Nina je sedela na postelji in gledala v prazno. Njeno srce je utripalo kot divji boben, misli so bile kot neskončni vrtinec. Počutila se je, kot da jo nekaj nevidnega stiska, kot da jo neka nevidna sila drži v svojem primežu.

Tesnoba. Tako so rekli, da se to imenuje. Ninin svet je bil prej tako preprost, zdaj pa je bil prepleten s temi temnimi občutki, ki jih ni mogla razumeti. Včasih jo je strah popolnoma ohromil, ni se mogla zbrati za šolo, niti za druženje s prijatelji. Počutila se je kot ujetnica svojih lastnih misli.

Vsakič, ko je poskušala razložiti, kaj čuti, se je zdelo, da besede niso dovolj. "Bojiš se brez razloga," so ji govorili. "Saj ni nič narobe, samo sprosti se." Ampak ni šlo. Četudi si je želela, ni mogla preprosto "sprostiti" tega občutka.

Nekega dne, ko je bila spet sama v svoji sobi, je Nina prijela svoj dnevnik in začela pisati. Ni vedela, kaj točno naj napiše, a besede so kar letele iz nje. Pisala je o svojem strahu, o tem, kako se počuti ujeta, kako ne ve, kako se izkopati iz te temne jame.

Ko je končala, se je za trenutek ustavila in pogledala, kaj je napisala. Besede na papirju so bile surove, iskrene in globoko resnične. Toda nekaj v tem je bilo tudi osvobajajoče. Kot da bi s pisanjem vsaj malo sprostila to nevidno silo, ki jo je držala v svojem primežu.

Tisti večer je poklicala svojo najboljšo prijateljico, Laro. "Lara, nekaj ti moram povedati," je začela, glas ji je rahlo tresel. "Zadnje čase se počutim res čudno, kot da me nekaj stiska in... No, napisala sem o tem v dnevnik."

Lara je poslušala in ko je Nina končala, ji je rekla: "Nina, nisi sama. Jaz sem tukaj za tebe. Če ti bo kdaj hudo, me lahko pokličeš, tudi če je sredi noči."

Nina se je prvič po dolgem času počutila nekoliko lažje. Ni bila več sama s svojo tesnobo. Imela je nekoga, ki jo je razumel in podprl.

Naslednje jutro, ko je šla v šolo, se je Nina počutila nekoliko močnejšo. Tesnoba ni izginila, vendar ni bila več tako močna. Vedela je, da se bo borila s tem občutkom, vendar tudi, da ima podporo in orodje za spopadanje z njim. Pisanje in pogovor sta postala njen način, kako se soočiti s tem.

In tako je Nina, korak za korakom, našla svojo pot iz teme.