Vsega je konec. Ne morem več. Nisem mogla nehati strmeti v sliko mene in Bena, ki mi bo pokvarila življenje. Že minuto po objavi je njegov story doživel toliko odzivov kot jih verjetno še ni.
*i*Kaj?! S kom vse pa se bo še zapletla?!*i* Posmrknila sem in si obrisala nos. *i*Kdo sploh je ta tip? Kar nekdo? In se je želela zalizati z njim?...*i*
Z vsakim komentarjem je moj obup postal večji. Po štirih minutah, tristo odzivov in štiristo všečkov. Obraz sem zakopala v dlani in še huje zajokala. Nenadoma je nekdo položil roko na mojo ramo, da sem poskočila. Sranje. Želela sem si obrisati solze saj me je zadel grozen val sramu a nato sem ugotovila, da je bila Queele.
"Hej, hej, hej..." je tolažljivo rekla in me objela. "Kaj zaboga se je zgodilo? Si v redu?"
Sovražim, ko ljudje vprašajo, če si v redu, poleg njih pa jokaš. Seveda nisem v redu. Se ti slučajno zdi?
"Vse je v redu, ne skrbi zame..."
Ne vem komu še lažem. A tega nisem bila pripravljena povedati Queele. Bilo je preveč boleče, da bi lahko izrazila z besedami.
"Tracy vidim, da nisi v redu... Prosim povej kaj se dogaja. Saj veš, da mi lahko zaupaš."
Šele zdaj sem za malenkost dvignila brado in jo pogledala v oči. Videti je bila strašno utrujena. Njeni podočnjaki so bili mogoče še večji od mojih. Kar je že tako grozno, da imaš pod očmi dejansko črni obliž. Za trenutek me je zaskrbelo zanjo. Kaj, če obstaja kaj v zvezi z njo za kar ne vem?
"Nič mi ni..." sem odsotno rekla. "Raje mi povej kaj se dogaja s tabo. Presneto, ženska imaš hujše podočnjake kot jaz! To ni kar tako. Pomeni, da na noč spiš še manj kot jaz. Kakšne štiri ure. Kaj se dogaja?"
Sem resno rekla in si obrisala oči.
"Tracy zdaj se pogovarjava o tebi..."
"Naj vsaj enkrat ne gre zame! Prosim! Dovolj imam tega, da se vedno pogovarjava o mojih težavah! Naj se to vsaj enkrat spremeni. Prosim. Samo povej mi Queele. Kaj se dogaja?"
Šibko se mi je nasmehnila in mi pramen las zataknila za uho.
"Rada te imam veš?" že sem hotela zavpiti, da naj ne spreminja teme in mi odgovori, ko je zopet odprla usta. "Nič mi ni. Prisežem. Samo na faksu je grozno. Grozno mislim kot grozno naporno... Zato spim tako malo. Večino časa preživim za knjigami."
Njen že tako šibek nasmeh je usahnil in sestra se mi je grozno zasmilila. Potegnila sem jo v objem in debelo pogoltnila. Naj se zgodi kar koli... imam njo. Sestro, ki je vedno tu zame. A kljub temu se nisem znebila gromozanskega cmoka v grlu, ki me je žrl že vse od takrat, ko sem videla kaj se je znašlo na spletu. Od mojega bivšega fanta. Otrla sem se vročih solz, ki so tako nujno želela priti na površje. Zdaj ni čas Tracy. Zdaj ni čas. Dvignila sem pogled k telefonu, ki je zasvetil zaradi novega sporočila. Se opravičujem, napaka. Zaradi... *i*novih sporočil.*i* Ogromno novih sporočil. Malo sem še ločila od Queele, da bi natančneje pogledala kako sem lahko v minuti dobila sto novih sporočil. Nato mi je postalo vse jasno. Kako mi ni bilo že prej. Vsi moji bivši prijatelji, ki so me blokirali so seveda iz prve roke želeli izvedeti kaj natančneje se je zgodilo. A ne zaradi sočutja ali česa takega. Zaradi navadne zlobe in radovednosti ali sem si res našla novega fanta.
"Hah kdo pa ti toliko piše?" Queele mi je pomežiknila in še bolj debelo sem pogoltnila. Povej ji. Ne. Ne bom jo obrememenjevala še s svojimi problemi. Dovolj jih ima že sama.
"Hah nič ni," umaknila sem pogled. "No, morala bom iti. Toliko je že ura..."
"Ampak Tracy..."
"Rada te imam! Se vidiva."
Pograbila sem torbo in hitro odkrevsala skozi vrata. Če bi ostala še trenutek bi me Queele zadržala tako dolgo dokler ji ne bi vsega povedala. Tega pa nisem hotela.
Moj telefon je še kar cingljal, dokler ga nisem utišala. Nisem se trudila prebrati niti enega sporočila. Ne bom jim dala tega veselja. Hodila sem naprej po pločniku, ko mi je telefon v roki spet zasijal. Nisem si želela videti kdo mi je pisal. Pa sem. *i*Eric*i*.
Morala bi preprosto izključiti telefon za nadaljnih nekaj ur. Morala bi samo ignorirati to sporočilo. Morala bi... morala bi se osredotočiti na karkoli drugega kot pa na nešteto sporočil, ki so prihajale do mene. A preden bi se zavedala sem vtipkala kodo telefona in odrsala to kontakta Eric, ki je bil tudi tokrat čisto na dnu. Vseeno je bilo, če sem se z njim pogovarjala pred dvajsetimi minutami. Vsa ostala sporočila in kontakti so ga izrinili do dnu.

*b*Eric: Uživaj v pozornosti.*b*

Zraven je dodal še čustvenčka, ki se reži, kar je samo še dvignilo že tako preseglo mejo moje jeze.

*b*Jaz: Kreten.*b*

Tri pikice so zasijale nato pa spet ugasnile. Prsti so me zaskrbeli in preden bi še enkrat pogledala sem že napisala novo sporočilo.

*b*Jaz: O in Lily! Vse mi je povedala. Vse vem kreten.*b*

Še preden bi minila sekunda mi je poslal še eno sporočilo.

*b*Eric: KAJ?! KAKŠNO?! PRISEŽEM NI SE ZGODILO. VSE JE SAMO V NJENI GLAVI!*b*

Začutila sem kako so se vse moje mišice napele.

*b*Jaz: Kaj?*b*
*b*Eric: VSE JE SAMO V NJENI GLAVI. NE VERJEMI JI. PRISEŽEM. NIKOLI NE BI STORIL ČESA TAKEGA.*b*

Moj utrip se je z vsako sekundo večal. Kaj... kaj se dogaja?

*b*Jaz: Eric kaj se dogaja?*b*

Sem ga vprašala točno to. Nisem si upala izdihniti.

*b*Eric: Kaj natančneje ti je rekla?*b*

Prehod iz velikih v male črke je v moji glavi pustil še večjo zmedo.

*b*Jaz: KAJ SE DOGAJA?!*b*

Dovolj. Ne vem... ne vem več kaj naj si mislim.

*b*Eric: Ničesar ti ni povedala ne? Zlagala si se.*b*
*b*Jaz: Ja.*b*

Hotela sem napisati ne. Res sem hotela. A... nisem.

*b*Eric: Pozabi. Na vse.*b*

Osuplo sem zajela sapo.

*b*Jaz: SE TI JE ZMEŠALO?! V ZGORNJIH SPOROČILIH SI IZGLEDAL NOR?! IN ZDAJ NAJ NA VSE POZABIM? TAKOJ MI POVEJ KAJ SE DOGAJA!*b*

Poslala sem, ko se je izrisalo novo sporočilo.
*i*Oseba Eric vas je blokirala...*i*
Telefon mi je skoraj padel na tla. Pospravila sem ga v žep in tiho zastokala. Srce mi je še zmeraj tako divje utripalo v prsih, da me je bilo strah, da se bo samo utrudilo in nehalo biti. Čisto počasi sem izdihnila. Moje roke v žepih so se še vedno tresle. Kaj se je zgodilo? Kaj se je ravnokar zgodilo? Zakričala sem. Iz mene se je izvil skoraj tako nečloveški krik kot takrat, ko sem izvedela, da moja mama vara z mojim ravnateljem. Sesedla sem se na pločnik ne menoč se za to, da mi je avtobus odpeljal skoraj pred nosom. Vseeno mi je. Bom pač zamudila. Vseeno mi je za eno neopravičeno uro, ki jo bom dobila. V očeh so me spet zapekle solze a to ne zaradi žalosti temveč zaradi jeze. Dovolj imam tega! Dovolj imam teh neštetih laži in tega, da ne vem kaj se v resnici dogaja! V tem trenutku ne morem najti osebe, ki mi ne bi nečesa prikrivala. No saj za nekatere nisem prepričana a... a to... to ni več normalno. Ves čas se lovim v lažeh. V neizrečenih besedah, ki bi jih že zdavnaj morala izreči. V obupu za katerega ne vem, če ga bom lahko še kdaj premagala. Vse je narobe. Ničesar več ni kar bi me osrečevalo. Tople solze so mi kljub vsemu zadrževanju spolzele po licih. Skoraj ves čas me mori to bedno čustvo. To zanikrno čustvo za katero si želim, da ne bi obstajalo. Žalost. Sovražim jo.
*i*A zakaj Tracy? Zakaj jo sovražiš?*i*
Debelo sem pogoltnila in tiho zastokala. Ljudje, ki so hiteli mimo mene so me presenečo opazovali. Z usmiljenjem.
Zaradi tega. Točno zaradi tega. Dovolj imam tega, da se čisto vsakemu človeku smilim! Od pred enega meseca vsi poznajo le še mojo žalostno plat. Plat, ki pred nekaj časa še obstajala ni. Zahlipala sem. Zato jo tako sovražim. Izrinila je vse kar mi je bilo prej pomembno. Zdaj tega ni več. Zdaj je ostala le še ta. Žalostna plat. Ki je nihče ne mara. Vključno z mano. Želim si samo, da bi bilo... da bi bilo vsaj za eno minuto moje življenje tako kot je bilo.
A to se bi lahko zgodilo le v mojih sanjah. Ker zdaj živim v resničnosti.
V kruti resničnosti. V kateri se kaj takega ne bi nikoli zgodilo.
-------
Ahh sorii za tkoo dolgocasnn delll<333
lyyy