Z Jessie sva nekaj minut le strmeli v Samantho.
"Khm, oprostite," Jessie si je pramen las ovila okoli prsta in se s prosečim pogledom zastrmela v Samantho. "Ne mislite, da je ravnatelj malo preveč? Lahko naju samo spustite nazaj k pouku. Kajne Tracy?"
Odhrkala sem se.
"Seveda."
Samantha je roke uprla v bok.
"Žal mi je, ampak nasilja na naši šoli ne bomo dovolili."
Jessie je bila videti pretresena saj jo je nekdo zavrnil. Verjetno tega ni bila vajena.
"Ampak samo vadili sva! Kajne Tracy? Vadili sva za božični ples! Predstavo... khm... govori o medvrstniškem nasilju."
Nasmehnila se je kot miš, ki si želi sira. A prvič sem si želela, da bi njena priliznjena laž delovala.
"Ja seveda! Predstava o medvrstniškem nasilju! Dajte no Samantha. Nič takega ni bilo!"
Sem pritegnila še jaz in zdaj sva jo obe proseče gledali, prikimavali in tudi jaz sem se želela poskusiti narediti najbolj ljubko kot sem se lahko. Čeprav je bilo težko.
"Žal mi je, ampak ne. Ni izgledalo kot, da sta za kaj vadili. In to bomo razčistili."
O sranje.
"Ampak..."
"Ne. Lepo k ravnatelju. Dajmo. Ali bom šla jaz k njemu?"
Jessie je izgledala besno in zamrmrala je nekaj podobnega: *i*"Zaradi mene,*i* jaz pa sem hitro odkimala.
"Ne."
Kot rački sva ji sledili po hodniku in jaz sem si brez uspeha še naprej pivnala kri, ki mi še kar ni nehala teči.
"Na."
Presenečeno sem ugotovila, da mi Jessie pred obraz moli robček.
"H-hvala."
Presneto. Nisem si mislila, da bom še kdaj dočakala, ko mi bo Jessie nekaj ponudila. Hvaležno sem si kri obrisala iz obraza nato pa pomignila proti Samanthi.
"Vsaj poskusili sva."
Prikimala je in se zarežala.
"Ja."
Robček sem mečkala po rokah.
"Ideja o predstavi o medvrstniškem nasilju je bila dobra."
Debelo sem pogoltnila in čutila vrtajoč Jessijin pogled na sebi.
"Ja. Mogoče jo kdaj celo uresničimo."
Plaho sem pogledala Jessie in na njenem obrazu opazila sled prikupnega majhnega nasmeška, ki mi ga je podala.
------
V ravnateljevi pisarni sem bila zgolj enkrat. V prvem letniku, ko sva z Lily želeli intervjuvati ravnatelja. Tega se dobro spomnim. Bil je nadvse zabaven pogovor.
"Naprej."
Sem zaslišala potem, ko je Samantha potrkala na vrata. Vstopili smo. Razgledovala sem se po hrastovem pohištvu in nekaj oblazinjenih stolov, ki so stali pred njegovo pisarno mizo. V pisarni ni bilo dosti drugega. Le še nekaj slik in drobnarij, ki so pisarno naredile bolj domačo.
"Sedite."
Droben in močan moški je dvignil pogled izza kupa listov in se nam nasmehnil. G. Hillson je bil na šoli že vrsto let. Sivi prameni zaslužni od dolgoletnega in napornega dela, so mu že rasli vsepovsod na sicer že vedno bolj plešasti glavi.
Z Jessie sva sedli na dva usnjena stola Samantha pa se je zgolj postavila blizu.
"Kaj vas je pripeljalo?"
Naslonil se je nazaj na stol in videla sem kako je z majhnimi temnimi očmi begal po najinih razbitih nosovih. Nato sem opazila kako je Jessie odprla usta. A prepozno.
"Te dekleti sem zalotila med "pretepom"," Samatha je nakazala narekovaje. "No, saj to verjetno lahko vidite."
Ravnatelj je prikimal in rahlo priprl oči.
"A tako."
Debelo sem pogoltnila saj se mi je zdelo, da je njegov pogled več ali manj časa na meni. Begal je po mojih potezah obraza, vse do oblačil. Kot bi želel izvedeti kaj razmišljam.
"Ja," Samantha se je še zmeraj oglašala nekje iz kota sobe. "Takoj sem ju ustavila in pripeljala do vas. To se mi zdi resna situacija."
Stisnila sem pesti ob njenem govoričenjem. Tudi Jessie ob meni je nekaj nezadovoljno mrmrala in samo čakala sem, da se bo oglasila.
"Oprostie g. Hillson. A s svojo prijateljico sva zgolj vadili za predstavo, ki naj bi jo uprizorili za božični ples."
Je rekla Jessie in se zadovoljno premaknila na sedežu. Ravnatelj je še naprej drsel po najinih obrazih, namesto njega pa se je zopet oglasila Samantha.
"Khm in se vama zdi to primerno, da sta se zgolj za "vajo" tako poškodovali? Žal mi je a ta zgodbica zveni za lase privlečena."
O sranje. Imela je prav. A Jessie se je obrnila nazaj in priprla oči.
"Joj gospa zdravnica res mi je žal, ker sva vaju tako prestrašili," lase je vrgla čez ramo. "Ampak s Tracy nisva imeli takega namena. Prišlo je do khm... majhne nesreče."
Kislo se je nasmehnila in najraje bi se zjokala na mestu. O Jessie. Tole res zveni neumno.
"Hoh dekle se sploh zavedaš kaj govoriš?"
Je Samatha zajela sapo.
"Ja *i*Samantha*i*," Jessie je rahlo zavila z očmi. "Vem."
"Ne zavijaj z očmi, ko se pogovarjaš z mano!"
"Oh oprostite. Nisem zanalašč."
"G. ravnatelj to je višek! Punca pači glas in zavija z očmi, ko se pogovarja z mano!"
Tišina.
"Ravnatelj? Je vse v redu?"
G. Hillson je izgledal kot bi se zdramil iz transa in nekaj sekund se je le oziral okoli nato pa se odhrkal.
"Khm ja... Žal mi je. Malo sem se zasanjal," spet se je naslonil nazaj na sedež in na obrazu se mu je spet izrisal umirjen in sproščen nasmešek, ki ga je vedno nosil. "Samantha cenim tvojo prijaznost ampak tu te ne potrebujemo več. A hvala, da si ju pripeljala k meni."
Samantha je bila videti užaljeno Jessie pa je zmagovalno prhnila. Tudi jaz sem se malo sprostila in se zopet normalno vsedla saj sem med Jessijinim in Samanthinim prepirom pogreznila globoko v sedež.
"G. ravnatelj ste prepričani? Lahko ostanem, če želite..."
Jessie je zamrmrala nekaj takega: *i*"Nihče si ne želi,"*i* in tudi jaz sem prhnila, še nekoliko prenaglas in to hitro prikrila z glasnim kašljanjem.
Zazdelo se mi je, da se je ravnatelj šibko nasmehnil.
"Je že v redu Samantha. Se bomo že znašli."
Prikimala je a še zmeraj malo užaljeno.
"Prav. Se vidiva."
Nato je odškrtnila vrata in počasi stopila ven iz pisarne.
"No khm, opravičujem se, ker smo malo nerodno začeli. Samantha zna biti kdaj res... nadležna," vstal je in iz ene omarice potegnil škatlo s cimetovimi piškoti. "Ampak hah tega ji ne povejta."
Z Jessie sva obe z razširjenimi očmi strmeli v ravnatelja ta pa se je zgolj nasmehnil.
"Ah ne čudita se. Tudi odrasli radi opravljamo," nato je pokazal na piškote. "Na. Vzemita. V šolski kuhinji je hrana grozna, če sta sploh naročeni na kosilo seveda. Zagotovo sta lačni."
Prisežem, da se mi ni zdelo, da bi ravnatelj lahko bil tako zabaven. Od tistega intervjuja se ga ne spomnim takega. Jessie je segla po piškotu in hitro sem se ji pridružila. Sicer niso moji najljubši a še vseeno so bili dobri.
"No zdaj, ko smo vsi malo bolj sproščeni mi lahko povesta, da je to... kako bi rekli res izmišljena zgodbica."
Postrani se nama je nasmehnil in čudilo me je kako je vse tisto slišal, če je takrat izgledal tako odmaknjen.
"Ne ravnatelj. Prisežem, da je bil to res najin namen. Samo vaditi!"
Debelo sem pogoltnila. Zdaj se mi ni bilo več smisla lagati. A Jessie je očitno mislila drugače.
"Jessie si kajne?" prikimala je. "Nisem več najstnik a tako neumen pa nisem, da ne bi moral prepoznati najstniških laži."
Videla sem kako je Jessie počasi zardela.
"Poglejta nevem kaj je med vama bilo. In kot ravnatelj bi moral o tem poizvedeti in vaju ustrezno kaznovati in mogoče to kar bom storil ne bo ravno vzgledno, ampak tudi jaz sem bil nasjtnik. Najstnik, ki je imel polno težav in so se mi po glavi podile same zmešane misli. In tudi jaz sem imel enake nesporazume. Tudi tepel sem se," predstavljati si ravnatelja Hillsona kako se pretepa ni bilo lahko. "Vsi smo bili taki. In tako nimam srca, da bi vaju kaznoval. Poleg tega sem že pošteno utrujen in spraševati in razgljabljati o tem katera je začela in katera nadaljevala, se mi res ne ljubi. Upam lahko le, da bosta to razčistili sami, bom pa vsekakor bolj pozoren na vajino vedenje. Ker, če se bo kaj takega ponovilo ne bom imel več izgovorov. Samo še vpisal vaju bom in klical starše," g. Hillson se je utrujeno nasmehnil. "A zdaj vama dam še eno priložnost. Ker pravzaprav si vsi zaslužimo še eno priložnost. Je vse jasno?"
Strmela sem vanj kot bi bil človek iz drugega sveta? Je res to storil? Res ne bova dobili opomina? Ne bo klical najninih staršev? Jessie se je zbrala prej kot jaz.
"Ja g. Hillson. Vse je jasno."
Pogledala sem jo in videla, da se je tudi ona oddahnila.
"No, lepo slišati. Lahko gresta," obe sva hitro vstali in pograbili torbi. "Am... Tracy. Nočem te zadrževati ampak bi imela minutko?"
V hipu mi je zmanjkalo besed. Pogledala sem Jessie, ki je skomignila z rameni nato pa sem se obrnila k ravnatelju.
"Seveda."
Sedla sem nazaj in slišala kako je Jessie zapustila pisarno.
Zastrmela sem se v ravnateljeve temne oči, ki so me pozorno opazovale.
"Torej... khm opazil sem, da tvoje ocene zadnje čase malo padajo," zardela sem. "In nato se je zgodilo to z Jessie. Rad bi te le vprašal, če... če je vse v redu?"
Prekrižal je roke in se naslonil naprej tako, da so bile njegove oči še bližje mojim. Za trenutek se mi je zazdelo, da mi bere misli.
"Ne gospod. Vse je v redu."
Videla sem kako je obrvi staknil malo bližje.
"Si prepričana? Ker... ker nekoga skrbi zate. Dobil sem anonimno prošnjo, ki me je prosila naj poskrbim zate. Vsaj tako je pisalo. Najprej tega nisem jemal resno a nato sem se pozanimal o tvojih ocenah. In zdaj se je zgodilo to," spet se je naslonil nazaj. "Rad bi ti le rekel, da mi lahko zaupaš o čisto vsem. Karkoli te teži... Vedno je tu zate moja pisarna."
Pred očmi so mi zaplesale črne pikice. Nekdo... nekdo je ravnatelju pisal naj poskrbi zame? Da ga skrbi zame? Segla sem po piškotu in ga začela grizljati čeprav mi je bilo slabo.
"Nevem... nevem, na kaj naj bi se nanašalo to pismo. Mogoče je koga neupravičeno strah. Z ocenami mi gre le malo slabše. Hitro se bom pobrala."
Odhrkala sem se. Za Jessie nisem imela izgovora. Razlog, da sva vadili za predstavo je že dolgo časa nazaj odpadel. In bilo mi je nerodno ob njegovem pogledu.
"No..." za trenutek sem mislila, da bo ravnatelj rekel nekaj kar me bo popolnoma sesulo in mu bom morala priznati vse o mojem obupnem življenju. "Če je pa tako, pa lahko greš. Še enkrat oprosti, ker sem te zadržal."
Njegove oči so me še zmeraj podrobno gledale kot, da mi ne verjamejo a takoj sem pograbila priložnost.
"Tracy?"
Moja roka je obtičala na kljuki.
"Ja?"
"Ne pozabi. Moja pisarna je vedno tu zate."
Pogoltnila sem nato pa prikimala.
"Vem."
-------
K temu, da se mi je v glavi grozno vrtelo ni nič pripomglo to, da je pred vrati pisarne še zmeraj stala Jessie. In me čakala. Izbuljila sem oči ob pogledu nanjo ona pa se mi je šibko nasmehnila.
"Hej. Odločila sem se, da te počakam. Vsi so še pri pouku."
To je bilo res. Na hodniku je bilo še zmeraj prazno.
"Hvala hah."
Nerodno sem se zazrla v tla.
"In? Kaj je rekel ravnatelj?"
Stopili sva naprej po hodniku.
"Hah nič takega," še vseeno ji nisem mislila razgabljati o tem. "Samo nekaj je nakladal saj veš..."
Jessijine oči so me opazovale skoraj enako kot še trenutek prej ravnateljeve.
"Ja."
Ustavili sva se pri omaricah. Jessijina omarica je bila le malo od moje tako, da se nisva razšli.
"Kako si? Tako drugače mislim hah..."
Videti je bilo, da ji je nerodno. A hkrati sem bila vesela, da je bila tako prijazna do mene. Ali pa se je vsaj trudila biti prijazna.
"Pa... v redu. Rahlo utrujena. Ti?"
Iz omarice sem potegnila čevlje in se začela preobuvati.
"Enako. Treningi so vedno bolj naporni ne?"
Prikimala sem nato pa nase navlekla še pulover saj je bilo zunaj precej sveže.
"Ja. Precej naporno je."
Tudi Jessie se je že preubula.
"Hej Tracy..." pogledala je v tla. "Žal mi je. Za vse tisto kar sem ti rekla."
Debelo sem pogoltnila.
"Je že v redu. In tudi meni je žal. Tudi jaz nisem bila najbolj prijazna."
Živčno sem se nasmehnila, ko naju je zmotil hrup tega, ko so se vsi začeli zgrinjati iz razredov. Jessie se je živčno prestopala. Seveda. Želela je iti. Zdaj, ko je bilo tu toliko ljudi se ni želela pogovarjati s tako zgubo kot sem bila jaz. Takoj mi je postalo žal, da sem se sploh zapletla v pogovor z njo. Domišljala sem si, da bi lahko bilo *i*prijateljici*i*. Prhnila sem. Traparija.
"Jess! Kje si bila? Krožijo govorice, da si bila pri ravnatelju. Se je kaj zgodilo..."
Lily je utihnila ob pogledu name in izdihnila kot bi bil to njen zadnji dih. Objela je Jessie okoli ramen in ko je zagledala njen krvav nos je ostro zavzdihnila.
"Sranje! Jess kaj se je zgodilo? Ti je *i*ona*i* kaj naredila?"
Debelo sem pogoltnila. Kaj sploh še počnem tukaj?
"Jess! Halo! Jess! Si v redu?"
Lily ji je z roko pomahala pred obrazom nato pa se namrščeno obrnila k meni.
"Kaj si ji naredila?"
Njen glas je bil zaničujoč.
"Nič."
Sem brezbrižno odgovorila. Jessie se je končno zdramila in pogledala Lily.
"Oprosti. Pridi. Pojdiva. Vse ti bom razložila. Potem."
Jessie me je namrščeno pogledala.
"Ta zguba me je ponovno zmotila."
Zmanjkovalo mi je sape. Seveda. Idiot si Tracy. Idiot! Hotela je biti prijazna in iz mene kaj izvleči. Ali pa vsaj izvedeti kako se držim ob vsem tem. In ti si ji nasedla. V očeh so me zapekle solze.
Skoraj sta se obrnili, ko mi je nekaj zletelo z jezika.
"Podgana si Jess. Velika ogromna zlovešča podgana. In ti," pokazala sem na Lily. "Se družiš s takimi podganami. Naj te bo sram Lily."
Nato sem se zasukala na petah in odkorakala iz šole.
----
:sob::sob::sob: jejjj<3