Nekako mi je uspelo priti do kavča. Nevem sicer kako ampak utrujeno sem se sesedla nanj. Počutila sem se malenkost bolje a vseeno sem bila blazno utrujena in veke so mi lezle skupaj. Poleg tega mi vrtnice še zmeraj niso dale miru in vsakič, ko sem se spomnila nanje me je prijel nov naval jeze in žalosti. Usta sem imela čisto suha in želodec prazen a nisem mogla vstati.
*i*Spet to počneš Tracy.*i*
*i*Uničuješ samo sebe.*i*
Moj tihi glas je imel prav a še vseeno nisem bila tako pametna, da bi ga zares poslušala.
Nenadoma sem zaslišala kako so se vrata tiho odškrtnila in notri je pogledala čisto premočena Queele z vrečkami iz trgovine v rokah. Utrujeno jih je položila na tla in se mi nasmehnila.
"Hej. Nisem vedela, da si že doma."
Zaprla je vrata in si nalila kozarec vode.
"Manj ur smo imeli. Pa ti? Šla si že v trgovino in zdaj si že doma."
Naredila je velik požirek vode.
"Tudi mi smo prej končali pa sem se odločila, da grem v trgovino in nama naredim dobro kosilo. Če si za seveda."
Sprehodila se je do mene in sedla poleg.
Prikimala sem.
"Kako si drugače?"
Dvignila sem pogled in se zastrmela v tiste njene morsko modre oči, ki sem ji jih tako zavidala.
"V redu. Ti?"
Naredila je še en požirek vode.
"V redu sem."
Hotela sem ji verjeti a so njeni podočnjaki kazali drugače.
"Izgledaš utrujena."
Tokrat je ona odmaknila pogled.
"Saj sem. Faks je težek. Bodi srečna dokler si v srednji šoli."
Prepričana sem, da je zame sreča tu že izgubljena. Tako kot je rekel Jack. Uničila sva si celotno srednjo šolo.
"Mhm."
Za trenutek je med nama nastala tišina nato pa je Queele zavzdihnila.
"Saj res. Da ne pozabim. To je bilo v nabiralniku."
Iz žepa je potegnila majhno škatljico na kateri je z ukrivljenimi elegantnimi črkami pisalo: *i*za Tracy.*i*
Čutila sem kako se mi je utrip malo povečal, ko je Queele odprla škatljico. V njej je bila lepa biserna ogrlica, ki je imela na sredini pripet obesek v obliki cveta rdeče vrtnice. Za trenutek mi je zmanjkalo sape. Nato sem v sebi začutila neznansko jezo. Queele sem škatlico izrtgala iz rok in jo z glasnim treskom zaprla.
Queele me je namrščeno opazovala.
"Tracy kaj je to. Kaj se dogaja? Kdo ti to pošilja?"
Hitro sem dihala in se trudila ne znoreti.
"Nevem. Lahko prosim zame to vržeš v smeti? Takoj zdaj?"
Trudila sem se, da bi bil moj glas miren.
"Ampak Tracy..."
"Vrzi. V. Smeti."
Vsako besedo sem dodatno podarila in štela do deset, da bi se pomirila. Ena. Dva. Tri. Štiri. Pet...
"Tracy prosim razmišljaj... Vem, da si vzburjena ampak..."
"Queele poslušaj me! Vrzi v smeti! TAKOJ."
Zdaj se nisem mogla več zadržati. Queele je zgubala čelo.
"ARGHH. PRAV."
Iz rok sem ji iztrgala škatlico in kljub omedlevici stekla do koša za smeti, ter jo zabrisala vanj. Niti za trenutek nisem pomišljala.
Queele je vstala in pritekla za mano ter me zgrabila za ramena.
"Tracy kaj se dogaja? Kaj je narobe s tabo?"
V očeh so me nato zapekle solze in na vrsto je zopet prišel moj obrambni mehanizem. Jok.
"Joj, joj, joj," Queele je zaskrbljeno zmajala z glavo in me zopet odvedla do kavča. "Prav. Vse mi povej Tracy. Vse kar ti leži na duši. Ja ja kar daj vse iz sebe."
Je Queele mrmrala ob mojem krčevitem joku. Nato mi je roko položila na čelo.
"Sranje. Mrzla si. Naredila ti bom čaj prav?"
Vstala je in čezme razgrnila muckasto odejo nato pa stopila k kuhinjskem pultu.
"Si kaj lačna?"
Je zaklicala, da sem jo komaj slišala skozi hreščanje vode, ki je brbotala v grelcu za vodo. Poleg tega sem še vedno hlipala.
"Zelo."
Sem zamrmrala a se mi je zdelo, da me je slišala. Ali pa razbrala po mojih ustnicah, ki so šibko oblikovale besedo.
Počutila sem se malo bolje. Pokrita s toplo odejo na deževen dan medtem, ko me bo kmalu pričakal čaj...
Presneto. Za trenutek sem skoraj začutila nekaj vesele tone v sebi. *i*Skoraj.*i* Ampak ne. V očeh so me še zmeraj pekle solze.
Queele je na mizico pred mano položila skodelico iz katere se je kadilo. Poleg nje pa krožnik z piškoti in dvema kockama sladkorja.
"Izvoli. Deluješ mi izstradana."
Na to nisem imela odgovora le še tesneje sem se zarila v odejo. Queele je sedla poleg mene in me z eno roko objela okoli ramen.
Zavzdihnila je.
"Od kje torej vse te rože? Se kdo... se kdo zafrkava iz tebe?"
Cefrala sem nitko, ki se je ločila od odeje.
"Nevem. Stalno dobivam rože. Zdaj pa še ogrlica. Danes je med poukom na vrata potrkal poštar in učiteljici za slovenščino izročil šopek. Osramotila sem se tako kot še nikoli. Poleg tega pa skorajda končala pri ravnatelju!"
Iz mizice sem vzela skodelico čaja, ter svoje premražene roke ovila okoli nje.
"Huh," Queele se je namrščila. "Pa se ti mogoče sanja kdo bi to lahko bil?"
To sem se spraševala že ves čas.
"Ne. Mogoče se je kakšen Jim hotel le zafrkavati iz mene ali pa je Ben..."
Sem izrekla še preden bi se uspela ugrizniti v jezik.
"Ben?"
Queele je obrvi staknila čisto skupaj.
"Em... en moj sošolec..."
Queele je prhnila in mi dvignila brado, da sem ji pogledala v oči.
"Tracy šestnajst let te že poznam. In nisem neumna. Vem kdaj lažeš."
Sranje. Zakaj nisem mogla jezika držati za zobmi?!
"Em.. ee... heh, Ben..."
"Počakaj!" je izstrelila Queele in razširila oči. "Ben?! Tisti Ben iz Italije?! Tvoj prvi fant? Ki ti je sledil kot kužek na koncu pa si ga pustila?!"
Queele je izgledala kot, da jo bo vsak čas razneslo.
"Em... ja... heh..."
"O. Moj. Bog. Resno?! Tracy zakaj mi nisi povedala! Tip mi je bil takrat še kar všeč in zdaj mora biti pošteno luškan!"
Zasmejala se je in mi podala čaj.
"Na. Spij kaj."
Bilo mi je malenkost nerodno zato sem hitro srknila požirek.
"Ampak kako? Kako si ga srečala po toliko letih?"
Zardela sem. To sem se še sama spraševala.
"Nevem. Približno teden nazaj sem ga srečala v enem lokalu. Kjer zdaj občasno dela. In nato... nato me je povabil na zmenek."
Queeline oči so bile videti kot žogice za bejzbol.
"Čakaj kaj. Hodiš z njim?!"
Segla sem po kocki sladkorja in jo spustila v čaj. Opazovala sem kako se je počasi topila pri tem pa poskušala prezreti Queeline oči, ki so me kot laserji ocenjevali.
"Nevem..." zavzdihnila sem. "Vse je tako zmedeno. Danes se še enkrat dobiva. Ampak, če sem iskrena si z njim ne želim nobene resne zveze. Jaz... jaz... nisem še popolnoma pozabila Erica."
Zadnji stavek mi je šel strašno težko z jezika. Strah me je bilo. Strah me ga je bilo izreči na glas.
"Oh," Queele je zavzdihnila. "Tracy ne moreš večno obžalovati za njim. Pojdi naprej. Pozabi vse skupaj."
Iz njenih ust je vse zvenelo blazno lahko. Ampak ni. Ni bilo.
"Trudim se. Vsak dan se trudim," sklonila sem glavo. "Ampak mi ne uspeva. Ne tako kot bi si želela."
Za trenutek me je imelo, da bi spet zajokala.
"Prav," malo tesneje me je objela. "Razumem. Pa misliš, da bi ti on lahko pošiljal vse to?"
Skomignila sem in zrla v sladkor, ki se ni popolnoma raztopil, temveč se potopil na dno skodelice.
"Nevem. Danes ga mislim vprašati."
Predstavljala sem si kako je Queele pokimala.
"Pride pote po treningu?"
Tokrat sem jaz prikimala in spet malo dvignila pogled.
"Huh," Queele se mi je drobno nasmehnila. "Kaj praviš, da bi si naredili dobro kosilo? In poskusili pozabiti na vse skrbi?"
Zavidala sem ji ves optimizem, ki ga je premogla. Jaz ga ne zmorem niti pol toliko kot ona.
"Zaradi mene."
Namenila mi je širok nasmeh.
"Pridi sestrica," potegnila me je po konci. "Poskusiva se zabavati."
--------
Omg. Ta del mi je tok všeč i cantt:sob: pa mal je kratk spet sam ste ga vsj hitr dobil<3 Ja eni ste opazl da sm si deaktivirala profil in ja neki casa bo tko:sob:
Ampk vsen vedte da vs mam ful ful ful rada in it da pridm nazj kr brez vs ne morm heh<333
Lyy souu muchh:heart: