dišala.
Mami je nenadoma poskočila.
"Saj res. Ljubica kaj si nama želela povedati?"
Grižljaj se mi je skoraj zataknil v grlu.
"Khm ja," odkašljala sem se. "Glede tega..."
Mami se mi je spodbujajoče nasmehnila in še oči je dvignil pogled od čistega krožnika.
"Khm res mi je žal in vem, da sem kriva čisto sama..." mami je dvignila obrv. "In res res mi je žal... To bom poskusila popraviti kolikor bom lahko..."
Mami je rahlo zavila z očmi.
"Tracy o čem govoriš? Bi lahko direktno povedala?"
"Ja ljubica naj te ne bo strah."
Se je vključil še oči, ko je dobil enega tistih pogledov od mami.
"Torej... khm danes sem izvedela rezultate testa pri zgodovini. Jaz... pisala sem negativno. In to ne prvič. Drugič."
Ko sem enkrat začela govoriti sem vse samo zajecljala, da bi se znebila tega bremena. Mami je izgledala kot, da jo bo vsak čas pobralo. Nekaj je mrmrala in se prijela za čelo. Še oči je obrvi staknil čisto skupaj in zrl naravnost vame. Krožnik sem porinila od sebe in se sklonila pod mizo kot, da mi je nekaj padlo čeprav sem si zgolj želela obrisati solzne oči.
"Ampak Tracy... Kako? Zakaj nama nisi povedala?"
Zaslišala sem mamin glas. Dvignila sem se a moj pogled še vedno ni bil usmerjen v njene oči. Ne. Raje sem strmela v mizo.
"Oprosti mami..."
"Ne! Zdaj mi hčerka že prikriva ocene! Kaj vse mi še prikrivaš?"
Obraz sem zakopala v dlani. Zdaj nista videla mojih oči. Zdaj sem lahko potiho jokala.
"Kaj vse mi še prikrivaš Tracy?"
Zahlipala sem.
"Si slišala? Hočem vedeti kaj vse mi prikrivaš!..."
"Ničesar! Ničesar mami! Nehaj!"
Zakričala sem. Nisem prenesla več njenega obtožujočega tona. Nastala je tišina.
Nato se je oglasil oči.
"Ljubica kaj je rekla učiteljica?"
Njegov glas je bil miren in hvaležna sem mu bila za vprašanje. Spomnil me je na bistvo.
"Predlagala mi je, da se mi Lily pomaga učiti. Ta je hotela, da se dobiva danes ob petih. V knjižnici."
Poškilila sem izza dlani. Mami si je masirala sence oči pa je zgolj strmel v mizo.
"Takrat imaš trening."
Mami je to izrekla čisto mirno. Celo malo odmaknjeno.
"Vem mami. Misliš, da nisem pomislila na to? A zdaj mi je bolj pomembna zgodovina. Učiti se moram. Ocene, ki bodo sledile bodo zelo pomebne zato, kako... kako se bom odrezala v tem letniku."
Nisem hotela poudariti, da mi mogoče lahko celo grozi ponavljanje letnika.
"Mogoče si to naredila namerno," mamin glas je zvenel zblojeno. "Namerno si pogrnila na testu, da boš zdaj špricala treninge."
Čakaj kaj?! Zajela sem sapo. Zdaj pa je bilo dovolj. Dovolj je!
"Kako si drzneš to reči!" zagledala sem se v njene kristalno modre oči, ki so se mi prvič zazdele nore. "Nora si! Popolnoma nora! Sovražim te. S-O-V-R-A-Ž-I-M T-E. Obžalujem, da si moja mami. Da sem te sploh spoznala!"
Pognala sem se po konci. Nisem razmišljala. Prijela sem tisti lep kozarec vina, ki je stal poleg njenega krožnika z lazanjo in ga zabrisala po tleh.
Razletel se je in črepinje so letele vse povsod. Rdeča tekočina se je razlila po hrastovih tleh in zdaj sem se šele zavedla kaj sem storila. Kaj sem rekla. Začela sem jokati. Kar tam. A čisto tiho. Mami ni bila pozorna name. Strmela je v razbit kozarec na tleh. Na njen najbljubši kozarec. Ki je bil zdaj razbit. Ki sem ga jaz razbila. Nikoli še nisem videla takšnega obraza, ki ga je imela mami. Njene ustnice so bile stisnjene v ravno črto, oči razširjene in zenice močno povečane. Njene obrvi so bile staknjene skupaj in izgledala je jezno. Grozno jezno. In žalostno poleg. Oči je vstal in tudi on je izgledal jezen.
"Tracy," njegov glas je bil oster. "Takoj se opraviči."
Hotela sem. Hotela sem izreči *i*oprosti*i*, ker sem res čutila krivdo. A hkrati sem čutila zadovoljstvo, ki se je razlegalo po meni, ko sem opazovala mamin obraz.
"Ne," odgovor je iz mene prišel v sekundi. "Ne bom se opravičila. *i*Zasluži*i* si."
Oče je že odprl usta, ko se je iz mesta poleg njega zaslišalo tiho hlipanje. Pogledala sem proti mami. Čez usta je imela dlan in hlipala vanjo. Videti je bila grozno. Kot, da bi se v trenutku postarala za dvajset let. Tiho je hlipala in se sploh ni zmenila za naju. Vstala je in se sprehodila do mesta kjer je ležalo največ črepinj. Začela jih je pobirati in še močneje zahlipala. Nisem si pustila dihati. Postalo mi je zelo žal. Zelo zelo zelo žal.
Oči se je zastrmel v moje oči. Njegov pogled je bil jasen. Sporočal mi je vse kar sem vedela že sama.
Mami je še močneje zajokala. Nato se je objela in začela nekaj mrmrati sama sebi.
Nisem več prenesla pogleda nanjo. Na črepinje na tleh. Tudi jaz sem zajokala. In to še glasneje kot ona. Zgrbila sem se v dve gubi tako kot vedno, ko se je iz mene razvil krčevit jok.
"Žal mi je," mami me ni pogledala. "Zelo zelo zelo mi je žal. Vem, da sem najslabša hčerka. Vem, da sem totalna zguba. Vem, da sem grozna oseba. Grozno neumna oseba. Ki vse pokvari."
Nato sem se obrnila in stekla po stopnicah navzgor. V krčevitem joku, ki se je kot krik izvijal iz mene. Zaloputnila sem vrata in obrnila ključ v njih.
Nato se je svet zame ustavil. Ostala sem samo jaz in moje solze.
------
:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob: I made it:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob: I know ful je sad. Pa ta del je tut tko kratek hotla sm ful vec se napisat sam pol ni ratal haha.
lovv juuuuuuu<3333
"O hej ljubica! Kako si? Kako je bilo v šoli?"
Mami me je kar napadla. Njen glas je bil prijazen in zibala se je po kuhinji. Ničesar še ne ve.
"Hm odlično," lažnivka, lažnivka, lažnivka! "Mami se lahko za minutko pogovoriva. Midve in oči?"
Mami je rahlo pomešala po loncu in se mi veselo nasmehnila.
"Seveda. Samo malo počakaj. Se bomo med kosilom zmenili. Čez deset minutk bo."
Prikimala sem in poskusila prezreti cmok v grlu.
Preskočila sem po dve stopnici hkrati in olajšano prišla v okrilje svoje sobe. Deset minut torej. Ura je tri. Ob petih me bo čakala Lily. Do takrat moram staršem vse povedati in dobiti dovoljenje, da lahko grem v knjižnico.
*i*Dihaj.*i*
Vrgla sem se na posteljo in pogledala na telefon. Šele zdaj sem videla, da imam ogromno neodgovorjenih spročil, ki jih sploh nisem opazila.
*i*Ben.*i*
Seveda. Oh presneto mislil bo, da ga ignoriram. Odprla sem vsa.
*b*Ben: Tracy se lahko pogovoriva?*b*
*b*Ben: Zakaj ne odgovarjaš? Tracy?!*b*
To sta bili le dve od neštetih. Oh presneto. Kaj naj zdaj napišem? Dogodek z njim mi je že skoraj da ušel iz glave. Zardela sem ob misli kako sem zbežala. Dolgujem mu pojasnilo.
*b*Jaz: Hej Ben. Oprosti. Potrebovala sem nekaj časa. Oprosti za vse. Ja lahko se pogovoriva. Pravzaprav sem ti dolžna pogovor.*b*
Niti nisem še enkrat prebrala kaj sem napisala. Samo poslala sem. Odgovoril je skoraj da v minuti.
*b*Ben: Lahko danes? Ob petih?*b*
Oh. Ne. Sranje. Ne morem ob petih zaboga! Za trenutek me je prijelo, da bi ga zgolj blokirala in pozabila na vse skupaj a potem me je zagrizla slaba vest. Ne. Lahko ga vsaj na prijazen način odpikam.
*b*Jaz: Oprosti. Danes ne morem. Trening imam.*b*
Seveda ga ne morem odpikati! Nisem taka. Zavzdihnila sem in telefon vrgla na posteljo. Veš kaj. Za zdaj lahko Ben počaka. On in vsi drugi. Najprej moram urediti to z oceno.
"Tracy! Kosilo!"
Prav. Zdaj. Zdaj moram to storiti. Sploh nisem vprašala, če je Queele že doma. Pri vsem upam da je ni. Nočem, da sliši kako zdaj pogrnjujem tudi pri testih. In to pri zgodovini.
"Tracy!"
"Prihajam!"
Okej Tracy. Samo pojdi dol. Vsak korak sem naredila bolj počasi. Kot, da bi upala, da bi se dan končal preden bi uspela razložiti vse. Lazanja. Njam. Opazovala sem kako je na mizo polagala krožnike. En, dva, tri, štiri. Oh tudi Queele je tu. Sedla sem poleg očija, ki se je že lotil lazanje.
"Dober tek."
Sem zamrmrala in tudi sama začela jesti.
"Queele!"
Je mami zaklicala direktno meni v uho. Hvala res.
Ni dobila odgovora.
"Res ne vem kaj ji je."
Sedla je in na majhen prtiček položila kozarec z vinom. Čisto malo vina a vseeno nekaj. Kozarec v katerem je vzvalovila tekočina je bil okrašen z majhnimi kristalčki. Bil je njen najljubši. Še od njene babice. Mami je zaprla oči in nekaj začela mrmrati. Moj bog. Od kdaj molimo za obroke pri tej hiši? Zavila sem z očmi.
Mami tega ni spregledala.
"Oh daj no. Samo želela sem se zahvaliti za vse kar imam. Hrano... dom... ljubečega moža.." pogledala je proti očiju, ki je že lizal krožnik in ni slišal ničesar kar je rekla. Komaj sem udušila smeh. "No khm ampak najbolj pomembno pa čudoviti hčerki."
O ne. Sklonila se je čez mizo in mi stisnila roko.
"Čudoviti hčerki, ki sta nadarjeni, z odličnimi ocenami in dobrim srcem."
Namenila mi je enega osladnih nasmehov jaz pa ji nisem več mogla zreti v oči. Kot, da bi me hotela namerno znervirati.
Nekaj časa smo jedli v tišini in lazanja mi ni več tako dišala.
Mami je nenadoma poskočila.
"Saj res. Ljubica kaj si nama želela povedati?"
Grižljaj se mi je skoraj zataknil v grlu.
"Khm ja," odkašljala sem se. "Glede tega..."
Mami se mi je spodbujajoče nasmehnila in še oči je dvignil pogled od čistega krožnika.
"Khm res mi je žal in vem, da sem kriva čisto sama..." mami je dvignila obrv. "In res res mi je žal... To bom poskusila popraviti kolikor bom lahko..."
Mami je rahlo zavila z očmi.
"Tracy o čem govoriš? Bi lahko direktno povedala?"
"Ja ljubica naj te ne bo strah."
Se je vključil še oči, ko je dobil enega tistih pogledov od mami.
"Torej... khm danes sem izvedela rezultate testa pri zgodovini. Jaz... pisala sem negativno. In to ne prvič. Drugič."
Ko sem enkrat začela govoriti sem vse samo zajecljala, da bi se znebila tega bremena. Mami je izgledala kot, da jo bo vsak čas pobralo. Nekaj je mrmrala in se prijela za čelo. Še oči je obrvi staknil čisto skupaj in zrl naravnost vame. Krožnik sem porinila od sebe in se sklonila pod mizo kot, da mi je nekaj padlo čeprav sem si zgolj želela obrisati solzne oči.
"Ampak Tracy... Kako? Zakaj nama nisi povedala?"
Zaslišala sem mamin glas. Dvignila sem se a moj pogled še vedno ni bil usmerjen v njene oči. Ne. Raje sem strmela v mizo.
"Oprosti mami..."
"Ne! Zdaj mi hčerka že prikriva ocene! Kaj vse mi še prikrivaš?"
Obraz sem zakopala v dlani. Zdaj nista videla mojih oči. Zdaj sem lahko potiho jokala.
"Kaj vse mi še prikrivaš Tracy?"
Zahlipala sem.
"Si slišala? Hočem vedeti kaj vse mi prikrivaš!..."
"Ničesar! Ničesar mami! Nehaj!"
Zakričala sem. Nisem prenesla več njenega obtožujočega tona. Nastala je tišina.
Nato se je oglasil oči.
"Ljubica kaj je rekla učiteljica?"
Njegov glas je bil miren in hvaležna sem mu bila za vprašanje. Spomnil me je na bistvo.
"Predlagala mi je, da se mi Lily pomaga učiti. Ta je hotela, da se dobiva danes ob petih. V knjižnici."
Poškilila sem izza dlani. Mami si je masirala sence oči pa je zgolj strmel v mizo.
"Takrat imaš trening."
Mami je to izrekla čisto mirno. Celo malo odmaknjeno.
"Vem mami. Misliš, da nisem pomislila na to? A zdaj mi je bolj pomembna zgodovina. Učiti se moram. Ocene, ki bodo sledile bodo zelo pomebne zato, kako... kako se bom odrezala v tem letniku."
Nisem hotela poudariti, da mi mogoče lahko celo grozi ponavljanje letnika.
"Mogoče si to naredila namerno," mamin glas je zvenel zblojeno. "Namerno si pogrnila na testu, da boš zdaj špricala treninge."
Čakaj kaj?! Zajela sem sapo. Zdaj pa je bilo dovolj. Dovolj je!
"Kako si drzneš to reči!" zagledala sem se v njene kristalno modre oči, ki so se mi prvič zazdele nore. "Nora si! Popolnoma nora! Sovražim te. S-O-V-R-A-Ž-I-M T-E. Obžalujem, da si moja mami. Da sem te sploh spoznala!"
Pognala sem se po konci. Nisem razmišljala. Prijela sem tisti lep kozarec vina, ki je stal poleg njenega krožnika z lazanjo in ga zabrisala po tleh.
Razletel se je in črepinje so letele vse povsod. Rdeča tekočina se je razlila po hrastovih tleh in zdaj sem se šele zavedla kaj sem storila. Kaj sem rekla. Začela sem jokati. Kar tam. A čisto tiho. Mami ni bila pozorna name. Strmela je v razbit kozarec na tleh. Na njen najbljubši kozarec. Ki je bil zdaj razbit. Ki sem ga jaz razbila. Nikoli še nisem videla takšnega obraza, ki ga je imela mami. Njene ustnice so bile stisnjene v ravno črto, oči razširjene in zenice močno povečane. Njene obrvi so bile staknjene skupaj in izgledala je jezno. Grozno jezno. In žalostno poleg. Oči je vstal in tudi on je izgledal jezen.
"Tracy," njegov glas je bil oster. "Takoj se opraviči."
Hotela sem. Hotela sem izreči *i*oprosti*i*, ker sem res čutila krivdo. A hkrati sem čutila zadovoljstvo, ki se je razlegalo po meni, ko sem opazovala mamin obraz.
"Ne," odgovor je iz mene prišel v sekundi. "Ne bom se opravičila. *i*Zasluži*i* si."
Oče je že odprl usta, ko se je iz mesta poleg njega zaslišalo tiho hlipanje. Pogledala sem proti mami. Čez usta je imela dlan in hlipala vanjo. Videti je bila grozno. Kot, da bi se v trenutku postarala za dvajset let. Tiho je hlipala in se sploh ni zmenila za naju. Vstala je in se sprehodila do mesta kjer je ležalo največ črepinj. Začela jih je pobirati in še močneje zahlipala. Nisem si pustila dihati. Postalo mi je zelo žal. Zelo zelo zelo žal.
Oči se je zastrmel v moje oči. Njegov pogled je bil jasen. Sporočal mi je vse kar sem vedela že sama.
Mami je še močneje zajokala. Nato se je objela in začela nekaj mrmrati sama sebi.
Nisem več prenesla pogleda nanjo. Na črepinje na tleh. Tudi jaz sem zajokala. In to še glasneje kot ona. Zgrbila sem se v dve gubi tako kot vedno, ko se je iz mene razvil krčevit jok.
"Žal mi je," mami me ni pogledala. "Zelo zelo zelo mi je žal. Vem, da sem najslabša hčerka. Vem, da sem totalna zguba. Vem, da sem grozna oseba. Grozno neumna oseba. Ki vse pokvari."
Nato sem se obrnila in stekla po stopnicah navzgor. V krčevitem joku, ki se je kot krik izvijal iz mene. Zaloputnila sem vrata in obrnila ključ v njih.
Nato se je svet zame ustavil. Ostala sem samo jaz in moje solze.
------
:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob: I made it:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob: I know ful je sad. Pa ta del je tut tko kratek hotla sm ful vec se napisat sam pol ni ratal haha.
lovv juuuuuuu<3333
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful fajn zgodbo!
LOVAM
Me veseli da si danes napisala in objavila del:heart::heart::heart:
LOVAM
Me veseli da si danes napisala in objavila del:heart::heart::heart:
1
III hejj<33 Zakj nism vidla tega komentarčka haha😭 Tenkjuu souu muchhh resss<3333
Lyy❤️❤️
Lyy❤️❤️
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
I'm crying rn:sob::sob::sob:
Zakaj ti tok dobro pišeš??:stuck_out_tongue_closed_eyes: :blush:
love yoouuu<333
Zakaj ti tok dobro pišeš??:stuck_out_tongue_closed_eyes: :blush:
love yoouuu<333
1
Iii zakjj nism vidlaa tegaaa😭 Hvalaaa full<3333 Pa soeči kr sm te pozn obvestila hehe🥰
loveee juuu tooooo❤️❤️❤️❤️❤️❤️
loveee juuu tooooo❤️❤️❤️❤️❤️❤️
1min, hihi<33
Hvala tudi tebi 🥰
Pa ne se sekirat zaradi poznega sporočila, še vseeno sem ti hvaležna💕
Hvala tudi tebi 🥰
Pa ne se sekirat zaradi poznega sporočila, še vseeno sem ti hvaležna💕
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hvalaaaaa!!!!!!!!!!!!! zaaaaaaa!!!!!!!!!!!!! tkooooooooo!!!!!!!!!!!! dobroooooooo!!!!!!!!!!!!! zgodboooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!!!!!!!!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: Lov u and jor stori!!!!!!:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
1
IIIIIIIIIIII😇😇😇😇😇😇😇😇
HVALAAAAAA!!!
TEBIIII!!!
ZAAAA!
TAKKOOO!!!!
ODLIČENNNN!!!!
KOMENTARRRR!!!!!!
hahah😂
Ress ti hvalaa<33
I lyy tuuuu❤❤
HVALAAAAAA!!!
TEBIIII!!!
ZAAAA!
TAKKOOO!!!!
ODLIČENNNN!!!!
KOMENTARRRR!!!!!!
hahah😂
Ress ti hvalaa<33
I lyy tuuuu❤❤
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg. ta del je tok sad, se posebej na koncu:sob:
a
m
p
a
k
o
b
o
z
u
j
e
m
!
a
m
p
a
k
o
b
o
z
u
j
e
m
!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vsi ti deli so tok dobri. Ahh, če bi imeli lahko tvoje zgodbe za domače branje.:pray: Ta del je bil tok sed na koncu.(tud jst sem jokala:cry:) Lovam tvojo zgodbo<333
1
Iii majčii kokk me je razveselil tvojj komentarr<3 Hahaha mogoč pa kdaj v prihodnosti res za domače branje ;) Ohh ne jokatt nooo<333
Iii js pa lovam tebeee<3333
Iii js pa lovam tebeee<3333
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
WOW, ful dobr, ampak res sad :( Ampak zato je tudi tok dobr, aja ne, ODLIČNO JE! Hah, dve mahni napakici: Tukaj, v tej povedi je nekaj odveč: 'skoraj da v minuti.' Tale 'da' bi lahko kar izpustila, ponavadi se ga doda pri pogovornem jeziku. In potem je še drugi, saj ste se učili premi govor, kajne? Ker si ti napisala takole: "Ja ljubica naj te ne bo strah."
Se je vključil še oči, ko je dobil enega tistih pogledov od mami.
Pravilno pa je tako: "Ja ljubica, naj te ne bo strah," se je vključil še oči, ko je dobil enega tistih pogledov od mami.
No, kdaj pa kdja je manjkala tudi kakšna vejica, ampak ti gre že vedno bolje.
NAJBOLJŠA ZGODBA EVER!!! <33
Lp,
MM12
Se je vključil še oči, ko je dobil enega tistih pogledov od mami.
Pravilno pa je tako: "Ja ljubica, naj te ne bo strah," se je vključil še oči, ko je dobil enega tistih pogledov od mami.
No, kdaj pa kdja je manjkala tudi kakšna vejica, ampak ti gre že vedno bolje.
NAJBOLJŠA ZGODBA EVER!!! <33
Lp,
MM12
0
Aaaa MM hejj<3 Full ti hvalaa za napakice ress<3 Japp zdejle sm vidla heh tist premi govorr čist mi je šlo iz glave heh😅 Okejj vejice to morm še popravt pa kkšne napakice k jih nardim v vsakem delu haha<3
Res res res ti hvalaaa<3
Lyy❤️
Res res res ti hvalaaa<3
Lyy❤️
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omgg.
To je tok saad. :sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:
Apak vseen d-best zgodbaaa. Upam da zmagaš. Komaj čakam nov deeel! :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
:hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging:
To je tok saad. :sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:
Apak vseen d-best zgodbaaa. Upam da zmagaš. Komaj čakam nov deeel! :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
:hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging:
0
OMGGGG TENKJUUU SOUU MUCHHHH BESTI BESTICAA (al kaj sva že hehe) FULL MI POMENIIII<33
Klepetek?
Lyy❤️
Klepetek?
Lyy❤️
Moj odgovor:
PlezalkaZoja11
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
DRAMA,spet
No, js sem mela fuuulll težav in bi pač sam rabla nekomu to povedat razen moji bff so. Torej bom vam.
1.Ubistvo poletne počitnice zame sploh niso ble počitnice ampak trdo delo in velik prejokanih noči, blo je tak da js mam tko in tko težave in itak zdravnimi niso ugotovila da mi je ves ta čas v koleno tekla voda, praktično mi sploh niso verjel da sem lahk trenirala tekmovala. Rekli so mi da vsaj 1 leto in pol ne bom mogladelat stvari ki me najbolj osrečujeje plezanja in sem šla fizioterapevtu dal mi je vaje pa ne kr take težke vaje ko se zraven jočeš trener mi jje ful pomagu ker sem trenirala ker se bo kmal začeka sezona. Čeprav so mi zdravniki napovedal da ne bom plezala zdej že plezam če prav z bolečinami. Kak nej pozabim na to kr ne morm, takrat ko so mi zdravniki to povedal se mi je življenje obrlo dobesedno na glavo.
2.Nevem kak nej se ne navežem tuk na prjatle, kr js se fuuuullll navežem in pol me tuk prizadane ko se nehajo družit z mano. Kk nej to spremenim?
Druge stvari bom pustila za enkrat drugič kr že to nevem če bo kdo prebral. Hvalaaaaa če boteeee.
Lp.PlezalkaZoja11
1.Ubistvo poletne počitnice zame sploh niso ble počitnice ampak trdo delo in velik prejokanih noči, blo je tak da js mam tko in tko težave in itak zdravnimi niso ugotovila da mi je ves ta čas v koleno tekla voda, praktično mi sploh niso verjel da sem lahk trenirala tekmovala. Rekli so mi da vsaj 1 leto in pol ne bom mogladelat stvari ki me najbolj osrečujeje plezanja in sem šla fizioterapevtu dal mi je vaje pa ne kr take težke vaje ko se zraven jočeš trener mi jje ful pomagu ker sem trenirala ker se bo kmal začeka sezona. Čeprav so mi zdravniki napovedal da ne bom plezala zdej že plezam če prav z bolečinami. Kak nej pozabim na to kr ne morm, takrat ko so mi zdravniki to povedal se mi je življenje obrlo dobesedno na glavo.
2.Nevem kak nej se ne navežem tuk na prjatle, kr js se fuuuullll navežem in pol me tuk prizadane ko se nehajo družit z mano. Kk nej to spremenim?
Druge stvari bom pustila za enkrat drugič kr že to nevem če bo kdo prebral. Hvalaaaaa če boteeee.
Lp.PlezalkaZoja11
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.