Za trenutek obstrmim vanjo. Solza mi spolzi po licu in skoraj pade v juho.
»Prav,« zašepetam, »pusti me pri miru, ker me nikoli ne boš razumela.«
Zrem vanjo, globoko v njene oči, v katerih je zaskrbljenost, prepletena z jezo in nemočjo.

Dovolj imam. Dovolj tega, da me nihče ne razume.
V istem trenutku zaslišim odpiranje vhodnih vrat.
Samo še to mi je manjkalo.

Oče.

Hitro se obrnem in stečem po stopnicah, preden bi me kdo spet poskušal ustaviti.
Slišim mamin glas za sabo, ki reže tišino:
»Sofija! Takoj pridi dol!«

A jaz sem že v sobi.
Vrata zaprem, ključavnica klikne.
Končno tišina. Samo jaz in moj dih. Tišina.
Tista gosta, težka tišina, ki jo čutiš v prsih in ne v zraku.
Vržem se na posteljo . Solze me zopet izdajo.
Tokrat jih ne brišem več, pregoste so.
. V mojem joku se da čutiti bolečino . Vse se mi zdi oddaljeno, kot da gledam film o nekom drugem. Počutim se tako ujeto. Ne želim si več tega življenja.


JOK
JOK
JOK
Samo moj glasen jok.
Slišim, kako spodaj mama zapira omarice, kako voda teče iz pipe. Oče nekaj reče, mama mu odgovori, potem sledi tišina.

Vsega sem sita.
Sita joka, sita strahu, sita same sebe.
Če bi lahko, bi preprosto zaspala in se nikoli več zbudila.

Obrnjem se na bok. Na nočni omarici vidim robček, tisti, v katerega sem v šoli zavila tisti kos kruha. Še vedno je tam. Ne vem, zakaj ga nisem vrgla stran. Kot da je dokaz, da res nekaj ni v redu z mano. Kot da je dokaz da sem res neka čudakinja.
»Kaj je narobe s tabo, Sofija?« šepnem sama sebi.
Nihče mi ne odgovori. Samo moj dih se odbija od sten, tih in krhek. Jok ne pojenja in solze mi tečejo. Ta groza ki me obdaja v telesu že toliko časa je zdaj eksplodirala. Vstanem in se vržem na tla. V objemu držim uzglavnik. Moje dretej , glasen jok predirata tišino.


…..Misli, slike, besede…..
…Mamina jeza. ….Očetov pogled. …Sošolke, ki se hihitajo…. Tisti kos kruha….Slabost….bruhanje…groza…
Vse se vrti v krogu v moji majhni glai in ne najdem zasilnega izhoda.

V trebuhu čutim praznino, ki ni več samo lakota. Je nekaj globljega, večjega.
Kot da bi v meni zevala luknja, ki je nič ne more zapolniti.
Ne hrana. Ne besede. Ne mir.
Nič.

Pograbim zvezek z risbami. Odprem ga. Na bele strani padajo solze. V nekaj sekundah so slike že čisto premočene
Na zadnji strani začnem risati , temne črte, gosto ena čez drugo.
Črte se prepletajo, kot bi risala svojo glavo. Kaos.

Kar naekrat se v meni spet zlomi. List istgam iz zvezka ga zmečkam z vso močjo ki jo imam. Razcefram ga na tisoč koščkov in tisto kar ostane od njega z vso silo vržem naprej v daljavo sobe. V joku se počasi usedem na tla .Moja glava je mokra od solz.
Vmes se spet zasveti misel: Kaj če bi bilo lažje, če bi me preprosto nebi bilo?

Nato se čez moj jok prebijejo Zvoki korakov na hodniku. Ne spet mami. Samo naj ne vstopi v sobo. Naj ne vidi te moje bolečine. Že tako sme jo čisto preveč prizadela.

Vrata se otprejo

Ni mami
Ni niti oče
Je moja mala sestrica Mija.
Ne reče nič. Samo pogleda. Njene majhne rokice, njen žalosten pogled. 7 letna deklica gleda kak njena sestra umira od žalosti.

Njene oči so utrujene, rdeče, in ob pogledu name se ji začnejo nabirati solze.
Nič ne reče. Le steče do mene in se mi vrže v objem. Jaz se ševedno nemorme zadrževati joku. Skupaj leživa v objemu na tleh in jokava. Prvič začutim neko toplino.
Nimam moči govoriti
. Jok govori namesto mene.

Vrata se spet odprejo.
Mama naju zagleda. V objemu Mije iz desne strani zagledam njen obupan pogled. Tudi ona nič ne reče. Njene oči povejo vse.
Le usede se na tla poleg naju in me objeme.
Nisem prepričana kaj čutim. Tesnoba me ubija a v meni se nato pojavi kanček upanja.
*i*»Kaja če bo enkrat bolje?«*i*