Ko sem bila dovolj pri močeh da sem svojo bolečino spet začela skrivati sta mami in Mija že izginili nazaj v svoje življenje.Spet sem ostala sama.
Ko luč na hodniku ugasne, tema napolni sobo.
Moja bolečina se je nekoliko polegla. Poskušam dihati počasi, kot me je učil oči.
Vdih. Izdih.
Vdih. Izdih.

Ne gre.
V prsih je teža, v trebuhu praznina.
Solze me zopet izdajo.

Počasi, čisto potiho, zaprem oči.
Mogoče bo jutri drugače.
Mogoče ne.
Ampak vsaj za nekaj ur… bo v moji glavi mir.

…………….
Odprem oči
Jutro
Najtežji del dneva .Ko moraš vstati in se predati dnevnemu trpljenju.
zbudim s težkim občutkom v prsih. Skorja da nemorem dihati.
Glava me boli, oči so otekle od joka.
Neznansko sem utrujena kot d je nekdo iz mene izsrkal dušo.
V sobi je tiho, skoraj pretiho.
Vse me boli.

Telo, glava, srce.

Mama je verjetno že v kuhinji. Upam da je pozabila na včerješnji večer.
Slišim tiho ropotanje posode in korake male Mije. V trebuhu mi nekaj zabrbota, ne od lakote, ampak od tesnobe. Spet bo tisti trenutek – zajtrk.

Misli drvijo. *i*Kako naj se mu izognem? Katero taktiko naj tokrat uporabim? kaj naj sploh še naredim?*i*

Dovolj imam da svoje misli nemorem deliti z nikomur.

Sedim na postelji, ne upam se premakniti. Pogledam proti nočni omarici.

Robček… tisti z zasušenim kruhom, še vedno leži tam. Še malo pa bo zgnil.
Pomislim, da bi ga vrgla stran, a ne zmorem.

»Sofija, vstani, zamudila boš!« se zasliši mamin glas z dna stopnic.
Ne odgovorim.
»Sofija!«
Zavzdihnem. Počasi vstanem, se oblečem in pogledam v ogledalo. Na sebi vidim utrujeno deklico z zabuhlimi očmi. Nihče ne bi pomislil, da v njej poteka vojna. Pomislili bi le da je premalo spala ker je do 3 ponoči skrolala po telefonu. Ko bi bila vsaj pol toliko normalna najstnica.

V šoli sem tiha. Hodniki so polni glasov, a zame so vsi nekje daleč. Kot bi jih poslušala pod vodo.
Nekliko sem odtujena tudi ko me kdo ogovori nisem pri stvari.Kot da je nekdo ustopil v moje telo jaz pa se skrivam nekje za njim.
V razredu se usedem na svoje mesto. Zvezek pred menoj se trese, roke imam ledene. Učiteljica govori, jaz pa samo gledam skozi okno. V glavi mi brni, kot da imam noter čebelji roj.


»Sofija, ali si v redu?« slišim nekje daleč. Pogledam. Učiteljica stoji ob meni, rahlo nagnjena naprej, z zaskrbljenim izrazom.
»Ja… ja,« zamomljam, a moj glas ni moj.
Nimam niti moči da bi se ukvarjala z ljudmi ki se spet hihtajo okoli mene.
»Izgledaš bleda, draga. Hočeš ven na zrak?«
Zmajem z glavo, a vse okoli mene se začne vrteti.

»Pojdi na stranišče se malo osvežiti«
Mi odvrne učiteljica za geografijo. Potem že nadaljuje s svojim predavanjem .

Zvoki se pomešajo v en sam šum.
Malo počakam da bi ljudje pozabili potem pa vstanem in odidem iz razreda. Zdi se mi da se zdim vsem že tako čudna da tudi če naredim še kaj sem že itak »znana čudakinja Sofija«
Hodim po hodniku kar naenkrat me zanese v steno.
Roke mi zdrsnejo in svet postane mehak in temen.

Čutim le še močen udarec. Potem pa nič.

*i*NIČ*i*

Ko odprem oči, sem v zbornici. Ležim na kavču, nad mano učiteljica Linda in šolska svetovalna delavka.
»Sofija, me slišiš?« reče nežno. Na čelu mi drži mrzel hladen robček.
Pokimam, a ne morem govoriti.
»Mami smo že poklicali, prihaja ponjo,« doda svetovalna delavka.
Ob teh besedah me zagrabi panika. Nočem, da pride. Nočem videti njenega razočaranja.Jeze.Obupa.

Kako ji bom spet pojasnila vse to?Saj sploh nevem kaj se mi je zgodilo?

Nekaj časa še ležim. Vidim veliko učiteljev ki se pogovarjajo.
Ko se vrata odprejo slišim glas.
»Sofija!«Takoj ga prepoznam.

Mami
Stopi k meni, sede ob kavč in me pogleda. Njene oči so rdeče, a tokrat ne od jeze.
»Kaj se je zgodilo?« reče tiho.
Ne morem ji odgovoriti. Samo solza mi spolzi po licu.

»Učititeljica za geografijo naj bi videla da nekja ni vredu, zato jo je poslala naj se gre osvežiti« Začne svetovalna delavka "Nato jo je našel nek učenec in poklical pomoč«
Zdaj končno tudi jaz vem kaj se je zgodilo, si mislim.

Mama pokim, prime me za roko. Njena dlan je topla, močna..
"Greva domov,« zašepeta.
Pokimam.

Pomagajo mi priti do avta. Še sama nevem kako mi je uspelo priti do njega.

V avtu je tišina. Le motor nežno brni. Cesta drsi mimo, hiše se premikajo kot v sanjah.
»Oprosti ker ti povzročam težave in skrbi« Končno prerežem tišino.
»Miška« Začne »Ti nisis nikoli težava« Mi reče nežno in lepo.
Nato jo pogledam in se ji nasmehnem. Namigne mi da naj spijem malo vode. Odločim se da jo bom. Zanjo.

»Obljubim da bom jutri nekako zdržala šolo« Ji rečem ker se še vedno počutim krivo.
»Sofija, jutri ne greš v šolo. Pogovorile se bomo z eno gospo, ki zna pomagati. «
V meni se vse stisne.*i*Kaj je mislila s tem ? Nisem nora da rabim neke psihologe?*i*
»Ne, ne rabim pomoči,« komaj izdavim.A vidim da mami ne misli odnehati.
»Vem da se ti zdi neumno, ampak boš videla. Imam te rada in ne morem več gledati, kako se mučiš.«

Pogledam skozi okno, solze se mi nabirajo v očeh. Počutim se neumno, prestrašeno.
A prvič po dolgem času… mogoče tudi malo varno.



__________


Omggg kr dva dneva v eni urci???'
Morm probat mal pohitet, upam da mi uspe med počitncami redno objavlat:relaxed::relaxed::relaxed::relaxed: