Zgodba o prijateljstvu
Sedim pred vrati. Bela so. Ne vem, kaj se skriva za njimi, a raje bi jih pustila zaprte, tudi če bi me radovednost ubijala.
Na njih visi karton z velikim napisom: »PSIHOLOGINJA MAJA«.
Tudi če se trudiš, da ga ne bi opazil, ga ne moreš spregledati. Pade ti v oči in se naseli v zenice.
Pogledam okoli. Sedim na rumeni klopci, ob meni pa oči, ki buljijo v telefon. Globoko vdihnem in v nosnicah zaznam prijeten, odišavljen prostor. Spominja me na domače piškote.
V prsih me tako stiska, kot da bi se v njih zanetil požar. Kmalu bo od mene ostal le še pepel. Samo v požar moram stopiti. Čez vrata.
Zelo sem tiho, ker ne vem, kaj naj pričakujem. Želim si le domov, čeprav vem, da nisem nikjer varna.
»Sofija Hartman?«
Zasliši se tuj glas. Zdi se mi, kot da moje ime še nekaj dolgih sekund odmeva po hodniku.
Sofija. Sofija. Sofija.
»Pridi, greva se stehtat,« mi reče gospa srednjih let. Jaz jo samo pogledam — dovolj, da me razume.
Stopim na to kovinsko ploščo pred seboj. Moje noge se dotaknejo mrzle kovine. V svojem roza spodnjem perilu gledam v tiste »čudežne« številke. Številke se višajo, pa spet manjšajo, pa spet višajo, pa spet manjšajo. Ne vem, zakaj sploh gledam. Saj vem, da skoraj nič ne jem — ampak morda mi bo tehtnica povedala, da sem v redu. Da še obstajam.
Številka se nato ustavi. Zdi se mi, kot da bi se morala še premakniti, ampak se ne.
Začudeno pogledam. V trenutku sem prepričana, da je ta njihov merilnik teže pokvarjen. To je moja edina razlaga. Saj vem, da ne jem veliko, da se hrane že dolgo izogibam zaradi strahu.
Ampak — ali je res tako hudo? Je moje telo res tako šibko?
Gospa pogleda številko.
»33,5 kilogramov, z obleko,« se zadere v sosednjo sobo.
Nato me pogleda.
»Koliko si stara, ljubica?«
Globoko vdihnem, da bi povedala, koliko bednih let sem že na svetu.
»Trinajst in pol,« skoraj neslišno izdavim.
Pokima in nekaj zapiše na rumen listek.
»Usedi se v čakalnico. Maja te bo kmalu prišla iskat,« mi reče. Njen glas se mi zdi pomirjujoč, vendar se spomnim, da veliko stvari v življenju ni takšnih, kot se zdijo.
Vsedem se nazaj na svoj stol. Oči me pogleda.
»Kaj so rekli?« me vpraša in me pogleda globoko v oči.
Ne morem mu povedati, da so me stehtali, ker ga bo zanimalo, koliko kilogramov imam.
»Nič, samo povedala mi je, kdo je moja psihologinja,« mu potiho odvrnem.
Pokima in vstane, da bi si pretegnil noge.
Srce mi začne razbijati. BUM. BUM. BUM.
Srce čutim povsod — še v prstih na nogah. Slabo mi je in obdaja me grozen, grozen strah. Kot da sem ujeta v kletki. Če bom šla ven, me bodo pojedli volkovi, če pa bom ostala v njej, bom umrla od lakote.
Obrnem se na desno. Zastane mi dih.
Bela vrata. Odpirajo se
Škripajo. Škripajo. Škripajo
Tako kot moje
srce…
----------------------
Evo nov delčekkkkk....upam da vam je vsec.
Na njih visi karton z velikim napisom: »PSIHOLOGINJA MAJA«.
Tudi če se trudiš, da ga ne bi opazil, ga ne moreš spregledati. Pade ti v oči in se naseli v zenice.
Pogledam okoli. Sedim na rumeni klopci, ob meni pa oči, ki buljijo v telefon. Globoko vdihnem in v nosnicah zaznam prijeten, odišavljen prostor. Spominja me na domače piškote.
V prsih me tako stiska, kot da bi se v njih zanetil požar. Kmalu bo od mene ostal le še pepel. Samo v požar moram stopiti. Čez vrata.
Zelo sem tiho, ker ne vem, kaj naj pričakujem. Želim si le domov, čeprav vem, da nisem nikjer varna.
»Sofija Hartman?«
Zasliši se tuj glas. Zdi se mi, kot da moje ime še nekaj dolgih sekund odmeva po hodniku.
Sofija. Sofija. Sofija.
»Pridi, greva se stehtat,« mi reče gospa srednjih let. Jaz jo samo pogledam — dovolj, da me razume.
Stopim na to kovinsko ploščo pred seboj. Moje noge se dotaknejo mrzle kovine. V svojem roza spodnjem perilu gledam v tiste »čudežne« številke. Številke se višajo, pa spet manjšajo, pa spet višajo, pa spet manjšajo. Ne vem, zakaj sploh gledam. Saj vem, da skoraj nič ne jem — ampak morda mi bo tehtnica povedala, da sem v redu. Da še obstajam.
Številka se nato ustavi. Zdi se mi, kot da bi se morala še premakniti, ampak se ne.
Začudeno pogledam. V trenutku sem prepričana, da je ta njihov merilnik teže pokvarjen. To je moja edina razlaga. Saj vem, da ne jem veliko, da se hrane že dolgo izogibam zaradi strahu.
Ampak — ali je res tako hudo? Je moje telo res tako šibko?
Gospa pogleda številko.
»33,5 kilogramov, z obleko,« se zadere v sosednjo sobo.
Nato me pogleda.
»Koliko si stara, ljubica?«
Globoko vdihnem, da bi povedala, koliko bednih let sem že na svetu.
»Trinajst in pol,« skoraj neslišno izdavim.
Pokima in nekaj zapiše na rumen listek.
»Usedi se v čakalnico. Maja te bo kmalu prišla iskat,« mi reče. Njen glas se mi zdi pomirjujoč, vendar se spomnim, da veliko stvari v življenju ni takšnih, kot se zdijo.
Vsedem se nazaj na svoj stol. Oči me pogleda.
»Kaj so rekli?« me vpraša in me pogleda globoko v oči.
Ne morem mu povedati, da so me stehtali, ker ga bo zanimalo, koliko kilogramov imam.
»Nič, samo povedala mi je, kdo je moja psihologinja,« mu potiho odvrnem.
Pokima in vstane, da bi si pretegnil noge.
Srce mi začne razbijati. BUM. BUM. BUM.
Srce čutim povsod — še v prstih na nogah. Slabo mi je in obdaja me grozen, grozen strah. Kot da sem ujeta v kletki. Če bom šla ven, me bodo pojedli volkovi, če pa bom ostala v njej, bom umrla od lakote.
Obrnem se na desno. Zastane mi dih.
Bela vrata. Odpirajo se
Škripajo. Škripajo. Škripajo
Tako kot moje
srce…
----------------------
Evo nov delčekkkkk....upam da vam je vsec.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Girl zmagala boš. To je tok dobr<3 Pa sori da nism komentirala smo bli v italiji pa nism smela met kompa. Pa tko pišeš da se res vživiš not. Sam še moj predlog: Ko napišeš del, preden objaviš še enkrat preberi in popravi napake če jih kje vidiš, kr sm jih zdaj v teh delčkih opazla kr neki. Ampak vseen je prfekt. Pa to ni bil hejt ok? Sam predlog
0
Moj odgovor:
Osmošolka<3
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Testi
hoj!
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
