"Tracy zajtrk!"
Odprla sem oči in zaspano mežikala v sončen dan. Vstala sem in nase navlekla nekaj starih oblek. Misli mi je prekinil spomin na včeraj. Na Bena in na Queele. Presneto. Sploh se ne spomnim kaj se je zgodilo po tem, ko sem Queele vse povedala. Verjetno sem samo zaspala. Bila sem preveč utrujena od vsega in Queele me je verjetno zgolj pospremila do postelje. Zastokala sem. Pozabila sem ji reči, da mora vse zadržati zase. Ne predstavljam si kako bi vse to razložila staršem. Odvlekla sem se po stopnicah navzdol in zavohala omamen vonj po pečeni slanini in jajcih.
"Jutro ljubica."
Mami se je obrnila in se mi nasmehnila. Ne. Nemogoče, da kaj ve. Če bi kaj vedela bi tema takoj nanesla na to.
"Jutro."
Sem rekla kar se da veselo in sedla za enega od stolov. Kmalu se je po stopnicah primajala še Queele in tudi ona je izgledala čudno zaspana. Odzibala se je do pulta in si nalila kavo.
"Jutro ljubica."
Mami pa je očitno dobre volje. Pozdravila je še bolj medlo kot jaz in sedla nasproti mene.
Izgledala je kot duh. Bleda koža, večji podočnjaki od mene in stara veliko prevelika halja, ki ji je visela z ramen.
"Kako si?"
Je vprašala in zardela sem ob misli na včeraj.
"Bolje. Ti?"
"Zelo slabo sem spala."
Hotela sem že pripomniti, da se vidi a sem se pravočasno ugriznila v jezik.
"Glede tistega včeraj," njen pogled se je malo streznil in zastrmela se je v moje oči. "Nikomur ne povej. Ne smeš, prav?"
Srknila je požirek kave.
"Ne bom. Ne skrbi."
Oddahnila sem si, ampak nato sem se vprašala kako zaupam ji lahko. Moje misli je prekinila mami, ki je pred naju položila krožnik z jajci, slanino in popečenimi kruhki. Zadnje čase napol stradam. Od tistih polžev včeraj se nisem mogla kaj dosti najesti potem pa tudi nisem več jedla. Jajca sem nosila v usta in slišala kako se je po stopnicah nazadnje prikazal še oči. Tudi on je izgledal bolj zaspan. Sedel je poleg mene in mami je preden položila krožnik nato pa še sama sedla. Redko zajtrkujemo tako skupaj.
"Kako ste? Ste dobro spali?"
Je mami poskočno vprašala. Vsi trije smo nekaj zamomljali in upala sem, da jo bo to vsaj malo utišalo. Pa sem se motila.
"Oh Tracy pozabila sem! Danes imaš trening, da nadoknadiš, ker te v petek ni bilo."
Jajce se mi je skoraj zaletelo.
"Mami nedelja je!"
"Ja in gospa Williams je zato še bolj prijazna, ker si je vzela čas zate! Samo ti boš imela trening. Ni to super?"
Stisnila sem pesti.
"Da bom še sama s tisto čarovnico? Raje umrem."
Sem ji zabrusila mami pa je presenečeno zajela sapo.
"Tracy Mc'Mallow! Ne govori tako!"
Nikoli me ne pokliče po celotnem imenu. To je bil ponavadi čas, ko sem morala utihniti. A bila sem razkurjena.
"Mami ne bom šla na trening. Pa, če ti je prav ali ne."
Sem ji zasikala v obraz in njene oči so se nevarno razširile.
"Tracy zdaj je pa dovolj! Seveda boš šla na trening! In ne ugovarjaj več!"
Privzdignila je glas in bili sva nevidno bitko. Nisem želela popustiti a po njenem pogledu sodeč mi ni preostalo nič drugega.
Stisnila sem vilico in se trudila, da ne bi na ves glas zakričala.
"No, ne bomo se prepirali. S Queele verjetno nočeva slišati tega."
Je oči zamrmral a ne preveč glasno. Še nad njim je lahko mami povzdignila glas in ni bil vrste očetov, ki se bi prerekal z njo. Sprejel je vse in zaradi tega sem ga imela še bolj rada. Pogledala sem proti Queele. Sploh ni izgledalo tako kot, da bi slišala ves pogovor. Presneto. Res je morala spati zgolj kakšno uro.
"Po treningu pa bi lahko počeli kaj skupaj."
Se je mami zopet oglasila. Kaj bi dala, da bi ji lahko vilico z jajci zabrisala v obraz. Dovolj sem je imela. Predstavljala sem si trenutek, ko bi ji jajce polzelo po obrazu in njen ogorčen pogled...
Noben ji ni odgovoril in nekaj je užaljeno zamrmrala. Mora se sprijazniti, da pač ne bomo več počeli stvari skupaj tako kot takrat ko sva bili s Queele še majhni. Zdaj smo več ali manj vsi na svojih koncih. Le ona se je še slepila pred tem.
Nekaj je spraševala Queele a, ko je ta nehala odgovarjati se je užaljeno obrnila k meni kot, da se prej ne bi sprli.
"Tracy mogoče bi kdaj Erica lahko povabila na kosilo."
Zopet so se mi jajca zaletela. Videla sem Queele, ki je prvič pogled dvignila izza krožnika in me svareče pogledala. Torej le sledi pogovoru. Kaj je vendar doletelo mami. Nikoli ga ni hotela srečati. Zdaj, pa si ga kar na enkrat želi.
"Dvomim, da bi se želel srečati s *i*tabo*i*."
To je bil edini odgovor, ki sem se ga spomnila ampak iz mojih ust je izgledal sila nesramno. Zanalašč nisem opletala še očija v to. Mami je zožila v oči a nato se delala, da je vse skupaj preslišala.
"Saj veš. Rada bi vedela s kom se moja hčerka dobiva."
Vse skupaj ji šlo težko z jezika, sploh beseda *i*dobiva*i*.
"Mami nima veliko časa prav? Ko pa ga ima pa bi čas raje preživel z mano. Dvomim, da bi rad poslušal tvoje blebetanje."
Zdaj se je mogoče končno naveličala stalnega spraševanja. Utihnila je in tako smo končno lahko jedli v miru.
-------
Dopoldne je minilo hitro. Nekaj časa sem se učila ampak zgolj kakšne pol ure. Vseeno je bilo. Ničesar tako ali tako nisem razumela. Prišel je čas, ko bi morala iti na trening. Nikoli se mi ni dalo. Ampak danes pa še posebaj ne. Človek bi mislil, da ima lahko vsaj čez vikend mir. Odvlekla sem se do avta in se sesedla na zadnji sedež. Mami je prišla takoj za mano in ni izgledala niti pol tako dobre volje kot zjutraj. V tišini sva se odpeljali. Veliko raje sem se peljala z avtom kot pa z avtobusom. Ni šans, da bi zdaj morala prenašati tisto gospo. Zmešalo se mi bi. Če se mi ni že. Mami je kmalu ustavila pred belo stavbo le, da je zdaj vhod sameval. Seveda. Kdo vendar bi hodil na nedeljo v plesne studie? Noben. Samo jaz.
"Srečno."
Je zamrmrala mami. Mogoče je bila še jezna od zjutraj. Nisem se trudila odgovoriti. Samo zaloputnila sem vrata in izginila za belimi zidovi.
V garderobi sem se tiho preoblekla. Čudno je bilo, ker je vladala takšna tišina. Najprej sem mislila, da gos. Williams sploh ni v dvorani. Bilo je tako tiho, da sem se že želela obrniti. Ampak vseeno sem pokukala in bila je tam. Sedela je na tistem stolu tako kot jaz zadnjič.
"Dan."
Sem rekla in torbo položila v kot dvorane. Bilo mi je neprijetno.
"Dober dan Tracy."
Nasmehnila se je ampak ji nisem mogla vrniti nasmeha.
"Lahko se ogreješ."
Uf. Končno. Samo, da imam nekaj za delat. Postavila sem se na sredo dvorane in začela krožiti z glavo.
------
"Nogo višje Tracy!"
Zadihano sem se ustavila in neodobravajoče je zmajala z glavo.
"Včasih si to znala popolno! Kaj se je zgodilo? Daj. Še enkrat! Še enkrat!"
Postavila sem se na pozo za začetek in zaslišala se je glasba. Izvajale sem gibe a vedela sem, da niso to kar je želela. Še sama nisem vedela zakaj mi ni uspelo.
Ustavila je glasbo in se s palico nerodno sprehodila do mene. Videti je bila jezna. Oči so ji kar gorele.
"Tracy, to ni v redu! Tvoji gibi so taki robotski! Nekateri so tehnično popolni a brez življenja! Ljudem bo dolgčas, ko bodo to gledali!"
Njen glas je odmeval po dvorani.
"Daj še enkrat!"
Zopet sem začela plesati. Skočila sem.

"Nogo višje Tracy!"
Plesala sem naprej. Naredila sem obrat in se zavrtela na petah.
"Dovolj!"
Zopet je ugasnila glasbo in nevarno se mi je približala.
Utrujeno sem se sesedla. Pogled sem usmerila v tla. Bila sem utrujena. Vse me je bolelo. In uro bi mogli končati že pred petnajstimi minutami. Ampak ne. Še zmeraj sem bila tu in poslušala kako zanič plešem.
"Nekaj te bom vprašala Tracy. In prosim te, da iskreno odgovoriš," prikimala sem. "Ali rada plešeš?"
To me je zadelo kot strela z jasnega. Za trenutek sem pomišljala. Vedela sem odgovor.
"Ja."
Moj glas ni zvenel odločno. Pravzaprav se je tresel.
Njene oči so me previdno opazovale.
"Potem pa pleši."
Prižgala je glasbo in spet sem začela plesati v ritmu. Plesala sem nekoliko dlje kot do zdaj. Vedno me je ustavila že na začetku. A tudi zdaj ni trajalo dolgo.
"Prav. Stop. Ne moreš."
Pogoltnila sem in se zazrla v tla. Slišala sem njene korake, ko je prišla bližje.
"Nalogo si imela se spomniš?" se je nenadoma oglasila in sama pri sebi sem preklela. Saj res. Čisto sem pozabila. "Razmisliti si mogla o svojem plesu. Kaj si ugotovila?"
Nevem zakaj se mi je zdelo, da sluti, da pravzaprav nisem opravila svoje "naloge."
"Am... jaz. Več ljubezni moram dati v ples. In gibe izvajati bolj nežno. Bolj prefinjeno. Bolj z ljubeznijo."
Zdaj sem ugotovila. Pravzaprav mi ni bilo treba posebaj razmišljati o tem. Že ves čas sem vedela odgovor. Samo nisem bila tako pametna, da bi se osredotočila na to.
"Točno," počepnila je poleg mene in se zastrmela v moje oči. "Veš kaj moraš storiti. Zdaj moraš le še poskusiti. Naj te ne bo strah poskusiti *i*znati.*i*"
Tega stavka nisem razumela. Staro, hrapavo roko je položila na moja ramena.
"Vem, da zmoreš Tracy," nasmehnila se mi je. "In vidim kako si vsak dan očitaš, da nisi dovolj dobra, ker nisi prišla naprej. V tekmovalno skupino. Odmisli to prav? Samo uživaj. Uživaj ob plesu in naenkrat bo vseeno ali si tu ali tam. Samo uživati moraš. In plesati z ljubeznijo."
Zavladala je tišina. Debelo sem pogoltnila in odmaknila pogled od njenih gorečih rjavih oči.
Imela je prav. Ne morem sprejeti dejstva, da sem ostala tu. Kot manj vredna. Kot slabša plesalka.
"Prav. Lahko greš. Zaključili sva. In prosim opraviči se mami, ki naju je morala čakati."
Nemo sem prikimala. Nisem se mogla prisiliti do besed. Zdelo se mi je, da ne bom mogla govoriti, ko bom enkrat odprla usta.
Pograbila sem torbo in brez besed odšla v garderobo. Njene besede so mi odzvanjale v glavi.
*i*"Ali rada plešeš?" Ali rada plešeš...."*i*
Obleke sem pospravljala v torbo in želela odmisliti nadležen glas.
*i*Vem da zmoreš Tracy... vem, da zmoreš...*i*
Roke sem si pritisnila na ušesa.
*i*"Vidim kako si vsak dan očitaš... da nisi dovolj dobra... dobra... dobra....*i*
Besede so se kot odmev ponavljale. V očeh so me zapekle solze. Stekla sem iz garderobe ven na zrak. Niti trenutka več nisem mogla preživeti tu notri. Stekla sem do avtomobila in hitro pozdravila.
"Živjo mami."
Presenečeno me je pogledala v zadnjem ogledalu. Končno je dočakala dan, ko sem jo jaz prva pozdravila. Še sama sem se čudila sama sebi. A želela sem se vplesti v pogovor, da bi lahko pozabila na glas. Da se mi ne bi kot nadležen odmev oglašal v glavi.
"Živjo ljubica. Kako je bilo?"
Začela sem momljati in hitro grebsti po majhnih malenkostih, ki bi jih lahko povedala. Seveda ji nisem povedala glavnih stvari. In o tem kar mi je povedala gos. Williams. A kmalu mami ni več odgovarjala na moje pripovedovanje in prvič sem bila jezna nanjo, ker je utihnila. A glasu ni bilo nazaj in tako sva se zgolj v tišini odpeljali domov.
-----
Ležala sem na svoji postelji in buljila v telefon. Bilo je že pozno. A ni se mi dalo zaspati. Poslušala sem glasbo in skladba se je ravno končala. Hotela sem si najti drugo, ko sem zaslišala znano melodijo. Bila je pesem na katero sem plesala. Hotela sem dati drugo saj mi ni bilo do poslušanja te pesmi. Že tako sem jo imela dovolj. A na to je prišlo do dela kjer začnem plesati jaz. Ne da bi se zavedala sem vstala in začela plesati. Ujela sem glasbo in moje noge in roke so bile popolnoma usklajene. Plesala sem naprej in skočila. Nisem dobro pristala zato sem padla. V kolenu sem začutila bolečino a sem vstala. Plesala sem naprej ter zopet ujela glasbo. Vsak gib sem izvedla lažje. In uživala sem ob tem.
Nato pa sem ga zaslišala. Spet tisti glas.
*i*"Ali rada plešeš.... ali rada plešeš... plešeš... plešeš..."*i*
Nisem se pustila motiti a v naslednjem gibu mi je klecnilo koleno. Opotekla sem se a zopet ujela glasbo in plesala naprej.
*i*"Povej mi nekaj... ali rada plešeš Tracy... ali rada plešeš?"*i*
Za trenutek sem si roke prislonila na ušesa a plesa še ni bilo konec. Plesala sem naprej. Z rokami sem zadela ob svetilko na nočni omarici. Preveč sem iztegnila roko.
Nato pa spet.
*i*"Nekaj te bom vprašala... vprašala... vprašala..."*i*
Nisem bila več osredotočena. Začela sem plitko dihati.
*i*"Povej mi Tracy... povej mi..."*i*
V očeh me je zaščemelo.
*i*"Ali... ali... ali..."*i*
Vsak gib je bil slabši.
*i*"Rada... rada... rada..."*i*
Nisem bila več jaz. Moje roke so same opletale naokoli. Noge so jim poskušale slediti medtem, ko je bila glava čisto drugje.
*i*"Plešeš... plešeš... plešeš..."*i*
Izgubila sem ravnotežje. Padla sem na tla. V glavi mi je ščemelo. Oči so me pekle. Koleno me je bolelo. A najhuje se je dogajalo točno v moji glavi.
*i*"Samo nekaj te bom vprašala Tracy... ali rada... rada.. plešeš.... plešeš..."*i*
"Jaaa! JA."
Kričala sem. Glas je utihnil. Samo še eno vprašanje je bilo.
*i*"Si prepričana?"*i*
Izbruhnila sem v jok.
"Ja. Težava je v tem, da ne znam. Ne znam plesati. Pa, če se še tako trudim."
Solze so mi tekle po licih. Sesedla sem se na posteljo. Glas je utihnil. Ostal je le okus grenkobe, ki sem ga čutila v ustih. Ne znam plesati. Ne znam. Ne znam. Ne znam. Nato sem se spomnila besed gos. Williams.
*i*"Naj te ne bo strah poskusiti znati."*i*
--------
Omg:sob: Kaj je blo to. Ta del sm tko pisala najdlje do zdj in sm kr ponosna no... Sam hah ta zadn del še sama nevem kaj je blo z mano haha.:sob: Tkoda me ne sprašvt.
Rada vassss mammmmm pa končnn vikendd aneeee<333 Čeprov zame v bistu sploh ni razlike haha. Kr sm bla itkk skoz doma:sob:
lovv juu all<3333:heart::heart::heart::heart: