ojla
Govorila bom o neki temi.Temi ki mi je spremenila zvljenje.Ocitno je bila moja pot napisana tako.Povedala vam bom celo zgodbo.Bom direktna in ne bom ovinkarila.Strah me jr bruhanja.In to ne malo ali obicajno.Res je nikomur ni prijetno bruhati in nihce si tega ravno ne zeli vendar ta strah je drugacen.Ta strah me je pripeljal do tega da sem sla za 3 mesece v bolnico pol leta nazaj.Velikos em se naucila od takrat in ceprav je bilo grozno je bilor es koristnos saj bi drugace lahko prislo do tragicnih posledic.Zgodba bo iz vec delov....

Vam bom malo opisala.Ze od majhnega od kar se spomnim me je strha bruhanja.Mogoce zato ker sem pri stirih petih letih mocno vbruhala vendar se tega ne spomnim cistp nic.Spomnim se da me je bilo tega strha ze v prvem razredu.Strah me je da bi jaz bruhala.To mi ke tako grozno.Obcutek ko bruhas tega me je tako strah da vam ne morem opisati.Od ena do deset bi rekla 100000000000000000......Strah me je ce le kdo omeni tk besedo.jaz si prej nisem upala izgovoritk te besede.Kaj sele da bi kdo okoli mene bruhal.Da bi morala to videti slisati vohati?Pomojm bi dozvela tak zivcni zlom k ga ni se noben.Res vam ne morem razloziti kako mocan je ta strah.Ce mi je bilo kdaj slucajno slabo(kar se je zgodilor retkokrat se bolj po malo pa da bi dejansko bruhala)Si nisem upala nikomur povedati.Trpela sem v tisini.Tri leta nazaj je bilo edinkrat kos e spomnim da sem kadarkoli bruhala.Zgodilo se je zradi hrenovk.Tega dne se se danes spominjam v grozi in ga zelim izbrisati iz spomina vendar ga nemorem.Starsa vesta da me je tega strah vendar pred bolnico nista ravno vedela.Vendar nisem si upala o tem govoriti.Govorila sme le ociju ozroma mu nisem ker je on ze vse vedel pa mu sploh nisem povedala. razumeinme je in vedel kaj storiti.Ko sem bila majhna si nisem upala iti na solske izlete.prevec me je bilo strah da bo kdo na avtobusu bruhal.Sovrazila sem voznje z avtom al biti v stisnjenem prostoru.Bala sem se spati z nekom v sobi ker me je bilo strha da bo ta oseba bruhala.Sabo sem v solo skrivaj nosila probijotike.Spomnim se prvega al drugega razreda ko smo sli z solo smucat.V sobi je ena punca bruhala.Nisem je videla vedar vseeno me je bilo grozno mocno strah.....Nisem hotel jesti nekatere hrane ki je izgledala surovo ali ki je je skoraj potekel rok uporabe.Nisem pila vide iz pipe(doma ja okoli pa jo raje nisem).Ce je kdo okoli mene bruhal sem se ga izogibala kakor se je dalo.Le zaprla sem se v sobo in se tresla jokala in molila.Zadrzevala sem sapo ko je bil v blizini in vrata sem odpirala le z rokavom al prtickom Ves cas sem si razkuzvala roke.Ce pa se jih kdaj nisem sem bila tako grozno prestrasena.Takrs t sem dozivljala tak strah.Strah me je bilos e prevec najesti.Hrana je bila od vedno moj sovraznik.Vendar ne takoko hud sovraznik.Vendar vse se je spremenilo lani septembra.....

Ce sem kaj spustila pa povem v naslednjih delih.Zgodbos em ze objavila v mojih blogih vendar ne tkao podrobno.Hvala vam ce vam bo usec

Loomy🥰