Hoooolaaaa amigos!
Končno ste dočakali nov del! Oprostite, ker je tako dolgo trajalo, a sem bila na morju... No, ne bom vas več dolgočasila, uživaljte!

A na sredi misli sem se vstavila. Na roki sem začutila pekočo bolečino, ki je pritiskala vedno močneje. Kmalu roke sploh nisem čutila. Bolečina je postajala vse močnejša in začela sem razmišljati, če bi si jo preprosto odrezala, ker me je roka samo ovirala. Takrat pa se je kamnita skala pred jamo razmaknila. »Kdo je?!« sem skoraj zavpila. Nihče mi ni odgovoril. Iz pod postelje, narejene iz listja in slame, sem potegnila bodalo. Predvidno sem se splazila proti vhodu. Izza pasu sem vzela bodalo... »Lane?! Lane, si tukaj?« prepoznala sem Seamusov glas. »Seamus, si ti?« sem po tihem vprašala. »Ja, je šepnil Seamus. Hiro sem odvrgla bodalo in odrinila kamen, ki je zapečatil vhod, ter noter spustila Seamusa. Po smrti moje družine je bilo zame mar, samo še njemu in njegovi družini. Toda, tudi njegove starše je umorila postava in Seamus se je moral preseliti k Dedku. A njegov dedek je živel zelo daleč stran od postave in če bi se preselila k njemu, je ne bi mogla loviti in se je znebiti. Zato sem se tudi skrivala v jami, na vsake toliko časa, pa me je obiskoval Seamus. »Oprosti, ker te tako dolgo nisem obiskal,« je poklapano rekel Seamus. V tistem trenutku se mi je kar malo zasmilil. A še preden sem mu uspela kaj reči, me je v rani spet strašansko zaskelelo. »Lane?! Je s tabo vse v redu?« me zgroženo vpraša Seamus. A ne morem mu povedati, kaj se je zgodilo. V tistem trenutku se zgrudim na tla.
Ponovno se zavem šele v bolnici. Moja rana je privabila kar nekaj pogledov in roko sem hitro umaknila pod deko. Zraven mene je stal Seamus. V obraz je bil bled, ko stena in prav očitno je bilo, da se trese. »Seamus, kje sem?« ga previdno vprašam in se razgledam naokoli, kot bi iskala odgovor na lastno vprašanje. »Em...,« prvidno začne Seamus. »Ko si se zgrudila, sem poklical rešilce in odpeljali so te v najbližjo bolnico...« »In?!« ga priganjam naprej, saj vem, da mi nekaj prikriva. »No, em... Ne smeš se več vrniti v svojo jamo. Okoli nje je bil tak škandal, da je prišlo ogromno meščanov in mislim... No, postava bo zdaj verjetno vedela, kje se skrivaš. Tam ni več varno!« zaključi Seamus. V tistem trenutku bi mu najraje primazala krepko klofuto, a sem se zadržala. Vedela sem, da mi je hotel pomagati. »Koliko, časa sem tu?!« sem takoj skočila pokonci. Seamus se je plaho zazrl vame in začel: »Prvi dan, ko si prišla si imela pregled in operacijo, a ker je bilo s tvojo roko nekaj hudo narobe in bi skoraj umrla, so te za nekaj časa dali v umetno komo...« »Kaj?!« sem zavreščala in hitro skočila s postelje. A v tistem trenutku se mi je zvrtelo in morala sem se uleči. »Kateri dan je danes?« sem vprašala nekoliko bolj mirno. Seamus si sploh ni upal odgovoriti. Namesto tega je z roko pomignilna koledar, ki je visel nasproti vrat. Hitro sem se zazrla v njega. A ob pogledu nanj bi me skoraj kap. Vedel sem, da sem postavo nazadnje (ko sem tudi dobila rano) lovila 31. junija. In danes je bil prvi avgust! Topomeni, da sem bila v umetni komi skoraj en mesec! »O ne, ne, ne!« Prijela sem se za glavo. Če sem bila v komi skoraj en mesec in so me zbudili šele danes, pomeni, da sem zamudla napad postave. Ozrla sem se k seamusu, ki me ni gledal nič bolj čudno, kot majhna punčka, na drugi strani sobe. »Zamudila sem napad postave. To pomeni, da je postava ubila nedolžne ljudi,« sem zašepetala Seamusu na uho, da me nebi kdo slišal.


Če vam je bil ta del všeč, prosim, komentirajte in se naročite name, če želite biti obveščeni o naslednjih delih.

Ly,
NG