Pisalnica
Končno je tu nov del!
Uživajte:)
Stekli smo do mami in jo poskusili zbuditi. Pa se ni ganila. Nekdo od nas je tiho zapiskal: »Mamice ni več…«
To ni možno! Kako se je lahko zgodilo? Pojava nas je le opazila. Zgrabila nas je vseh pet in nas vrgla v smetnjak. Potem je vzela ploščato stvar, ki se sveti in z njo izmenjala nekaj besed. Kmalu zatem se je pripeljala še ena konzerva na okroglih stvareh in iz nje sta prišli še dve pojavi nesramno podobni tisti, ki nas je vrgla v smeti. Vzeli sta nas iz smeti in nas nesli v konzervo. Potem sta pokazali nase in glasno rekli: »Midva biti človeka!«
Človeka? Kaj je pa to? Nato je višja pojava še enkrat pokazala nase in rekla: »Ted.« Nižja postava je ponovila enako, le da je, ko je pokazala nase rekla Lina.
Potem sta nas s konzervo odpeljala do neke stavbe in nas stlačila v nič kaj veliko hišico. Zaprla sta vrata in odšla. Tako se je začelo novo življenje za zaprtimi vrati.
Zbudim se v posteljici. Vse okoli mene je čisto in svetlo. In sem čisto sama. Nikjer ni mamice, ne bratcev in sestric. Ne, čakaj. Bratci in sestrice so okoli mene, in vsi spijo.
Dvignem se na svoje male štoraste šapice. Pokukam za svoj hrbet in zgroženo opazim nekaj kar se me drži. Maha ter je enake barve kot jaz. Začnem se valiti po svoji posteljici in loviti tisto reč.
Zbudijo se tudi vsi štirje bratci in sestrice.
Vrata se počasi odpirajo. Prestrašeno jih gledam. Nekdo pride noter, zato se hitro zvijem v kepico in se delam, kot da me ni.
»Hrana! Mali mucki, hrana!« Govori nekdo.
Drznem si malce pokukati. Vidim, kako se bratci in sestrice zaženejo nad sklede. Jaz pa si ne upam. Bom rajši počakala, da vsi gredo, ter šele nato šla papcat.
Čez nekaj časa pojava, ki je prinesla hrano gre, bratci in sestre pa se tudi najejo.
Previdno se skotalim iz svoje posteljice. Pri racam do sklede in pokukam vanjo. Prazna je. Jaz pa sem lačna. Vohljam, če je kje slučajno še kaj hrane. Pa je ni. Žalostno se odvlečem nazaj do posteljice. Že dolgo nisem jedla.
»Oprosti, lačni smo bili, pa nismo nič pustili zate Miška.« Se mi opraviči sestrica. Kličejo me Miška, ker sem majhna in prijazna. Opazim, da je v vratih še en jaz. Zaženem se nanj, saj ne bom trpela, da je kdo tak kot jaz. Zaletim se v vrata, mucka, ki je tak kot jaz pa ni. Iščem ga in ovohavam vrata. Mucek dela isto. Ampak ga ne morem zgrabiti! Jamram in piskam nanj. On dela isto.
Ej! Nehaj me oponašati!
To je to za ta del!
Upam, da ste uživali.
mjav, mjav,
Gdč. Brči-Brči:cat:
Uživajte:)
Stekli smo do mami in jo poskusili zbuditi. Pa se ni ganila. Nekdo od nas je tiho zapiskal: »Mamice ni več…«
To ni možno! Kako se je lahko zgodilo? Pojava nas je le opazila. Zgrabila nas je vseh pet in nas vrgla v smetnjak. Potem je vzela ploščato stvar, ki se sveti in z njo izmenjala nekaj besed. Kmalu zatem se je pripeljala še ena konzerva na okroglih stvareh in iz nje sta prišli še dve pojavi nesramno podobni tisti, ki nas je vrgla v smeti. Vzeli sta nas iz smeti in nas nesli v konzervo. Potem sta pokazali nase in glasno rekli: »Midva biti človeka!«
Človeka? Kaj je pa to? Nato je višja pojava še enkrat pokazala nase in rekla: »Ted.« Nižja postava je ponovila enako, le da je, ko je pokazala nase rekla Lina.
Potem sta nas s konzervo odpeljala do neke stavbe in nas stlačila v nič kaj veliko hišico. Zaprla sta vrata in odšla. Tako se je začelo novo življenje za zaprtimi vrati.
Zbudim se v posteljici. Vse okoli mene je čisto in svetlo. In sem čisto sama. Nikjer ni mamice, ne bratcev in sestric. Ne, čakaj. Bratci in sestrice so okoli mene, in vsi spijo.
Dvignem se na svoje male štoraste šapice. Pokukam za svoj hrbet in zgroženo opazim nekaj kar se me drži. Maha ter je enake barve kot jaz. Začnem se valiti po svoji posteljici in loviti tisto reč.
Zbudijo se tudi vsi štirje bratci in sestrice.
Vrata se počasi odpirajo. Prestrašeno jih gledam. Nekdo pride noter, zato se hitro zvijem v kepico in se delam, kot da me ni.
»Hrana! Mali mucki, hrana!« Govori nekdo.
Drznem si malce pokukati. Vidim, kako se bratci in sestrice zaženejo nad sklede. Jaz pa si ne upam. Bom rajši počakala, da vsi gredo, ter šele nato šla papcat.
Čez nekaj časa pojava, ki je prinesla hrano gre, bratci in sestre pa se tudi najejo.
Previdno se skotalim iz svoje posteljice. Pri racam do sklede in pokukam vanjo. Prazna je. Jaz pa sem lačna. Vohljam, če je kje slučajno še kaj hrane. Pa je ni. Žalostno se odvlečem nazaj do posteljice. Že dolgo nisem jedla.
»Oprosti, lačni smo bili, pa nismo nič pustili zate Miška.« Se mi opraviči sestrica. Kličejo me Miška, ker sem majhna in prijazna. Opazim, da je v vratih še en jaz. Zaženem se nanj, saj ne bom trpela, da je kdo tak kot jaz. Zaletim se v vrata, mucka, ki je tak kot jaz pa ni. Iščem ga in ovohavam vrata. Mucek dela isto. Ampak ga ne morem zgrabiti! Jamram in piskam nanj. On dela isto.
Ej! Nehaj me oponašati!
To je to za ta del!
Upam, da ste uživali.
mjav, mjav,
Gdč. Brči-Brči:cat:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodbica! :wink:pa malo žalostna:pensive:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kako luštna zgodbica!!!! In malo žalostna, seveda...:grin::grin:🥹
0
Moj odgovor:
Idk Just a gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ne morm več ig
nekak sploh ne znam eksplainat tega problema sam jst sam tak ne morm več pa ne vem zakaj.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
