Ojla,
odločila sem se, da tudi jaz napišem zgdbo. Isti del sem objavila že prej, ampak sem ga zdaj še enkrat, samo da sem spremenila naslov. Upam, da vam bo všeč.
PS: Clara, hvala za lep komentar (tvoja zgodba je amazing), bom ko bom imela čas nadaljevala s Krvavim mrakom.

Veter mi je mršil rdeče, razkuštrane lase, ki že nekaj tednov niso videli glavnika. Padali so mi na gola ramena, premražena od mraza. Moja stopala, vsa potolčena in opraskana, so v zmahanih čevljih tekla. Moje roke, izmučene od vsega truda, so le še komaj sledile poveljnikovim ukazom. Zazrla sem se v nebo. Toplo sonce, katerega sem nekdaj občudovala, mi je zdaj le še zastiralo pogled. Oblaki, ki so se počasi premikali, so me le še žalostili. Jezna sem bila na ves svet. »Pa sem bila res jezna?« sem se potihoma vprašala in se ustavila. A že naslednji hip sem dobila krepak udarec po roki, zato sem nadaljevala to, kar sem počela že nekaj dolgih, mučnih mesecev. »Seveda nisem jezna,« sem si potihoma zamrmrala v brado, a se nisem ustavila, da ne bi dobila še enega krepkega udarca. »Le, razočrana sem in prizadeta,« sem si naprej pomrmravala. »Da, to je to.« A zakaj je tako? Ker sem v vojski. Mučijo me in me silijo v strašne reči, pa čeprav sem le dekle. Saj sploh ne vem, zakaj so me dali sem. Mogoče zato, ker so potrebovali več vojakov, kolikor jih lahko premorejo? Ali zato, ker sem jim pač prišla pred oči? Zakaj sploh razmišljam. Saj je življenje itak nepravično. In jaz sem le ena izmed tisočerih pik, ki na poveljnikove ukaze teče gor in dol, gor in dol. Imam neke vrste kondicijski trening. Še vedno mislim, da mi tega ne bi bilo treba, ker smo povsem varni. Samo... Zdržati moram! Le še teh nekaj mesecev, potem pa bom spet prosta. Lahko se bom vrnila k mami, očetu in sestrici. Potrpeti moram. Na tej točki sem se ustavila. Stala sem in se nisem odzvala na jezne vzklike poveljnika Walkerja. Vedno bolj se mi je bližal in silovito zamahnil po zraku. Udarec je bil namenjen meni, a sem se ga pravočasno rešila. Vsi so me gledali. Poveljnik je bil besen Konica nosu mu je prebledela, kar ni pomenilo nič dobrega. »Thompsonova!« je zarjul, da se ga je slišalo čez cel travnik, mogočen in razpotegnjen nekaj kilometrov. »Kako si drzneš?!« Bila sem tiho. »Zakaj sem se sploh ustavila?« sem se potihoma vprašala in zatavala globoko v misli. »Thompsonova, odgovori mi!« je besno izdavil Walker. »Jaz, samo...« sem iskala rešitev, a se nisem spomnila nobenega izgovora. »V kasarno!« je potiho, a razločno rekel poveljnik. »Ampak...« sem se mu poskušala upreti. »Takoj!« je izdavil skozi stisnjene zobe. »Da gospod,« sem na hitro izustila, pogledati pa si ga nisem upala, saj je bil moj obras zaripel od jeze. Najraje bi ga klofnila, a bi me zato doletelo kaj veliko hujšega od tega. Kolikor se je dalo počasi, sem se oddaljevala od travnika. Vedela sem, da me ne bo čakalo nič dobrega.